Učilnica čitljivije

Svetlana se je cinično nasmehnila in pojasnila: ''Če že gremo v podrobnosti... Moje besedičenje o problemih s pripravo čarobne palice ni bilo namenjeno tebi niti ni cikalo nate. Lahko verjameš tudi, da nisem nikoli planirala, da bi se na dodatnih urah ukvarjali s tem. Kakorkoli že ... Za začetek si morate zapomniti in predvsem upoštevati nekaj malenkosti, ki so ključnega pomena. Koncentracija, zbranost, osredotočenost. Anne, povej kako si razlagaš naštete besede. Loryna, ti pa razloži, v kakšni povezavi s čitljivijo sta ohranitev mirne krvi in izpraznitev glave - po domače povedano 'razmišljanje o ničemer'.''

Rhiannon je narahlo podržala svojo palico in se skoncentrirala. Ne bom dovolila temu narcisoidnemu egocentriku, da me premaga. Nima podlage. Zaslišala je profesoričino vprašanje, ki pa ni bilo namenjeno njej, zato je zaprla oči in se potopila v praznino.

Svetlana je počakala minuto ali dve, potem pa se je naveličala, saj je sprevidela, da so nekateri pri njenih urah sklenili spati. ''Anne in Loryna, vajina odgovora na zastavljeni vprašanji pričakujem v obliki domače naloge do naslednjega tedna. Razen seveda, če se kdo odloči, da bo rešitev povedal namesto vaju, za kar pa niti slučajno ne bo prejel nobenih točk ali priznanja.'' Pomenljivo je ošinila zbrane študente. ''Prvotni plan je sicer vseboval postopno učenje - po korakih, vendar mislim, da bo veliko pametnejše, če najprej preverimo, v kakšnem stanju sploh so vaše sposobnosti branja in varovanja misli. Zavedam se, da bodo rezultati večine enaki nič, toda to ni nič nenaravnega. Vedno se začne tako.''

V roko je odstotno prijela palico in z njo zamahnila po zraku kot bi dirigirala. ''Moje spakovanje ne demonstrira pravilne izvedbe, pač pa le poskuša pridobiti kanček pozornosti. Zapomnite si čarobno besedo Chitlivium. Vsak zase naj jo izgovori. Konec koncev ima le štiri zloge, kajne? Zdi se mi, da to ne bi smelo povzročati preglavic. Ali pač?''

Mike se je zamislil. Malce se je začel sproščati. Prijel je palico in zaprl oči. "In kaj naj bi naredil Chitlivium?" Je Mike še vedno z zaprtimi očmi rekel. Čisto je že bil sproščen in pripravljen. Sam pri sebi je poskusil šepniti: "Chitlivium!" Skozi misli mu je šinil valj. Brez posebnih naporov so se mu odprli vsi možgani v sobi. UUUU, to pa je nekaj.

Rhiannon se je zgledovala po Mikeu in zaprla oči ter že tako izpraznjeno glavo usmerila v branje njegovih misli. Zadovoljno in podzavestno je zapredla, ko se ji je odprl pogled na vsako podrobnost, ki jo je pri drugih videl Mike.

Svetlana se je rahlo namuznila in takojšnji odziv nekaterih učencev je sploh ni spravil v slabo voljo. Ravno nasprotno. ''Pravzaprav nisem nikoli dejala, da lahko urok že uporabite. Najprej naj bi se ga naučili izgovarjati in predvsem ... izvedeti, čemu služi. Toda v tem primeru ... je stvar malo drugačna. Tudi tvoje vprašanje, Mike, ni neutemeljeno. Urok Chitlivium uporabimo, ko določeni osebi poskušamo vdreti v misli. Laično povedano. Strokoven izraz bi bil, da ji pogledamo v zavest in razberemo posamezne spomine ali čustva. Kot veste imata čas in prostor vpliv tudi na čarovnije, zato se pri izvajanju običajno gleda v oči.''

