Dnevna soba Drznvraana

Dom Daniele Drznvraan. Vhod je pri kipu ptiča, ki je pritrjen na podboj vrat nad tolkalom. Dvakrat potrkaš in ptica ti postavi vprašanje. Če nanj pravilno odgovoriš, doda kakšen komentar in te spusti naprej. Če nanj odgovoriš nepravilno, moraš počakati pred vrati, dokler se ne prikaže kdo, ki bo odgovoril pravilno. V notranjosti kraljuje modra in bela barva. Je zelo prepišno. Na sredini dnevne sobe stoji doprsni kip Daniele Drznvraan. Iz dnevne sobe hodniki vodijo v spalnice.

Mike je prikorakal do vrat v sobo. Potrkal je dvakrat in kipec je spregovoril: " Sem vstopajo samo pametni in bistri. Odgovori na moje vprašanje, če res spadaš sem: Kaj hodi pomladi pa štirih, poleti po dveh, jeseni pa po treh?" Mike je sedel na svoj kovček in si zanimivo vprašanje zapisal. Nato je dejal: "Hja to je seveda človek. Ko je dojenček - v pomladi življenja, hodi po štirih, ko zraste po dveh, ko pa je starec, se opira na palico, hodi po treh." Ptič se je odzval: "Bister si ti, ki na novo prihajaš, lepo, da v magične vode zahajaš." Vrata so zaškripala in odprla se je veličastna dnevna soba, pokrita z modro-črno preprogo, kaminom in naslanjači. Mike je sedel na naslanjač in se zatopil v čarovniški časopis.

Mike je užaljen prišel do vrat. Butnil je po vratih s kladivom in ptič ga je vprašal: "Kaj je bilo prej, plamen ali feniks!?" Mike se je nejevoljno odzval: "Pa to si me že vprašal, sem ti že tolikokrat povedal, da tu govorimo o nezaključenem krogu. Ptič je braz besed spet kamnita krila pospravil in vrata so se odprla. Mike se je vrgel na moder kavč in se začel kujati. Točke, MIke, TOČKE!!!!!! Mike se je malo obrnil, nato pa pri sebi zašepetal: "Pa v redu, če mi je Amber všeč še ne rabim vsega storiti zanjo. Prekleta brunarica, pa kaj je na njej tako zanimivega!" Mike se je zatopil v časopis. Upal je, da v njem ne bo poročila o njem.

[Sorry Amber, samo ko sem prej to pisu, pa morem neki iz tega razvit. xD]

Mike je prišel do vrat. S kladivom je potrkal in ptič je razprl krila in spregovoril: "Kaj pomeni Draco v latinščini?" Mike je resno, kot da bi recitiral pesem, ki jo je prejšnji dan tisočkrat prebral rekel: "Nikoli in nikdar." Ptič je prikimal in vrata so zaškripala. Mike je prišel v Dnevno sobo in se kot vedno vrgel pred kamin na kavč. Ali bom še lahko ležal na kavču, čeprav je prišel Alex? Počakal je na novega sostanovalca.

Na srečo mu ni bilo treba vlačiti kovčkov po teh neskončno dolgih stopnicah, zato je Alex brezbrižno vstopil v dnevno sobo. Tale ptič je pa vztrajen, je pomislil in se vrgel na eno izmed sedežen pri kaminu, saj so bili po dolgem boju s ptičem pred vrati, njegovi možgani kar malce izmozgani. Najprej sploh ni opazil postave, ki je lagodno ležala iztegnjena čez celoten kavč, ko pa jo je opazil, jo je najprej mislil ignorirati. To je tvoj sostanovalec. Do njih je lepo biti prijazen, ga je opomnila njegova zavest. "Sem Alex, kakor že veš ali pa tudi ne in tale udobna zofa pred kaminom, na kateri trenutno prav udobno počivam bo moja," je naposled izjavil in upal, da je bil dovolj prijazen. Še malce bolj se je nastavil plamenom, ko se je v njegovo ramo naenkrat zapičilo nekaj ostrega. "Ah, Darkell," je zavzdihnil in pomislil, da bo mogel ptiča izuriti malce mehkejšega pristanka. Pobožal ga je po svetlikajočih se črnih peresih in mu v zlati kljun vtaknil seme v obliki črva, ki ga je vedno nosil v žepu plašča.

