Dnevna soba Spolzgada

"Dragec, tega uroka pač ne boš moral razbliniti na noben način, če nisi Malfoy, pa če se še tako trudiš." Nasmehnila se mu je in se odločila, da mu bo dala še eno možnost. "Zdaj pa - ali se boš pomiril, ali pa lahko spiš na zofi. Kaj ti bolj odgovarja? Kozarec firewhiskeya in spoznavalni pogovor z mano ali biti sam in se celo noč premetavati po neudobnem fotelju?"

Nicholás jo je samo pomenljivo pogledal in rekel: "Pha, kdo pa si da bi MENI postavljala pogoje? In lahko se samo obrišeš pod nosom če misliš, da se bom s tabo kregal kje bom spal. Raje se odpravim v dekliški stolp in se ukvarjam z drugimi dekleti kot s tabo. Zagotovo me bodo vesele!" Pha, sicer fantje nimajo vstopa v dekliške spalnice, ampak na srečo jaz nisem samo fant, se je Nicholás nasmehnil sam pri sebi in uporniško pogledal punčaro.

Rhiannon je ob njegovem komentarju še dvakrat zamahnila s palico in mu zablokirala pot do Amber, pa tudi izhod iz Spolzgada. Odločila se je, da mu bo pustila, naj se ohladi, zato je požvižgala Lady Stacii in zleknili sta se na fotelj pred ognjem. Blondinca je opazovala izza zavese svojih las, ampak vseeno ji ni ušlo nič, kar je storil.

Nicholása je prekleta ženska že precej razjezila zato se je iodločil za naslednji bolj nasilen korak. Tudi prav, bomo videli kako ti bo to ušeč. Napol ležeče se je usedel na zofo in s svojo roko elegantno podložil glavo. Nato je za dekletom razneslo dve okni in delčki so v popolnoma neneavarnih smereh popadali na tla. V zrak je vrglo še dve vazi, ogenj v kaminu pa je zabučel s še večjim plamenom. Razneslo je eno od cevi v steni in voda je začela pršiti po njej. "Uf, očitno vas tu nekaj preganja. Si še vedno prepričana, da me ne sustiš v spalnico?"

Rhiannon se mu je zapeljivo nasmehnila in si začela gristi spodnjo ustnico. "Mhm, še vedno sem prepričana, da te ne spustim nikamor." Pomežiknila mu je in dodala: "Razen seveda, če se strinjaš z deljenjem postelje..." Nezavedno se je pomaknila bližje k njemu.

Eve je vzvišeno in elegantno vstopila v sobo. Sedla je pred kamin in pričela s prebiranjem učbenika za Obrambo pred mračnimi silami.
V oddaljenem kotu so se pogovarjale prvošolke. Eve se ni zmenila za njih in je umirjeno brala. Kmalu jo je njihovo klepetanje pričelo motiti in zato je pospravila knjigo na mizo in zapustila temačen vlažen Spolzgadovski prostor.

Amber se je privlekla v dnevno sobo Spolzgada in se vrgla v naslanjač ob kaminu. Svoje rjave kodraste lase si je začela ovijati okrog prsta. V sobi je bilo nekaj ljudi in za vsak slučaj je na široko zazehala. Vampir, ki zeha, sramota! Ampak nihče ne sme posumiti... Večerilo se je že in čakala jo je še ena dolga noč...

"Živijo Amber" jo je pozdravila Rose in sedla poleg nje na tla. Iz nahrbtnika je potegnila ven velik zvezek in začela vanj risati. Vsako črto je posebej podebelila in vedno na hitro pokukala Amber. Zasmejala se je in začela še bolj vneto risati. Kmalu je končala in obrnila zvezek proti Amber. "Si si všeč?" jo je vprašala in se še enkrat zasmejala..

Amber je privzdignila obrvi. "Od kod pa ti veš, kako mi je ime? In mogoče bi se tudi ti najprej predstavila, kaj praviš?" je hladno rekla. Opazovala je, kako je dekle začelo čečkati po papirju in nato obrnilo sliko proti njej. "Ne, nisem si všeč," je zanalašč zlobno odgovorila. Jah, Amber je do ljudi, ki jih ne pozna, pač vedno nesramna in hladna.