''Zdaj ste razdeljeni v pare. Vsak posameznik iz ene dvojice se bo preizkusil v vlogi napadalca in v vlogi žrtve. Napadalec poizkuša najti očesni stik, usmeri čarobno palico in izreče prej omenjeno čarobno besedo. Žrtev pa svoje misli in čustva, poskuša zaščiti. Opozarjam vas, da ni tako lahko, saj na dan pridejo spomini in situacije, ki so za žrtev večinoma zelo stresni. Včasih odprejo stare, že pozabljene, rane. Včasih se tičejo trenutnih dvomov in skrbi. Ob njih podoživljaš najhujše trenutke svojega življenja, pogosto pa tudi najsrečnejše, čeprav je v človeški naravi, da se odziva predvsem na slabe. Žrtev torej lahko uporabi kakršenkoli urok - ker smo na Bradavičarki seveda ne bom tolerirala žrlelih kletev ter ostale črne magije in nevarnih urokov - da se zaščiti oziroma odbije napadalca in prekine pretok kočljivih podatkov.'' Zresni se, ženska. Kako za vraga jim lahko vsa svetniška pridigaš o prepovedanih kletvah, ko pa si vendar sama ... Dovolj!

Rhiannon se je spet zbrala in vprašala Mikea: "Poskusim jaz prva? Navsezadnje imamo dame prednost." Nežno se je nasmehnila in se koncentrirala. Hm, pa poskusimo izvedeti, če je Mike res videl demone...me prav zanima, kakšni so. No, ja, najverjetneje bom končala z enim izmed njih, kaj naj počnem s smrtnikom?

Mike se je na rahlo priklonil z glavo. Oči je imel zaprte. Najprej je možgane napenjal, naenkrat jih je izpustil in počutil se je, kot, da dela možganov nima. Razmišljal je o tem, kako mu je umrl oče. Sonce se je razblinjalo v manjši odsev v bližnji reki, ostali gozd pa je bil temen. Povsod so švigali svetlobni žarki in Jack Snake je še predsej mlad stal pred Lordom Mrlakensteinom. Vanj je iztrelil neko kletev. Mike je ni poznal, vendar se je lord zvijal od bolečin, iz česar je sklepal, da je bila prepovedana. Mike je nati videl nekaj skočiti, vendar je njegovo prikrivanje misli izbrisalo barve. Videl je medle obrise. Nekaj je videl, nekaj ne. Misli so mu bile skrite pred svetom. Ni vedel, kaj bo.

Rhiannon je zanemarila profesoričina navodila o očesnem stiku, zaprla oči, palico uperila v Mikea in tiho, a razločno ter mogočno zasikala urok. Za trenutek se je vse ustavilo. Potem pa se ji je pred oči usidrala slika gozda, ki ga ni prepoznala. Bila je tam in ni se premaknila. Rhiannon je pritisnila še močneje, vso zavest je umerila v nalogo. Počasi se je v gozd naslikala postava mladega moškega, ki je nekoga ali nekaj preklel z močnim Crucciom. Posnetek je bil počasen, nečloveški. Trajal je predolgo. Potem pa se je vse zameglilo in začelo premikati...

Slika, zdaj že popolnoma bela se je Miku v možganih začela tresti. Prevladoval je. Naenkrat se je za kanček vrnilo barve in slika se je umirila. Jack je skočil in Mrlakenstein je padel. Iz njegove palice se šinili plameni. Lord je bil brez obrambe in Jack se mu je počasi pribljižal. Usmeril je palico Vanj in odprl usta, da bi ga preklel, a se je izza hrbta slišalo: "Avad....Ra!" Nekaj je skočilo, nekaj se premaknilo in nekaj je telebnilo. Slika se je razblinila. Celotna slika je odšla stran. Pokazala se je izjemno lepa hiša - dvorec. Mladi fant je igral kitaro na trd ritem bunkeljske rokovske skupine, na postelji pa je sedelo njegovo bunkeljsko dekle. V sobo je planila mati in rekla: "Ariana... bi pr... odš... nekaj mora... Miku na samem." Dekle je odlo iz sobe in slika je bila medla. Nato je slika popolnoma izginila in prikazal se je samo še za sekundo prizor, ko fant odloži kitaro in od žalosti pade na tla ter začne jokati.

Slika se je popolnoma razblinila, Mike pa je še vedno bil sproščen in z zaprtimi očmi sedel na stolu.

