Učilnica zgodovine

Učilnica se nahaja na hodniku v drugem nadstropju. Svetlana se je dodobra namučila, ko jo je hotela malce preurediti, a ji ni preveč uspelo. Kljub vsemu trudu se ni mogla znebiti prastarih turkiznih zaves z rdečimi srčki. Iz enakega blaga so bile narejene tudi prevleke blazin na klopeh za učence. Skozi velika okna v prostor prihaja veliko sončne svetlobe. V lesenih omarah, policah in predalnikih je spravljeno mnogo stvari, ki z zgodovino pravzaprav nimajo nobene zveze, odstraniti se ji pa tudi ne da, saj se zaradi neznanega razloga kmalu spet znajdejo, kjer so bile.

Profesorica je končno prispela na svoje novo delovno mesto in kateder nemudoma obložila z različnimi učbeniki, knjigami in pergamentnimi zvitki. Nejevoljno se je ozrla naokrog in ugotovila, da ure ni nikjer. Kakšna škoda. Ravno sem jo mislila prestaviti za nekaj minut naprej, da bi lahko morila z zamujanjem in točnostjo. Več sreče prihodnjič. Še enkrat si je poravnala črni plašč, odmaknila lase, ki so ji silili na oči, si nadela brezbrižen izraz in zdolgočaseno čakala, da se bo kdo prikazal.

Mike je počasi prišel v razred. Ozrl se je po razredu in ni bilo nikogar. Vedel je, da ni zamudil zato je sedel. Na ta predmet se Mike ni spoznal. Hotel je biti dober zato se je odločil, da bo pri pouku striktno poslušal. "Dober dan!" Je pozdravil učiteljico, ki je še vedno izgledala mrka. "Kaj bomo pa danes počeli?"

Amber se je prikazala med vrati in se zgrozila nad turkiznimi zavesami s srčki. Tudi profesorica ji ni izgledala preveč zadovoljno. Kot vedno je tudi tokrat sedla poleg Mika. "Dober dan... Živjo, Mike." Kljub vsej turkizni barvi, ki je ni marala, se je nasmehnila.

Mike je bič živčen in iz nevihte misli ga je pahnila Amber. "O, Hoj!" je pozdravil. Spet je postajal živčen. 55,54,53,52,51,50,49,48,47,46,45,44,43,42,41,41, ne! Zdaj sem se pa zmotil! Pa še ure ni nikjer "No, koliko pa ti veš o zgodovini čarovništva? Jaz ne preveč... Rahlo sem živčen, veš..."

Amber se je zarežala. "Se hecaš? Nimam pojma o zgodovini!" Pogledala je k učiteljici. "Ampak pomojem se bo to kmalu spremenilo." Tale nas že ne bo pustila, da se zafrkavamo... Zna biti celo še kriza... Spraševala se je, zakaj je Mike tako živčen. Pri vseh predmetih ne moreš biti najboljši! je pomislila, seveda pa ni niti za trenutek pomislila, da bi to rekla na glas.

"Ne gre za to..." je rekel Mike. Videl je, da je Amber šokirana, zato je pokazal na svojo glavo z kazalcem. Nato je poslal v misli: Ta učiteljica se mi zdi res stroga... No, res je, da je še nismo imeli med uro... Nevem. Bomo že videli... Upam, da kmalu. Ne da se mi več čakati. Glej... 5,4,3,2,1, "RRRRRRRRRING!" je zazvonilo in Mike se je obrnil naprej, tako, da je gledal naravnost v kateder.

Anne je znova med zadnjimi prispela v učilnico. Kar naenkrat je obstala, saj ni mogla vrjeti svojim očem-takšne učilnice pa še ne. Pustila je da so usta odprta, kmalu je odnehala. "Dober dan." Tako je pozdravila učiteljico namreč, pa tudi prijatelja. "Vama je všeč barva?" Nasmejala se jima je, saj je vedela kakšno vzdušje je ležalo med njima.

