Učilnica zgodovine

''No, ker se imam za izjemno prijazno in popustljivo profesorico, se vam pravkar prebranega ni potrebno naučiti na pamet.'' Pač pa nekaj drugega.

Glasno je zajela sapo, toda rekla ni ničesar več. Oglasilo se je le čudaško cviljenje, ki pa je kmalu utihnilo. Svetlana je pomirjujoče odmahnila z roko in pojasnila, da si je v spomin poskušala priklicati besedilo znamenite pesmi o cimetu. ''Vse kaže, da mi ni uspelo. Zato se bomo morali zadovoljiti samo z besedilom. Verjemite mi, da je zelo pomembno, poznati vsebino sestavkov, ki so spreminjali zgodovino.'' Pokazala je na drugi konec razreda, kjer je stala velika zastekljena vitrina. Pomignila je, naj nekdo stopi tja in poišče knjigo Zbrana dela bitij, ki so usodno vplivala na človeško raso in njen razvoj.

''Na prvi strani je zapisana pesmica o cimetu. Tisti, ki jo zdajle glasno prebere, bo svojemu domu prislužil 10 točk, ostale pa prosim - oziroma ZAHTEVAM - da pozorno poslušate in si jo ZAPOMNITE, saj jo bosta pri naslednji šolski uri dva naključna učenca morala recitirati za oceno. In sicer ne le odlomka, ki ga bomo predelali sedaj, temveč celotno pesnitev, ki je še trikrat daljša.''

Ko to opravimo, jim bom naložila še domačo nalogo in jim brezplačno podarila nekaj napotkov. Potem pa bomo verjetno zaključili.

Mike je vstal in se počasi a hitro-odločno podal do steklene vitrine s knjigami. Ni bilo v njej malo knjig - še zdaleč ne, a Mike jo je po naključju našel med prvimi. Zbrana dela bitij, ki so usodno vplivala na človeško raso in njen razvoj. Mike se je odhrkal in prelistal na stran s pesmijo.

"Gospodar, ta pesem vam je dar,
cimet se vam pritihotapi v marmelado,
Ne, to ni nikakršen začar,
ne rabite klicati čarovniško vlado!

Ne bo Rubus Idaeus se kaznoval, ker to poje,
Neglede, na vse grožnjee tvoje!
To vilinjski je upor,
nemor'š nas premagat, kaj si nor?!

Polnočnica o cimetu ti zdaj prepeva,
po kuhinji zloglasno ti odmeva,
jutri čaja in marmelade ti dobiti ne,
saj ti jih `zlobni cimet´žre.
Obdaruj Rubusa z oblačili, pa ti cimet nebo kra'u,
in zapomni si Garcrux Gorganej Giansar,
ti si žival!"


[Vem, da vilinci ne bi tega napisali, sam take rime sm pač najdo...]

''Domačo nalogo pričakujem do vključno 25. oktobra. Oddajte jo na enak način kot pri ostalih predmetih, kriterije - ki se jih bom, mimogrede, držala - pa sem vam že razdelila. Zdaj lahko uživate v predstavi krede, ki na tabli izpisuje vprašanja, nato si le-ta prepišite ali prekopirajte v svoje zvezke, pergamente ali karkoli že. Potem se pa lahko ... poberete.''