Rhiannon je sledila Mikeovim mislim in videla belino, ki se je nato prelila nazaj v barve. Nerviralo jo je, da se vse dogaja tako počasi, a ji to ni zbilo koncentracije. Spet je opazila istega mladega moškega kot prej, le da tokrat ni bil sam. Za njim v grmovju se je skrivala senca in čakala na primeren trenutek. Spet se je vse zameglilo, nato pa se je zaslišal top udarec po tleh. Nasledni hip se je brez kakršnegakoli pojasnila slika prelila v fanta na tleh. Rhiannon je stisnilo, ko je opazila, da joka. Gledala je fanta in pozabila na vse. Zdelo se ji je, kot bi nezavedno vsrkavala vsak detajl slike in po izjemno dolgem času se je v trenutku vse razblinilo in spet je stala sredi učilnice.

Rhiannon je počasi odprla oči, ko se je vse umirilo, in radovedno premerila Mikea. "Boš zdaj ti poskusil?" Izpraznila je zavest. Popolnoma.

Mike je prikimal. Zaprl je oči in izgovoril čarobne besede. Iz palice ni planilo nič, vendar se je v Mikovi glavi dogajalo veliko. Občutek je bil, kot, da bi se udejnajnjeval in tudi izgledalo je podobno. Kup nerazločnih prizorov se je v krogu razblinjalo v nič in hkrati v vse. Mike je vedel, da mu gre doboro in nato se je črnina razblinila. Videl je.

Amber je povesila palico ob bok in tiho nekajkrat zamrmrala besedo Chitlivium. Saj bo šlo, Amber. si je rekla. Potem je spet pripravila palico. "Jaz sem pripravljena. Lahko začneš, če hočeš." je rekla Loryni, njene hladne oči pa so bile uprte v njeno palico čakajoč, da se zgane.

Rhiannon si je v misli jasno naslikala premikajočo se fotografijo njenih staršev. Popoln oče, s srebrnimi lasmi in nevihtno sivimi očmi ter še bolj popolna mama, povsem identična njej, le sinja modrina njenih šarenic je pričala, da to ni ista oseba. Smejala sta se in skrivaj en drugemu kradla poglede. Potem se je slika zamenjala. Na natančno pristriženi zeleni trati je stalo malo drevesce, zraven njega pa je ponosno stala ona sama v svoji triletni podobi. Že takrat je bila njena drža ponosna, ogljeno črni lasje pa so ji segali do pasu. Vsake toliko časa je pomahala fotografu in se nasploh obnašala kot mala princeska, ki se je šele začela zavedati svoje nadvlade nad drugimi. Prizor se je spet zamenjal. Stara je bila sedem let in vzravnano je stala pred mizo, na kateri se je lesketala steklena posoda. Nepremično je gledala bitje v njej. Malo podgano je vzela ven iz posode in vanjo uperila palico. "Imperio!" Šepet je odmeval po prostoru, se odbijal od kamnitih sten, podgana pa je priznala premoč in tekala po mizi sem ter tja. "Cruccio!" je mala Rhiannon hladnokrvno zasikala in podgana se je pričela zvijati od bolečin. Potem pa...zamižala je. "Avada kedavra..." in podgana je obmirovala za večno. Slika se je hitro zamenjala. Rhiannon je, očitno istega dne, saj je nosila enako obleko, ležala zvita v kroglo v svoji ogromni postelji in tiho jokala. Kar se je zdelo kot ura je minilo in črnolaso dekletce je ponosno vstalo, si obrisalo solze in se napotilo ven iz sobe. Hodila je po dvorcu, dokler ni prispela do stričevega ateljeja. Z dvignjeno bradico je vstopila in se postavila pred strica. "Zmorem," je vzvišeno ter srečno rekla in se vsedla na mizo, točno na knjigo, ki jo je stric ravno študiral. "Stric...zmorem!" Besede so se odbijale od sten in se ponavljale v nešteto odmevih.