Mike se je zahahljal. "Modra je, a ne temno. Meni paše." Mike je imel rad modro barvo, kot vsak priseben član Drznvraana. "Turkizna pomaga k razmišljanju... Pa še malo indigo pridiha ima..." Spet se je prikrito zasmejal. Ni bil več nervozen in Anne je pokazal klop pred njima z Amber, češ, naj sede tja.

Anne se je zasmejala. "Meni je lepša vijolična barva. Ne glejta me čudno. Meni se zdi da ima nek svoj poseben značaj, ki pomirja in hkrati razburja. Je lahko nežna in groba." Usedla se je na klop pred njima, ter si še naprej ogledovala učilnico. Všeč ji je bilo, da ima učiteljica okus. Marikatere ga niso imele.

Svetlano je prediren zvok šolskega zvonca spomnil, da bi bilo pametno začeti s poukom. Slednje se ji je sicer zdelo rahlo odvečna zadeva, vendar ji je prišlo na misel, da se je v bistvu sama odločila, da bo poučevala na Bradavičarki. Torej začnimo z operacijo: Kako zagreniti življenje nič hudega slutečim študentom? Glasno se je odkašljala, se začela bebasto smehljati in z narejenim glasom, ki se je vlekel kot žvečilni gumi, razložila: ''Poglavitna stvar učenja zgodovine v tem šolskem letu bodo domače naloge, brez katerih ne morete biti pozitivni. Prepričana sem, da vam bodo neizmerno ugajale in da boste z njihovo pomočjo jadrali na valovih domišljije. Spoznavali boste naše častitljive prednike, starodavne običaje, neznansko količino čudovitih letnic, se zabavali ob pogovoru o prijetnih vojnah in drugih kratkočasnih spopadih, ki so se odvijali stoletja nazaj. Gotovo boste vzljubili pogled na goro knjig, učbenikov in zapiskov, ki jih morate predelati in ne dvomim, da boste zgodovino naravnost vzljubili. Za začetek pa se predstavite, da bom vsaj vedela, komu dajem neopravičene ure, negativne ocene in podobne reči.''

"Snake, Mike Snake, 1. letnik Drznvraana," je rahlo zamaknjeno rekel Mike in se globoko v sebi tako krohotal in se valjal po tleh. Vedno bolj mrka je bila učiteljica, vedno bolj zabavna se mu je zdela. Ni vedel zakaj in kako, preprosto... vedel je. V sobi so zdaj bili štirje. Trije učenci, tako kot v dobrih starih časih. Samo Anne, on in Amber. No ja, pa začnimo.

Naslednja je bila Anne. "Amm...Moje ime je LeeAnne-samo Anne pišem pa se Sapphire." Pogledala je Mika. Videla je kako je napejal obrazne mišice, da bi se nehal krohotati. Sicer ne na zunaj. A sama je vedela kako težko je prekrivati smeh. Sama ima s tem še največ težav. Ozrla se je po učilnici.

Rhiannon je vstopila v razred in se opravičila za zamudo. Sedla je v zadnjo klop, iz katere pa je imela dober pogled na dogajanje pred sabo. Slišala je, da se je Mike predstavil, zato je sklepala, da bi bilo pametno, če bi to storila tudi sama. Vstala je.

"Rhiannon Rae Malfoy, Spolzgad," se je rahlo priklonila, saj si je želela napraviti dober vtis, pa tudi manire ji niso dopuščale nevljudne predstavitve.

Nazadnje je bila na vrsti Amber. "Amber Lily Black, Spolzgad. Vseeno mi je, kako me kličete." Ta učiteljica pa ima smisel za humor... Mogoče mi bo postala še všeč, kljub tejle nagnusni barvi, ki krasi učilnico... Nasmehnila se je. Predvidevam pa, da se ji ni dobro zameriti.

Svetlana je mirno poslušala predstavitve učencev in si njihova imena zapisala v redovalnico, obenem pa z brezbarvnim glasom mrmrala: ''Zanimivo, zelo zanimivo.'' Zamahnila je s palico - ki je, mimogrede, bila nenavadno dolga - in kot bi mignil so se prikazali štirje kosi pergamenta. Frcnila je še enkrat, da so prilebdeli k mizam študentov.