1. Navedi kraj, kjer se danes nahaja reka (Afon) Clywedog.
2. Od katerega leta naprej je Gorganova Daquanova Giansarjeva prateta v tretjem kolenu imela težave z želodcem?
3. Kaj se je zgodilo v noči s 24. na 25. avgust 1678?
4. S česa je v sedemnajstem stoletju padel neolupljen krompir?
5. Dopolni in razloži, kaj pomeni: 'tista, ki vsak dan znova _______________________ in tega poskuša naučiti še vse ostale sorodnike'.
6. Od kod je Garcrux Gorgane Giansar prejel svoje srednje ime?
7. Kaj je bil po poklicu skromni oče neskromnega sina?
8. Izberi pravilni odgovor.
Garcrux Gorgane Giansar je lastnik razkošne nepremičnine postal s pomočjo:
a) trdega dela
b) dedovanja
c) goljufije
d) poroke
9. Ali je bila breskova marmelada Garcruxova najljubša hrana ali le najljubša marmelada?
10. V čem se je kazalo njegovo spoštovanje družinske tradicije?
11. Kako je bilo ime njegovemu vilincu? Navedi tudi prevod.
12. Kdo je omenjenemu vilincu izbral ime?
13. Zapiši stavek in v njem smiselno uporabi izpeljanke iz naštetih besed: junior, marmelada, sovražiti, Giansar, cimet.
14. V čem sta se kazala skopuštvo in trma osebe, ki se ji je pri štiridesetih zgodilo nekaj ključnega v njenem življenju?
15. Opiši izvor besede 'Twuttilianska'. Vsaj v dveh stavkih.
16. Mesec in letnica začetka revolucije. Mesec in letnica konca revolucije.
17. Je potekala v severnem ali južnem Walesu?
18. Kdo vse je poskušal določiti mesta glavnih žarišč?
19. Vzroki za revolucijo.
20. Povod za revolucijo.
21. T.i. izvajalci revolucije.
22. Posledice revolucije.
23. Upam, da se vam je beseda 'revolucija' zataknila v grlu (pričakujem primeren odgovor, saj se tudi to vprašanje točkuje).
24. Kaj je ustanovila vrsta-grmovnice-s-sadeži-vijolično-rdeče-barve-ki-jih-imenujemo-maline?
25. Razporedi nazive 'gibanje, društvo, klub, stranka' po naslednjem vrstnem redu: drugi najstarejši, četrti najmlajši, četrti najstarejši, tretji najstarejši.
26. Kako se je rešitev štiriindvajsetega vprašanja imenovala v najplodnejših dneh svojega delovanja?
27. Kaj je bilo legalno v osemnajstem stoletju in je še danes? Ali obstaja kakšen zakon (pomoč: možna odgovora sta le dva: da ali ne)?
28. Kakšen poseben instinkt/čut imajo hišni vilinci?
29. Kakšen poseben instinkt/čut imajo hišni vilinci?
30. Kakšen poseben instinkt/čut imajo hišni vilinci?
31. S kakšnim sredstvom so se borili?
32. Koliko minut na dan?
33. Kako je to vplivalo na ljudi (NUJNO morate omeniti mejo, zlom in prag)?
34. Kaj je spremljalo vilinsko petje?
35. Kaj so peli?
36. Kdo se je spomnil besedila?
37. Zakaj je izbral ravno to besedilo (če izjavite, da zato, ker je bil maščevalen, ne bo dovolj)?
38. Kakšno je ironično poimenovanje Twuttilianske revolucije in od kod izvira ta izraz?
39. Kakšen dogovor so nazadnje sklenili hišni vilinci in ljudje?
40. So se slednji zavedali pomena dogovora ali se jim je zdel le smešen? Se je v prihodnosti izkazalo, da je sklep za vilince koristen?

Dodatna naloga: V štiristotih ali več besedah opiši dogajanje pri Garcruxu doma: ovce, pletenje jopic, togotni hišni vilinec, vilinčev sklep... Dovoljena subjektivnost, predvidevanje in izmišljevanje, ki ne nasprotuje zgodovinskim dejstvom.

Svetlana se je zarežala in škodoželjno pristavila: ''Ne pozabite se naučiti pesmice o cimetu in zapomnite si, da naslednjo šolsko uro ne bom tolerirala zamujanja. Pa lep dan še naprej!'' Počutila se je resnično enkratno. Kot bi dosegla samouresničitev.

Kaaaj? Tukaj bomo seveda skoraj vsi izgubili točke! No... Nevem, no... Mike si je počasi prepisoval nalogo na pergament in pri 22 lekciji ga je roka že pošteno bolela. Ojoj... Jaz bom pri teh urah umrl, če bo šlo tako dalje... uf... Prepisoval je naprej. Počasi in vstrajno. Ko je prišla na vrsto še zadnja pika pa - glej ga zlomka - je mogel spet vtakniti pero v črnilo. Končno mu je vspelo. Vstal je in iz ust spustil nerazločen "Adijo" Vsem sošolcem, učiteljci pa se je napol priklonil in zapustil razred.

Amber je vzelo sapo. Toliko?! Začela si je prepisovati vprašanje za vprašanjem in se ob vakem posebej zgrozila. Pa naj še kdo reče, da je to normalno! Ko je naredila zadnjo piko je brez odlašanja stlačila pergament v torbo in se pobrala iz učilnice.