"Ne, ne bi se predstavila in meni si na risbi bolj všeč kot v resnici" ji je posmehljivo odvrnila Rose in se vstala. "Kako pa vem kdo si? Hmm, naj pomislim vsa šola te spoštuje na nek način, vendar jaz ne vidim tega spoštovanja.." ji je še enkrat rekla Rose in pospravila svoj zvezek nazaj v nahrbtnik. Usedla se je na kavč in opazovala ogenj....

Amber je zaničljivo prhnila. "Saj, na risbi sem kot klovn. Se vidi, da so ti take risbe všeč." Vsa šola me spoštuje? Uau, tega nisem vedela... je pomislila in se sama pri sebi nasmehnila. Njen obraz je seveda še vedno ostal hladen in nespremenjen. "No ja, če se nočeš predstaviti, pa nič. Kako naj te torej kličem? Korenček? Tvoji lasje se zdijo kar primerni za ta vzdevek."

"Zelo smešno.." ji je odvrnila Rose. Kaj pa misli da je? je pomislila Rose in grdo pogledala Amber. Nekaj čudnega je na njej je pomislila in premerila Amber od glave do pet. "Ah klovn je še prelepa beseda zate.." ji je hudobno rekla Rose in se ulegla na kavč. Gledala je v strop, še enkrat se je zasmejala svoji izjavi in nato poskušala razvozlati kaj je čudno na Amber.

Amber je zavila z očmi. "Ne vem veliko o tebi, korenček, a zdi se mi, da se rada delaš pametno. Mogoče bi šla raje najprej na testiranje IQ-ja, preden pametuješ? Meni je ta ideja kar všeč," je pripomnila. Stvar jo je začela počasi zabavati. "Glede klovna pa se ne bi strinjala, korenček. Veš, klovni so tisti gopodje z živo rumenimi oblačili, vpadljivi, z ogromnimi hlačami in rdečim nosom, ponavadi imajo oranžne lase, če slučajno še ne veš. In mislim, da jim jaz nisem ravno zelo podobna. Mislim, na sebi imam črn šolski plašč, nobene žive barve, nobenega rdečega nosu. In nimam oranžnih las."

"Ah, moj IQ je čisto v redu, za tvojega pa ne vem.." je predirljivo rekla Rose. "Veš, na nek način si mi všeč...Rada imam nesramne prijateljice..." ji je rekla in se nasmehnila. Spet se je usedla, ni mogla najti položaja, ki bi ji najbolje ustrezal. "Kar se pa tiče klovna, mu zares nisi podobna." je tiho priznala in se obrnila proti Amber. Iz nahrbtnika je potegnila spet njen ogromen zvezek in začela vanj risati. "Prijazna sem samo do ljudi, ki so sprva nesramni do mene..." ji je še enkrat rekla in začela hitreje risati. Čez nekaj časa je odložila pero in pokazala Amber sliko. "Ti je všeč?" jo je vprašala in čakala na odgovor...

Amber je nakaj časa še ohranila hladen obraz, toda ob njenem priznanju, da ni podobna klovnu, se je morala nasmehniti. "Lepo rišeš," je rekla, njen glas pa je bil čisto drugačen, kot prej. Kot bi nekaj preskočilo v njej in je naenkrat postala skoraj prijazna. "Korenček," je morala dodati, čeprav njen ton ni bil več posmehljiv, temveč rahlo nagajiv.

"Hvala" se ji je zahvalila Rose.."Zelo sem imela rada oranžno barvo pa sem se pobarvala..Nisem vedela, da se je ne da prebarvati, zato sem taka." ji je povedala Rose. Tega ni še nikomur zaupala. "Ampak če komu to poveš te ubijem prav?" ji je sarkastično rekla in se nasmehnila. Korenček? Saj ni tako slab vzdevek, vsaj zdrava sem, je pomislila Rose in se nasmehnila. "Kaj počneš jutri?" je vprašala Amber in jo prosječe pogledala..

"Malo težko ti bo ubiti mene, ampak kakor želiš," se je zarežala Amber. Ups. Sem ji povedala preveč? Joj, a ne znaš biti tiho, Amber?! se je okarala v mislih. Ah, saj tako ali tako nima pojma o meni. To sem rekla kar tako, nisem vampir, veš, korenček... Zavila je z očmi sama nad svojimi mislimi. "Jutri? Nič posebnega ne počnem, zakaj?"