Kriterij za domače naloge:

Brez = minus 20 točk in kazen

0%: TI TROL: = minus 15 točk
<50%: GROZLJIVO: = minus 10 točk
50% do 80%: BORNO: = minus 5 točk
>80%SPREJEMLJIVO: = plus 5 točk
>90%PRESEGLO PRIČAKOVANJA: = plus 10 točk
100%: IZJEMNO: = plus 15 točk

Dodatna naloga = plus 20 točk in nagrada

Mike si je mislil: Strogo, a sprejemljivo... Čakaj, če narediš nalogo s 100 procenti in narediš še domačo nalogo dobiš kar 35 točk in še nagrado. To pove nekaj zelo odločnega: NALOGE BODO IZJEMNO TEŽKE IN JAZ SE BOM BORIL! BORIL SE BOM TAKO, KOT SE BOL LE MOGEL.

Rhiannon je brezbrižno preletela popisan pergament nad sabo in se pozorno zazrla v profesorico. Zame tako ali tako možna le zadnja opcija. Zgodovina pač zavzema vsaj četrtino knjig v moji knjižnici. S pogledom se je sprehodila po prisotnih in opazila izraz na Mikeovem obrazu. Zahihitala se je. Ubogi revček. Povozila ga bom, pa basta.

Svetlana je na koncu trdo pristavila: ''Tako. Videli ste kriterij, ki ga bom dosledno upoštevala. Samo toliko v vednost ... da ne bo na koncu leta jok in stok. Ker je danes prva ura, bomo vzeli nekaj manj zahtevnega.'' Pobrskala je po spominu, nato pa še po neki stari bukvi, ki je imela že dokaj vlažne liste. Platnice so zaudarjale po trohnobi in plesni. Z neopaznim urokom je začarala belo šolsko kredo, da se je pričela premikati in pisati po tabli. Kmalu se je prikazal napis:

VPLIV GARCRUXA GORGANEJA GIANSARA NA KASNEJŠO TWUTTILIANSKO REVOLUCIJO (1723 - 1729)

Upam, da bo zanimivo... je ne preveč prepričano pomislila Amber. Niti peresa, niti pergamenta si ni pripravila, saj je bil njen vampirski spomin skoraj fotografski. Čakala je, da profesorica nadaljuje. S prsti je komaj slišno tapkala po mizi. Čeprav imam občutek, da s to učiteljico ne bo nikoli dolgočasno...

Mike je potegnil pero iz črnila in si začel počasi in lepo zapisovati naslov. Za zdaj je vedel pribljižno, o čem se bodo učili, a vseeno se ni pustil zmesti in ne poslušati. Sedel bom in pisal, sedel bom in pisal, sedel bom in pisal, sedel bom in pisal, sedel bom in pisal, sedel bom in pisal...

Alex je prikorakal v učilnico in na srečo opazil, da so že začeli s poukom. To je lahko pomenilo, da se učiteljica ne bo ozirala nanj in mu težila, ampak bo samo nadaljevala s snovjo, ter, da bo pouka konec kar hitro. Počil se je za eno izmed zadnjih klopi in na mizo odložil pergament in pero, saj je na tabli opazil nek čuden naslov, ki je pomenil da bodo najbrž pisali. Zgodovina je bila vsekakor na zadnjem mestu, saj je pomenila ogromno besedičenja, pisanja in učenja, kar pa je bilo Alexu vse drugo kot pa pri srcu. Zaenkrat je še budno opazoval profesorico, a nameraval se je spočiti takoj, ko bo začela z razlago.

''Bilo je deževno popoldne. Obrežje reke Afon Clywedog. V neki zakotni osamljeni koči je v noči s 24. na 25. avgust 1678 s police padel majhen krompir. Najbolj zanimivo pri tem je, da je bil neolupljen. K temu je seveda pripomoglo dejstvo, da stara tečna starka – lastnica hiše – ni marala lupiti in kuhati prav nobene zelenjave, saj je jedla izključno surovo. Vse le zaradi motečih težav z želodcem, ki so ji že od enajstega leta grenile življenje. Njeno prvotno in edino pravilno ime se je v resnici glasilo popolnoma drugače, toda v krogu znanstvenikov in kasnejših raziskovalcev se je uveljavila besedna zveza 'tista, ki vsak dan znova splete volneno jopico in tega poskuša naučiti še vse ostale sorodnike'.