Rhiannon je ob Mikeovem izrazu zadovoljno zapredla ter zamahnila s palico, v naslednjem trenutku pa so se navodila s table bleščale na njenem pergamentu. Na hitro si je ogledala naloge in se na široko nasmejala ob prebiranju dodatne. S flikom palice so se njene stvari zložile v torbo, kater je potem pobrala z mize, se glasno poslovila in z dvignjeno glavo odkorakala skozi vrata.

Svetlana je pridrsala v učilnico, saj je bil čas za novo šolsko uro. Kot ponavadi pri zgodovini je bila tudi tokrat do zob oborožena z učbeniki, knjigami, pergamentnimi zvitki, domačimi nalogami, seznami, redovalnico... Besedilo, ki je na tabli ostali še od prejšnjič, je najprej hotela zbrisati, potem pa se je premislila in sklenila, da je lahko še malo tam. Zadovoljno si je pomela roke in v mislih že odštevala točke, saj je dobro vedela, da jo čaka njej tako ljubo opravilo. Med čakanjem na učence je opazila majhno miš, ki si je drznila priškrebljati iz lesene omare. Z zamahom palice jo je pospravila v tako imenovano krtovo deželo, nato pa priklicala tanko knjižico in začela listati po njej. Pravzaprav je nekaj iskala.

In je hodil. Po hodnikih in stopnicah. No pa poglejmo... dodatne naloge res nisem naredil, a mislim, da mi je navadna naloga šla dovolj v redu... Torej... recimo, da sem priboril 15 točk svojemu domu? No bomo videli. Ni se zavedal, toda stal je pred učilnico zgodovine... in to že nekaj časa. Globoko je izdihnil in vstopil: "Dober dan, gospa profesor!" Se je oglasil in sedel v prvo klop.

Rhiannon je leno pridrsala v učilnico in se sesedla skoraj v Mikeovo naročje, saj jo je rahlo zaneslo. Ne-Malfoyevsko je zardela in se mu na hitro opravičila, potem pa se, tokrat pravilno, usedla na stol poleg njega.

"In, kako je šla naloga? Jaz sem napisala tudi dodatno.," je dejala precej glasno, potem pa tiho dodala, "kdaj začneva pospravljati?"

Mike je rahlo sklonil glavo saj je imel v svetem namenu narediti dodatno nalogo, vendar mu je ušlo iz glave. "Hja no... Dodatne nisem delal... sem pa po mojem zelo dobro opravil navadno..." Ton je stišal še bolj kot ona; "Ne vem... ko pride priložnost... zvečer? Ponoči? Ne vem..."

Amber je prišla v učilnico še kar dobre volje in sedla poleg Mika in Rhiannon. Opazila je, da sta trenutek nazaj nekaj šepetala, zato ju je radovedno pogledala. "O čem sta se pogovajala?" je vprašala in kar malo pozabila na to, da bi morala najprej pozdraviti.

Naveličano se je sprehajala po hodnikih s tipičnim izrazom popolne iritiranosti, zgolj zato, ker je počasi že imela dovolj vsega. Pred nekaj urami je mimo nje pridrsal nek bedak in ravno, ko je pila vodo iz steklenice, se je vanjo zalatel z vso silo, da je precejšnja vsebina steklenice stekla po njenem telesu in ji plašč prilepila na telo. Pa saj ni bilo tako hudo. Toda takšne malenkosti so jo enostavno razkurile in - bolj kot to - nekako dale občutek močnega naveličanja nad svetom in njegovimi prebivalci, ki očitno na nivoju čiste logike ne bodo nikdar prišli zares daleč. Vsak odmor je izkoristila za to, da se je nastavila poslednjim sončnim žarkom in ti so jo nekako za silo posušili, a neprijeten občutek je obstajal; ta se je pa samo povečeval, ko je stopala proti učilnici zgodovine. Ni se zavedala zakaj, toda učilnica jo je polnila z neprijetnim občutkom utesnjenosti in snov je ni zanimala, čeprav so se ji stvari vseeno vtisnile v glavo. Pozabljala ni nikoli. Ko je vstopila v razred, je zagledala nekaj učencev, in pomembnejše, predavateljico za svojim katerdrom. Ura se gotovo še ni začela, zato je na ustnice zarisala senco nasmeška in kljub temu, da bi lahko sedla k nekaj sošolcem, ki jih ni poznala, se je raje usedla sama zase na enega imed stolov v paralelni vrsti. Četudi ji je komuniciranje teklo gladko, ni imela namena tvegati tega, da naleti na kakšnega idiota, ki mu bo potrebno njeno razmišljanje, njene besede ali šale še dodatno pojasnjevati. To namreč nikakor ni bil njen dan. V to, da je človek bolj ranljiv, ko je sam, ni verjela. Sama ni bila ranljiva. Nikoli. Bolečine ni zaznavala. Ali - vsaj tako je verjela takrat.