Mike je videl, a oči je imel zaprte. Čutil je nedotakljivo. Slišal je neslišno. Zmes podob in spominov pregnetena v barvni krog ga je obdala in stopil je v Rhiannonin svet. Na vrhu je bil črn prostor. V njem zdaj ni bilo nič. Videl je dve osebi - mođkega in žensko. Moški je imel demonske oči, Mike je domneval, da je to Rhiannonin oče in da je res njen oče demon. Star je bil med 35 in 40 let. Ženska s katero je "flirtal" je bila zapeljiva z izjemno postavo. Gledala je Rhiannoninega očeta in Mike je prepoznal Rhiannonino mamo. Lase je imela črno kot oglje, tako kot Rhiannon, a že se je spet znašel v novem prostoru. Na črnem mestu v zgornjem kotu prizorišča je bila zdaj upodobljena deklica. Majhna z velikim nasmehom je ta ista stala pred njim. Na manjšem hribčku in se smejala, kot se lahko samo triletni otroci. Brezskrbna, brezgrešna... čista. In spet se je Telo Mika gnetlo kot pri udejanjevanju in zdaj je videl starejše dekle - nekje med sedmim in devetim letom, kako strelja podgano z žrlelimi kletvami. Mika je spominjala nanj, ko se je pri šestih letih skoraj nevede naučil kletev in pri tem ubil 3 srne, 2 drevesi, ki sta oveneli in enega medveda. Naučil jih ga je bratranec Kane. Nato se je Mike vrnil k Rhiannon in videl le še kratek prizor. Slika je bila pri tem najjasnejša, čeprav ni bila medla niti pri prejšnjih dveh. Malce le pri prvi. Dekle je jokalo. Mike ni vedel, zakaj gre in temu ni posvečal velike pozornosti, vendar Rhiannon ni prekrila veliko misli.

Mike je odprl oči. "Učiteljica, midva sva že...," je napol tiho dejal.

Toby je nepričakovano planil v razred. Bil je ves zadihan in začel se je opravičevat:''Učiteljica!Oprostite, ker zamujam!Gospod učitelj za napoje me je zadržal!'' Ker še ni dobil odgovora se je na hitro ozrl po razredu. Zagledal je Mika, ki je bil nekako osupel in neko dekle poleg njega, ki je ni poznal.V paru je še opazil Amber,ki je zgledala nekam mrko in njegovo soplesalko Loryno, poleg njiju pa sta še stali Anne in dekle iz Pihpuffa, za katero se mu je zdelo, da ji je ime Monica.Učiteljici se je še enkrat opravičil in se odpravil k prazni mizi.

Rhiannon je nemirno zmajala z glavo in Mikeu še enkrat vdrla v misli ter mu še enkrat naslikala vse prizore. Zdelo se ji je brezveze, da mu ona poskuša nekaj pojasniti, on pa se ne potrudi in pogleda vsega.

"Mike, moja mama je bila demonka, ne oče!!! Pa daj, potrudi se malo, no," je zasikala in mu v misli slikala prejšnje prizore enega za drugim.

Luciane je vedela da ji čitljivija ne bo šla, pa je vseeno prišla. Postavila se je proti neznanemu fantu in se prepričala da je Amber na drugi strani učilnice. Obrnila se je k njemu spraznila glavo, uspelo ji je celo da je ven spravila sovraštvo do Amber, na to pa mu rekla:"Pripravljena sem, pa ti, boš ti začel?" Ko fant ni odgovoril ga je najprej vprašala:"Kako ti je sploh ime?" Fant jo je pogledal in rekel:"Linoell, pa tebi? Saj res v katerem domu si? Jaz sem iz Griffondoma." Nasmehnila se je:"Jaz sem Luciane, iz Piffpufa, lahko zdaj zaćnem?" Ko je prikimal je Luciane obrnila palico proti njemu in na glas rekla:"Chitlivium!" Ni ji uspelo zato je poskusila ponovno. Uspelo ji je videla je je le prebliske. Ko je poiskusila tretjič ji je uspelo in videla je kako umira človek, in nato je videla kako se je dvignil obraz poln sovražtva, ni mogla več gledati. "Uau, že prvič mi je uspelo, končno en predmet ki mi gre, je rekla in se zarežala. Obrnila se je k fantu in mu rekla:"Zdaj pa še ti!" Fant jo je nezaupljivo pogledal, nato pa rekel:"Ch-hitl-liviu-um" nič se ni zgodilo, poskusil je ponovno in na koncu je Luciane nekaj začutila nato pa ga potisnila ven s tem da se je osredotočila in gledala samo v steno. "Ne vem kako ti uspe," je zamomljal fant dovolj glasno da ga je Luciane lahko slišala.