"Z'r'd' mene... Če hočš lahko 'maš še fotelj. Samo tale kavč mi pusti." Iz sobe je priplahutal Fiki in se zaletel direktno v ogenj v kaminu. Ogenj je postal bolj topel in lep. "Fiki, ne straši me tako." Mike se je na eno stran obraza nasmehnil, na drugi strani pa je ostajal hladen kot led. "Jaz sem Mike." Obrnil se je proti sostanovalcu in mu rekel: "Poglej, vidim, da obžaluješ, da si b Drznvraanu, kar jaz vbistvu tudi. Raje bi bil v Spolzgadu. Izbiruh je v tebi prepoznal možgane. No, tudi jaz sovražim Gryfondomovce, kot ti in tudi jaz sovražim Pihpuffovce kot ti. Pri Gryfondomu se res družim z Anne, a to ni pomembno. Prebral sem te kot knjigo, Alex. Vse vem o tebi. Vem o tvojem nesrečnem otroštvu, vem, kaj se je zgodilo in zakaj sovražiš vse dobro. Iz vsega srca jih sovražiš, a pomembno je, da imaš srce, s katerim jih sovražiš. Človeka lahko prebereš in tebe sem. Če se ti zdim čuden, lahko greš v sobo, lahko ležiš na drugem koncu sobe, a Alex, zapomni si, kar sem ti zdajle povedal." Miku so v očeh plapolali plameni. Govoril je kakor še nikoli. V Alexu je prepoznal tarčo. Dobrega prijatelja. A moral ga bo izviti iz plašča sovraštva in zlobe. Moral se bo naučiti kontrolirati zlobo in jo sprostiti, kadar bo potrebno. Tako kot zna to Mike.

Alex je Drznvraanca pogledal malce po strani ob njegovi nenavadni govorici, a se je odločil, da raje ne bo komentiral. Ko je v prostor planil feniks, se je Darkell ves nasršil in svoje ostre kremplje zarinil Alexu še globlje v ramo. Pripravljal se je, da se bo zapodil v feniksa, a kragulj pač ni mogel kar meni nič tebi nič odleteti v ogenj. Alex se je nasmehnil in že mislil vstati, ko je Mike začel z govorom. Tale človek pa neprestano vleče presenečenja iz rokava. Z nasmeškom na obrazu se je zazrl v Mika. "Nisem vedel, da imamo tu tudi jasnovidce in priznati moram, da si res talentiran. No, če si pa že začel razkazovati svoje darove, pa mi povej zakaj sovražim vse dobro? Zakaj naj bi imel nesrečno otroštvo? Da, mogoče sem ga res imel. Pa kaj je to tebi mar?" Še vedno je strmel vanj, saj je hotel izvedeti kako za vraga ti lahko navaden smrtnik takole buta resnico za resnico. Ali blefira in se mu to neverjetno posreči, ali pa ni navaden smrtnik. "Da Mike, te besede mi bodo ostale v spominu do konca življenja," je posmehljivo izdavil. Če je mislil, da bo s svojim govorom naredil nanj takšen vtis, da bi se mu Alex vrgel pred kolena in ga milostno prosil, če je lahko njegov prijatelj, se je krepko motil.

"Umrl ti je oče, tako kot meni. Boleče. Poglej, berem misli. Vse kar si misliš je drugače. Govorim tako, ker ne sovražiš vsega živega. Takšen si kot jaz, vsaj pribljižno. Sovražiš jih, ker so ti očeta ubili aurorji in od takrat živiš v povoju zlobe. Jaz živim življenje in sem v notranjosti takšen kot ti." Alexu je Mike še vedno govoril z isto intonacijo. "Lahko... se... tudi... teleportiram" Z vsako besedo se je prestavil na drugo mesto in za sabo pustil malo modrega dima. Nato mu je v misli poslal še stavek: "Tudi misli pošiljam."...
"Drugače sem takšen kot ti. Samo sedim tukaj in se učim. Zato si tudi ti tukaj." Mike je prikimal in počakal na odziv.

Oh, bog. Pametnjakovič in še važič. Klobuka bom razrezal na koščke, nato pa jih zažgal in tako bomo vsi srečni. Ob Mikovem teleportiranju se je trudil, da ni zavil z očmi. "Samo tako, za informacijo. Tukaj nisem za to, da bi cele dneve in noči ždel za knjigami in se jih naučil na pamet vse po vrsti. Samo to ti še povem. Če misliš še kdaj brskati po mojih možganih, ti bom odtrgal čreva in jih porinil feniksu v kljun, nato pa te, dokler se ne boš kopal v lastni krvi, mučil s kletvijo križanih." S temi besedami je vstal in stopil proti fantovskim spalnicam. Tam se je prvič vrgel na udobno posteljo in se zazrl v baldahin nad sabo. Saj ne, da ne bi Miku malce zavidal njegovih moči, ki si jih po njegovem nikakor ne zasluži. Ampak najprej se bo mogel tale osebek naučiti kontrolirati samega sebe. Preoblekel se je v pižamo in upal, da ima Mike za danes dovolj besedičenja. S temi mislimi je zatisnil oči tako on, kot Darkell, ki se je udobno ugnezdil na njegovi šolski torbi.