Svetlana je končno dvignila glavo iznad knjige, njej izraz pa je vztrajno dobival grimaso podle in skrivnostne pošasti, ki še ni zajtrkovala.

''Začeli bomo s pregledovanjem domače naloge oziroma z razglašanjem rezultatov. Vseh štirideset vprašanj je še vedno na tabli.

LeeAnne Sapphire in Gryfondoma ter Alex Evans iz Drznvraana nista oddala popolnoma ničesar in tako svojemu domu odštela vsak po dvajset točk. Ko se bosta in če se bosta izvolila primajati k pouku, ju čaka še kazen.

Amber Lily Black iz Spolzgada je dobila oceno S - sprejemljivo in posledično pet točk. Lotila se je tudi dodatne naloge in s tem prislužila še dvajset točk.

''Mike Cornelius Snake iz Drznvraana in Rhiannon Rae Malfoy iz Spolzgada sta oba dobila oceno I - izjemno, kar znese vsak po petnajst točk za dom. Malfoyeva je napisala tudi dodatno nalogo, ki pa je žal nepopolna, saj ima le tristo devetindevetdeset besed namesto zahtevanih štiristotih. Kakšna škoda. Za trud ji bom vseeno prištela eno točko.

Rae, opozarjam te, da je površnost pri meni nezaželena. Kaj, ko bi svoj prosti čas usmerila v druga področja in ga posvetila višjim ciljem? Namesto da ga zapravljaš... Saj sama veš. Razmisli! Kakorkoli že ... oba sestavka bom obesila na steno poleg table, saj sta ... izvirna. Drugih kvalitet pa jima žal primanjkuje. Če nimate nobenih vprašanj, sledi obljubljeno spraševanje. Hanna Elle Davis, seveda ne boš izvzeta. Svetujem, da predelaš snov, ki smo jo jemali, in v roku enega tedna oddaš nalogo.''

Rhiannon:
Bila je velika podeželska hiša, pred katero se je bohotila natančno pristrižena trata. Na verandi je sedel moški, ki se mu je že na daleč videlo, da je močno zagledan vase. Pletel je jopico. Klobka volne, ki jo je uporabljal, se je zvijala po košarici na tleh, on pa je zadovoljno predel. Ni pa videl malega bitja, ki je v predpasniku stalo ob podboju vrat in z upajočimi očmi opazovalo kos pletenine, ki se je zvijal pod njegovima pletilkama. Mali vilinec Malinjak, ki mu je vdano služil, si je neizmerno želel imeti jopico in sploh mu ni bilo pomembno, kakšne barve bi bila. Možakar je veselo pletel naprej in se predajal čudesom narave; listju, ki je šelestelo v vetru, oglašanju ovc, ki so srečno mulile travo v ogradi pri hiši, čivkanje ptic…

Iz sanjarjenja ga je prebudil vilinec, ki mu je prinesel lepo obložen pladenj z malico. To ga je še bolj razveselilo, a Malinjak je stal na mestu in ni hotel iti nazaj v kuhinjo. Možak ga je nesramno vprašal, zakaj stoji na sredi verande kot lipov bog in vilinec ga je že stotič prosil za eno izmed jopic. Moškega je to raztogotilo in vilinca je nadrl ter ga poslal v kuhinjo, jopico pa mu je seveda odklonil. Ubogi vilinec je potrto izginil za vrati, možak pa se je pričel mastiti z odlično malico, pri čemer ni čutil niti trohice krivde.