Njen sedmi najstarejši pranečak v tretjem kolenu je bil Gorgane Daquan Giansar, skromen kmet in oče čisto nič skromnega Garcruxa Gorganeja Giansara, o katerem morate – poleg tega, da je pri štiridesetih letih podedoval bogato opremljeno hišo primernejšo za višje sloje - na vsak način vedeti eno neverjetno važno podrobnost, ki vam bo neizmerno koristila pri vašem nadaljnjem šolanju. Njegova najljubša marmelada je bila narejena iz breskev. Zapomnite si: breskova marmelada! Ki pa POD NOBENIM POGOJEM ni smela vsebovati cimeta. Karkoli, samo cimeta ne. Cimeta? Nikakor! Torej … Česa ni smela vsebovati breskova marmelada Garcruxa Gorganeja Giansara? CIMETA! To si zapišite z vpadljivmi črkami, ki naj utripajo.

Twuttilianska revolucija se je začela julija 1723 in trajala približno pet let in pol do januarja 1729. Odvijala se je v severnemu Walesu. Nemogoče je natančno določiti mesta glavnih žarišč, čeprav so se različni raziskovalci, arheologi, vohuni, detektivi, profesorji in podobna srenja trudili po svojih najboljši močeh. Zadostovalo bo, če rečete preprosto ''severni Wales, natančneje okolica graščin ali premožnejših meščanskih domov''. Osebe, katerih središče živčnega sistema ni načrtno ali namenoma opustošeno oziroma okrnjeno, bodo po tej informaciji gotovo vedele, da gre za … hišne vilince. PAZITE! Opazujem vas. Videla bom, če boste zavijali z očmi in šepetali neumnosti o dolgočasni temi in podobnih nesmislih.

Vzroki so bili kot jajce jajcu podobni današnjemu – uzakonjenemu – ravnanju z malimi bitji, pri čemer ne smemo pozabiti, da je bilo tudi v osemnajstem stoletju legalno. Povod pa je bila drobna krivica do pritlikavega hišnega vilinca, ki je sam sebi izbral zapleteno latinsko ime Rubus Idaeus – po naše Malinjak. Zaradi omenjene krivice je bil skrajno ogorčen in ustanovil je tajno organizacijo hišnih vilincev, ki se je v najplodenjših mesecih svojega delovanja imenovala 'Društvo za preprečevanje nepravičnosti, nedoslednosti, poniževanja in zafrkavanja v glavo'. Ime je bilo spremenjeno kar osemkrat, naziv pa samo štirikrat: klub, gibanje, stranka in nazadnje društvo.

Posledice revolucije so bile strašanske. Na stotine ljudi je trpelo zaradi nespečnosti, ki se je v hujših primerih preobrazila celo v bolezensko stanje. Vsako noč ob istem času – zahvaljujoč zavidljivemu vilinskemu instinktu – so priredili pet minut trajajoči koncert s kuhinjsko posodo in vreščečim prepevanjem kratke pesmice, o kateri bom nedvomno še predavala. Niti živ niti mretev vrag jih ni mogel prepričati, da bi opustili svoj ritual. Pomagala ni nobena grožnja ali kazen, pač pa nekakšen po sili razmer sklenjen dogovor. Svoboda za tiste hišne vilince, ki v roke dobijo katerikoli kos gospodarjevega oblačila. To je bil miren zaključek zloglasne Twuttilianske revolucije – imenovane tudi Polnočna pesmica o cimetu.

Kdor pove, katere zadeve nisem omenila, pa bi jo na vsak način morala, saj bi temu pritrdil še zdravi razum, bo svojemu domu prislužil 10 točk. Za nič na svetu vam ne izdam, da se pravilni odgovor skriva na tabli.''