Saj jo ne morem ubiti? Kaj misli s tem? se je vprašala Rose v mislih. Ah saj ni važno je pomislila in stresla z glavo. "Mogoče bi lahko kaj skupaj počele?" jo je vprašala in spravila zvezek v nahrbtnik ter se spet ulegla na kavč. Kaj ne morem biti niti pet minut pri miru? se je zadrla sama nase v mislih. Obrnila se je proti Amber in se ji veselo nasmehnila.

"O, seveda lahko," se je razveselila Amber. "Imaš kakšno posebno željo?" Opazila je dekletov sumničavi pogled in za trenutek jo je prešinilo, da bo ugotovila. Toda že naslednji trenutek je začela z novo temo in Amber se je malo pomirila. "Ti pa ne moreš biti dolgo pri miru," je pripomnila. Takrat ji je prišlo na misel, da sama že koraj pol ure sedi v nepremičnem položaju. Phh, tipično za vampirje. Za vsak slučaj se je malo presedla in prekrižala noge, da Rose le ne bi česa posumila.

"Posebne želje jaz? Pf..Mogoče bi se šle malo namakati v jezero?" jo je vprašala Rose in se jih nasmehnila. Pogledala je na uro in se zgrozila nad ugotovitvijo koliko je ura. "Oprosti moram iti, se vidiva jutr" je rekla Amber in si na hrbet nadela nahrbtnik. Pogladila si je plašč in si zavzala vezalke, ki so se ji odvezale med ležanjem na kavču nato je hitro odšla..

"Zmenjeno," je prikimala Amber. "Čeprav bi utegnilo biti sredi zime malce mraz, ampak dobro, bova že." Nasmehnila se ji je. Rose je pogledala na uro. "Ah, saj res, koliko je že ura! Spat bo treba, kaj? No, lahko noč. Mislim, da bom jaz zaspala kar tukaj." Ja pa kaj še, nič spat...

Z Amber sta se dogovorila, da se dobita pred vrati ob osmih. Ura je bila 7: 58 in Mike je stal pred vrati. Gledal je na podobo na Drznvraanskih vratih. Nekaj je siknila, Mike pa je nagnil glavo, takrat pa je iz njega prišel nenavaden glas, podoben kačjemu jeziku. Kaj je bilo to? si je mislil. Ne, Ne, Ne... ne še ena jedčevska lastnost... Ne še en opomnik. je razočarano mislil. Odločil se je, da se o tem ne bo nikomur razsvetlil. Takoj je zavrgel ta spomin in se naslonil na zid, tako, da ni gledal podobe na vratih. V roki je vrtel zadnji kos lesa, ki je ostal od njegove stare palice.

Ura je odbila 8.00 in kot iz ničesar se je pojavila Amber. "Hej, hej," je pozdravila in se komaj opazno nasmehnila. "Kako si? Bolje?" se je pozanimala in se naslonila na steno poleg njega. Pogled ji je obstal na trski, ki jo je imel v roki. "Morda si ne bi bilo slabo čim prej omisliti nove palice, kaj praviš? S temle koščkom ne bi mogel pra dosti začarati."

Mike je slišal šum, ko je Amber počasi prihajala do njega. Še vedno je gledal v staro palico in jo vrtel v roki. Še med tem, ko je govorila ni dvignil pogleda. Še ko je vladala tišina... bil je tiho. Čez čas je odprl usta in dvignil pogled. Tam je stala nekoliko začudena. "Zdaj ti bom povedal nekaj, kar nihče ne ve o meni. Tokrat nisem prvič spoznal Voldemorta. Ko se je pri mojih sedmih letih moj brat bojeval z njim me je ugrabil in me ustrahoval. Tiste noči sem sanjal o tem, da je moj oče bil še živ. Dal mi je neki listek in ga skril v ogrlico, ki mi joj e poveznil okoli vratu. Mislil sem, da so bile samo sanje... ampak." je rekel in si razprl gumbe na temno modri srajici do vratu. Okoli je visala rdeča ogrlica v obliki tulca. "Rekel mi je, naj odprem le v nujnih primerih." je rekel in pritisnil na gumb. Počilo je in iz nje je padel papirček. Prebral je naglas


"Torej zdaj veš, zakaj sem tukaj?" je rekel in z eno roko iz žepa potegnil diamantno kroglico in jo postavil na steber, drugo roko pa ji podal, češ naj gre z njim.