Vilinec v kuhinji pa je imel drugačna čustva in pomisleke. Gospodar se mu je že tolikokrat zameril, tolikokrat ga je že prosil za eno samo samcato jopico in gospodar mu je že tolikokrat rekel ne. Malinjak ni bil niti približno dobre volje. Ves dan je posedal naokoli in ni poprijel za nobeno delo, kot mu je velevala dolžnost, proti večeru pa mu je kapnila ideja. Maščeval se bo gospodarju, o, ja, maščeval se mu bo, si je zatrdil. Obiskal je vse svoje stare vilinske prijatelje in jim podrobno razložil, kako ga njegov gospodar zatira, prav tako pa se ni pozabil pozanimati, če se tudi njim godi kakšna krivica. Ko jih je precej potrdilo, da res niso najbolj srečni, se je odločil, da bodo ustanovili društvo in svojim gospodarjem pokazali, da so tudi oni vredni trohice pozornosti in prijaznosti.

Tako je Malinjak skoval Pesmico o cimetu in svoje kompanjone, hišne vilince, pozval, naj se mu pridružijo. Res so se mu in Malinjak je dosegel, kar si je želel.

Amber:
Nekega večera je Garcrux spet zaklical svojemu hišnemu vilincu Malinjaku: »Prinesi mi volno Twuttilij. Pletel bom.« Malinjak je takoj ubogal in čez trenutek je bilo pred njegovim gospodarjem polno mehke volne. In Garcrux je začel plesti in si mrmrati melodijo neke neznane pesmi v brk. »Marmelada, Rubus.« je ukazal. Vilinec je izginil v kuhinji in kmalu prinesel lonček z breskovo marmelado, ki seveda ni vsebovala cimeta. Garcrux si je postregel kar z žlico, veselo je cmokal in nato spet pletel. »G-gospodar?« je previdno zajecljal Malinjak. »Kaj?« je revsknil čarovnik v naslanjaču. »B-bi lahko Rubus dobiti jopico?« Garcrux je prhnil in odložil žlico v lonček z marmelado. Trmasto je odkimal. »Pozabi, neumni vilinec! Kako si sploh drzneš vprašati kaj takega? Za koga me pa imaš, da ti bom dajal MOJE jopice?!« »R-Rubusu je žal, gospodar.« je zamomljal vilinec in sklonil glavo. Seveda mu ni bilo žal, bil je jezen. Le zakaj je njegov gospodar tak?! »Kaznuj se.« je brezbrižno, a strogo ukazal njegov gospodar. Malinjak se je nekajkrat zaletel z glavo v zid, ter parkrat zavreščal od bolečine in se nato spet postavil pred čarovnika. Razmišljal je, zakaj je njegov gospodar tako nesramen do njega in mu noče pokloniti jopice, ko pa jih je polna graščina, še celo po stenah visijo… nekaj je bilo treba ukreniti! »Prosim, g-gospodar?« je spet poskusil, toda Garcrux mu je samo nakazal, naj kazen ponovi. In Malinjak se je med zabijanjem v steno odločil. Maščeval se bo. Čarovnik, kateremu služi je preveč sebičen. Tega ga je treba odvaditi! In v svoji mali glavi, ki ga je od udarcev močno skelela, je začel kovati načrt. Ponoči, ko je spet spal na kamnitih tleh, je vedel, kaj mora storiti. Iz predala je vzel kos pergamenta in pero ter se lotil pisanja. Njegove črke so bile sicer bolj okorne, a gospodarju je večkrat pisal pisma za razne ljudi, zato je znal pisati. Izmislil si je pesmico, za katero je menil, da bo gospodarja najbolj ujezila. O cimetu, ki ga je Garcrux tako sovražil. Bila je dolga pesem in vilinec je imel na srečo dovolj navdiha, da mu je uspelo. Potem se je izmuznil iz hiše in se odpravil po mestu, da bi našel vilince, ki bi se tudi radi uprli. Vrnil se je točno ob uri, da je lahko naredil zajtrk za Garcruxa.
Naslednji dan je ta spet pletel. Tokrat ga Malinjak ni prosil, če mu da kakšno jopico, saj se je v glavi že hihital, ko si je predstavljal, kako bo zvečer. Pripravljal se je zares hud upor.