Oglasila se je Amber. "Ste mogoče pozabili sploh omeniti, kako je pravzaprav Garcrux vplival na Twuttiliansko revolucijo?" je predlagala z malo negotovim glasom. Kaj pa vem. Dvomim, da sem kaj izpustila... Sicer pa ni važno, ali je prav ali narobe, vsaj poskusila sem.

Svetlana je prikimala in Spolzgadu prištela točke.

''Da. Če podatke povežete med seboj in jim dodate še nekaj novih, lahko vse skupaj razporedite v smiselno celoto.

Prvič: Omenila sem, da so Garcruxovo prednico imenovali 'tista, ki vsak dan znova splete volneno jopico in tega poskuša naučiti še vse ostale sorodnike'. Iz tega lahko sklepamo, da so plesti znali tudi njeni potomci. Med njimi tudi Garcrux Gorgane Giansar, ki je dosledno upošteval čudaške navade in tudi sam vsak dan spletel volneno jopico. Imel jih je polno hišo. Žal pa svojemu hišnemu vilincu Malinjaku oziroma Rubusu Idaeusu ni hotel prav nikoli splesti niti ene, pa čeprav je bila to mnogo let Idaeusova srčna želja. Giansar mlajši je bil pač nenavadno trmast in je vedno budno pazil, da nobena jopica ni prišla v roke vilincu. Slednji je bil nenavadno maščevalen in ... bil je začetnik Twuttilianske revolucije. Mimogrede: Twuttilia - vrsta ovac. Njihovo volno je pri pletenju uporabljal Garcrux.

Drugič: Omenila sem, da je bil vilinec izredno maščevalen. Dobro je vedel, da njegov gospodar ne prenese cimeta, in zato je sestavil besedilo nekakšne uporniške pesmi, ki je govorila ravno o - cimetu. Od tod izhaja tudi ironično poimenovanje revolucije - Polnočna pesmica o cimetu.

Tretjič: Sliši se nerazumljivo, vendar ljudje stalnega ponavljanja enih in istih besed, ene in iste melodije vsako noč, niso mogli prenašati, saj je trajalo že dobrih pet let in mnogo ljudi je le zaradi tega staknilo živčni zlom, nekatere pa privedlo do meje blaznosti, do praga norosti.

Četrtič: Tako so sprejeli vilinsko zahtevo, ki določa, da je vsak vilinec, ki se dokoplje do gospodarjevega oblačila, svoboden. Seveda se je tega spomnil Rubus, saj še vedno ni pozabil sebičnosti pri jopicah. Pogoj se je ljudem v začetku zdel smešen in otročji, kasneje pa je pokazal, da za vilince pogosto kar koristen in velja še danes, čeprav se veliki večini sanja ne, od kod izvira.

Zdaj pa naj eden od vas na glas prebere 987. člen zakonika o magičnih bitjih, natančneje tretji odstavek, ki omenja vrste živeče v sožitju z ljudmi. Še natančneje osemnajsto vrstico, ki opisuje, v kakšnem primeru hišni vilinec - gospodarjeva last - postane svoboden. Citate členov od 983. do 989. najdete na zadnjih straneh vaših šolskih učbenikov.''

Mike je prikimal. Snov ga ni posebej navduševala, a je bil edini predmet, pri katerem se je mogel res učiti, tako, da ga ni motilo. Čisto po nesreči je knjigo odprl ravno tam, kjer je učiteljica želela. Blago je dvignil roko, se odhrkal in začel brati: "Hišni vilinec vedno služi gospodarju in se mu ne upira, čeprav bi mu to bilo v moči in če mu gospodar grozi. Vedno služijo gospodarju po njihovih najboljših močeh. Vilinec gospodarju ne rabi več služiti v primerih:
-Vilinski zakonik, člen 782/2: V primeru, da gospodar vilinca obdaruje z obleko, je vilinec prost. Vilinec si ob tem primeru lahko sam izbere novega gospodarja ali pa je svoboden.

- Vilinski zakonik, člen 812/3: V primeru, da vilinjčev gospodar umre in njegov duh ne živi mora vilinec iti k najbližjim sorodnikom gospodarja. Če teh tudi ni, je vilinec svoboden.