[ta fant ni nihče, zmislila sem si ga]

Mike je rekel: "Poglej, nevem, kdo je demon po tvoji strani zato, ker se pač ne spoznam na odrasle demone. Tisti, ki sem jih srečal so bili najstniški in eden je imel oči ter lase takšne, kot tvoj oče. Stavim, da tudi ti ne veš celotne zgodbe iz mojih misli! Drugače pa, kaj? Misliš, da ne vem, da je tisto drevo za tabo tvoje drevo? Vsaj mislim, da je... No, tisto s stricem... Ne vem, ali si koga ubila, ali pa si se naučila čitljivije... Saj je vseeno." Mike se je rahlo nasmehnil.


[Luciane, ne more ti v prvo uspet, če nimaš nekega talenta. Glej v RPG povezave pod Chatom!]

Rhiannon je zatrmarila in se je odločila, da se z Mikeom ne bo pogovarjala vsaj do konca ure. Šel ji je močno na živce, saj se je potrudila, da bi mu predstavila del celote, njemu pa se to ni zdelo nič posebnega. Pa še prvi je...prvi...

[Luciane - ne govori kaj počnejo drugi, to je prepovedano... ]

"Hej" je vstala Loryna in stopila k Tobyju. "Boma v paru?" je vprašala svojega soplesalca. "In, kako si?" je nato vprašala in se zastrmela v krilo.

Toby je zamišljeno pisal na kos pergamenta pismo svoji mami in očetu. Nenadoma ga je nekaj zdramilo. Bila je Loryna in nekaj ga je spraševala.''Z veseljem'', ji je odgovoril Toby.'' Bilo mi je že dolgčas, drugače sem pa vredu. Ti?'' jo je še vprašal in se pripravil na dvobojevanje iz čitljivije.

"Še kar" mu je odgovorila. "Chitlivium!" je brez opozorila nadeljevala-in mu skoraj vdrla v misli. "Jej!" si je mislila. Še par let pa bom znala! si je mislila. "Kar poskusi" je rekla Toby-ju in se pripravila. Sploh ne vem, zakaj sem se prijavila k temu predmetu. Tako nikoli ne bom znala!

Uf, tukaj gre za posebne sposobnosti. Imam zoprn občutek, da tole lahko nekoč ... prekaša moje moči.

Svetlana je budno spremljala dogajanje v učilnici in nazadnje sklenila, da mora vzpostaviti malce več reda. ''Rhiannon in Mike, upam, da se zavedata, kakšno dodatno dejavnost sta si pravkar priskrbela. Izpopolnjevanje v čitljiviji v mojem kabinetu. Posamezne termine bom sproti objavljala na oglasni deski. Ne bi rada razkladala pred drugimi, saj gre za zelo precizne zadeve, lahko pa povem, da je obema uspelo prebrati in poslati misli, nihče od vaju pa se ni obranil vdora. Torej sta pokazala nično znanje brambovije.''

''Loryna, če bi me prej poslušala, bi vedela, da si v paru z Amber. Sklepam, da imaš resne težave z razumevanjem navodil, kar bo imelo svoje posledice. Toby, ti boš v paru z Luciane. Ki jo moraš sodeč po nesmiselnem blebetanju in kriljenju z rokami najprej zbuditi. Verjetno sanja, da je nekomu vdrla v misli. Prepričana sem, da jo čaka grenko spoznanje o njenih sposobnostih, ki so zagotovo pravo nasprotje pojma obvladanje.''

Uf, to je bilo pa težko ubraniti ''No, dobro.'' je tudi on odgovoril Loryni. Zavrtel je palico in rekel:'' Chitlivium!'' saj je popolnoma preslišal učiteljico. Tudi on ni mogel Loryni vdreti v misli. Tega nikoli ne bom znal... To je tako butast predmet, ampak saj ni bilo druga...Enkrat mi bo že uspelo si je prigovarjal, vendar je tudi vedel, da to ni popolnoma res. Tedaj pa ga je iz misli prebudila učiteljica. Zdaj jo je slišal in užaljeno zamenjal Loryno z Luciane.Pa dajte no učiteljica, veliko raje sem z Loryno, kot pa z Luciane, ki je sploh ne poznam! se mu je jezno podilo po mislih...