Sploh ni razmišljala o tem, kaj se je dogajalo pri prejšnji uri zgodovine, toda glede na govorice in na vtis, ki ga je profesorica pustila na njej, je sploh ni čudilo, da se je začelo s pregledovanjem naloge. Precej okrutno se je najprej lotila nekih dijakov, ki jih menda sploh ni bilo v razredu, pozneje pa nekim dijakom celo pričela prištevati točke. Hanna je dvomila v zlobo profesorjev; verjela je, da je bilo nemogoče, da bi ti profesorji grenili življenje, če si pokazal vsaj kanček kooperatiranja. Toda glede tega je postajala zadnje čase še sama precej skeptična. Ko je zaslišala svoje ime, je pogled odvrnila od platnice svojega zvezka in se začasno srečala s profesoričinimi očmi ter rahlo pokimala ob njenih besedah. Seveda bo predelala zadevo. Še več, celo nalogo bo najbrž naredila. Samo kaj, ko se je je vendar prevzemala ta klinčeva lenoba, ki se ji je dogajala vedno in povsod. Vse je lahko naredila brez problema; samo zapisati nekaj odgovorov v zvezek je bilo tako prekleto mučno. In sestavki..? Komu pa se je ljubilo? Toda seveda je hotela nekaj narediti za svoj dom, čeprav se ni šla te lojalnosti in pripadnosti. Ljudi ni delila glede na domove, pač pa jih uvrščala med idiote, ljudi, s katerimi je vredno govoriti - in občasne bisere, ki so izstopali. Na sebi je začutila pogled enega izmed njenih svetlolasih sošolcev, ki je menda mimogrede celo spadal v isti dom kot ona, ter ga na hitro ošvrknila s vprašujočim pogledom, nato pa se vrnila k platnici svojega zvezka.

Svetlana se je preiskujoče razgledala po peščici učencev, ki se je uspela pojaviti pri uri zgodovine. Njihovo število ni pripomoglo k boljšemu počutju. O, ne, ravno nasprotno! Lotevala se jo je blaga nejevolja. Neprijetno in nadležno počutje. Izmed štirih študentov je naposled izbrala enega, ki je pravzaprav bil študentka. ''Amber, na pamet povej drugi del - prvega smo slišali že prejšnjo uro - Polnočne pesmice o cimetu. Govornih in interpretacijskih sposobnosti ne bom ocenjevala, pač pa le znanje besedila, ki ga sigurno obvladaš, saj sem jasno razložila, da se ga morate naučiti.'' Kam za vraga sem pospravila skripte o izumiteljih?

Amber se je zbegano ozrla po razredu. Na pesem je popolnoma pozabila. Ni imela pojma, kaj naj reče, ko je dobila idejo. Noro idejo, ki bi je utegnila veliko stati. "Profesorica, glejte!" Razburjeno je pokazala proti oknu. Mimo je kot nalašč letel ogromen črn ptič s tremi pari kril in živo rumenimi progami. Glasno je zakrakal in slišati je bilo kot: "Glejte glejte, neumna in tečna profesorica s kupom mulcev! Hahaha!" Amber se je kar malo ustrašila. Kako bo zdaj reagirala profesorica? Lahko je samo upala, da se bo ona izmazala.

Svetlani se ni preveč mudilo izpolnjevati Amberinega opozorila, toda čez nekaj sekund je vseeno obrnila glavo in si tudi sama z narejenim zanimanjem ogledala črnega ptiča - pravzaprav njegov rep, ki je izginjal v daljavi. Ni se pretirano razburjala, saj jo je zadeva po eni strani presenetila in zabavala, po drugi pa strani pa je pričakovala nekakšen 'izhod v sili'. Sladko se je nasmehnila: ''Očitno imaš ptice zelo rada, kajne? V tem primeru ti lahko obljubim oblilo užitkov tudi v bližnji prihodnosti. Potrebno bi bilo očistiti sovji stolpič, in sicer temeljito. Ker nisem povsem prepričana, ali boš to zmogla opraviti sama, te bom morala nadzorovati in te vmes obkladati s koristnimi in uporabnimi nasveti. Danes po kosilu, prav? Zaenkrat bom Spolzgadu odštela samo 50 točk in po obisku pri prikupnih sovastih prijateljicah jih bom 40 prištela nazaj. Sploh pa vse kaže, da si na pesem pozabila.'' Ni se ji ljubilo vrtati še v ostale učence, saj res ni želela od enega za drugim izvedeti, da so domačo nalogo gladko ignorirali ali pozabili nanjo, o čemer ni niti najmanj dvomila.

''Pri današnji učni uri se bomo posvetili zanimivi vedi - seveda ni pomembnejša od zgodovine ali čitljivije, - katere začetki oziroma temelji segajo v davna leta pred našim štetjem. V tem času se je večkrat močno predrugačila, mnenja so se stalno spreminjala, vedno so odkrivali nove stvari in posledično spodbijali stara prepričanja. Nekatera od slednjih so namreč bila povsem zgrešena, napačna. Ta veda v sebi še danes nosi veliko neraziskanih skrivnosti, ki se jim je od vseh ljudi najbolj približal človek z imenom Nicholas Flamel. Se komu že svita, o čem govorim?''

Amber je prebledela, kolikor je bilo pač mogoče ob njeni že tako bledi koži. Presneto! Če bi rekla samo, da sem na pesem pozabila, mi gotoov ne bi bilo treba čistiti. Grrr... Potem je profesorica začela razlagati in Amber je pomislila, da bi morda odgovorila na vprašanje. Mogoče pa bo profesorica prištela Spolzgadu nekaj točk, čeprav je v to močno dvomila. "A mogoče govorite o alkimiji? Ko so ljudje skušali odkriti kamen modrosti, ki bi spreminjal kovino v zlato in naredil napoj nesmrtnosti, kar je uspelo Flamelu?" je previdno odgovorila. No, vredno je bilo poskusiti.

Rhiannon je glasno zazehala in pridrsala v učilnico. Odvlekla se je do katedra in profesorici na mizi pustila pergament z opravičilom. Čisto potiho je še dodala, da je šele zdaj prispela nazaj na Bradavičarko in da prej res ni šlo, potem pa se razpacala po stolu in s četrtino očesa pričela opazovati okolico.

Bila je pozna. In spet je pozabila kje je učilnica za zgodovino. To je eden izmed redkih krajev, ki si ga ni mogla zapomniti. Morda je pa tukaj, je upajoče pomislila Sarah. Ena vrata na hodniku so ji bila znana. Previdno jih je odprla. Juhu, končno. Vstopila je in se tiho opravičila. [i]"Dober dan. Se opravičujem ker sem pozna." Hitro se je usedla, in prisluhnila učiteljičinemu opisovanju trenutno še neznane vede.

Tiarra je prikorakala v učilnico. Ponosno, kakor lev. Usedla se je za najbližjo klop. Na tablici je prebrala naziv predmeta...zgodovina...zna biti zanimivo... Pozdravila je: " Jaz sem Tiarra Newton Blyd, Pihpuff.Dober dan gospa...Snape." preiskujoče je pogledala profesorico.., Iz svoje oranžne šolske torbe je privlekla učbenik, zvezke in pero, saj je sklepala da palice tu ne bo potrebovala. Zbrano se je razgledala okrog sebe. Spolzgadovci...Drznvraanec, Gryfindomovki..in ona.

Najbrž tista tam rada eksperimentira z lasmi, mogoče hoče očarati tistega fanta tamle...nasploh je videti prijazna...Spominja me na mojo teto Emmo...Vsak dan je imela drugačne lase...


Hitro se je zbudila iz razmišljanja in se posvetila razlagi...

Lissa je vstopila v učilnico. "Oprostite kar zamujam" je rekla Lissa. "Dober dan profesorica." "Jaz sem Lissa Bell iz Drznvraana." Iz svoje torbe je privlekla učbenik in ga dala na mizo.

Stala je pred vrati učilnice za zgodovino. Pogledala je na uro in nato zehnila. Zgodovina, kar nekaj si je mislila in nato odprla vrata. Za mizo je sedela učitelica. "Živjo." je zaspano Cindy pozdravila učitelico in ne da bi se ji predstavila se je usedla v klop in iz nje izvlekla potrebne učbenike in pero, ter skupaj z ostalimi čakala na začetek ure.

Noelle se je ta dan zbudila dobre volje. Iz žepa je izvlekla urnik in se razveselila nad dejstvom, da jo prvo uro čaka zgodovina. Skrbelo jo je samo, če bo našla učilnico. Tukaj še ni imela prijateljev, zato si je prisegla, da si jih ta dan poišče. Ker ni imela dosti časa za iskanje prave učilnice je prvega mimoidočega vprašala, kje lahko najde učilnico za zgodovino. Prijazno ji je pojasnil kam mora biti in Noelle je bila ponosna sama nase, da si je upala vprašati. Samozavest ji je hitro zrastla. Odprla je vrata in tam zagledala nekaj učencev, ki so že sedeli za mizami. Vsedla se je k svetlolasi punci in se predstavila: ,, Živjo, jaz sem Noelle iz Drznvraana, lahko sedim tukaj? ''