Mary Jane je stopila do vrat. Orel ji je postavil zelo težko in zapleteno vprašanje. Ko je odgovorila na vprašanje je vstopila v dnevno sobo. Ogledala si jo je potem pa se je vsedla na en naslonjač. Zaprla je oči in premišljevala. Čez nekaj čase je iz torbe vzela debelo knjigo ki jo je dobila od babice in jo začela brati. Ko je postala zaspana je knjigo vrnila v torbo in se odpravila v dekliško spalnico.

Lissa je prišla do vrat. Orel ji je zastavil ne preveč težko vprašanje. Ko je Lissa odgovorila jo je spustil noter. Razgledala se je po dnevni sobi. Soba ji je bila všeč. Sedla je v najbližji naslonjač. Ni vedela kaj naj bi počela. Tedaj se je spomnila da mora prebrati do konca knjigo. Iz svoje torbe je potegnila knjigo in se zatopila v branje.

Mike je slišal, da je v Drznvraanu nova članica. Upam, da bo vsaj ta ostala tukaj... je rekel Mike. Še vedno se je spominjal tistega čudaka Alexa, pa Mary Jane.... Paa in še tisto dekle, ki ju je umoril. Vsi so odšli. Prvi letniki so kar izginjali. Prav tako pa ostali. Le Mike in Amber sta ostala dlje na šoli. LeeAnne je bila tukaj do drugega letnika, vendar je tudi ona izpuhtela. Torej. Sedel je na naslanjač in vrgel tri nova drva v kamin.

[@Jasmyn]

Stala je pred orlom. Sploh ni vedela, kaj dela v tem domu. Saj ni niti malo pametna, kot vsi drugi. No zaradi enega razloga je že bilo tako. Orel ji je postavil vprašanje. Ni dolgo premišljevala, ko je naposled odgovorila. Odprla so se vrata njenega novega doma. Vstopila je in v naslonjaču zagledala nekega fanta. Vsedla se je na naslonjač daleč od njega in spregovorila. "Živjo sem Jasmyn ti pa si? Poznaš koga, ki bi mi razkazal grad? Imate koga takšnega tukaj?" je rekla in si popravila pramen, ki ji je silil na oči.

Zaslišal je stopinje za sabo. Zdaj je nekje tam daleč sedelo dekle. Ni se niti ozrl in vrgel še eno drvo, tako da je močno zaprasketalo in iz kamina je skočilo nekaj iskric. Gledal je v dlan, ko je kos žerjavice ugašal na njegovi roki. Ko je od njega ostal samo še pepel ga je otresel na modro preprogo. Takrat je obrnil celoten fotelj proti tako imenovani Jasmyn. "Mike. Mike Snake." je tiho rekel, nato pa končno dvignil pogled. Takrat se je zavedal, da ima n a roki dekle, ki izgleda kar dobro. Mlada je bila, a vendar... lepa. A ne tako kot Amber. Pravtako pa je imela brezizrazni obraz. Mike se je naslonil nazaj. "Ne bi rekel. To naj bi opravljali učiteli in razredniki." je rekel in dvignil pogled na lestenec ki se je napol ugašal. Kar naenkrat so vse sveče ugasnile. Joj, kako bi mi zdajle Lumos prišel prav... si je mislil, ko je naenkrat ugasni tudil kamin. Tu je nekaj narobe...

Noelle je bila trdno prepričana, da more čimprej spoznati nove prijatelje. In samo zaradi tega se je podala v dnevno sobo. Seveda je vedela, da bo morala pravilno odgovoriti na vprašanje in tega jo je bilo strah. Približala se je in dvakrat potrkala. Nekaj časa je čakala, nato pa zaslišala: ''KRASTAČA POTREBUJE URO IN POL, DA PRELEZE KROG V SMERI URINEGA KAZALCA; KO LEZE V NASPROTNI SMERI, PA POTREBUJE ZA ISTI KROG LE 90 MINUT. OD KOD TA RAZLIKA?'' Noelle je postala živčna. Matematika je bila vedno njena šibka točka. Začela se je tresti, nato pa se je sesedla na tla in začela razmišljati. Potem pa jo prešine: ''Razlike ni! Saj zato ni potrebno nobene matematike, saj je 90minut enako eni uri in pol!'' V tistem trenutku, ko je to izgovorila, se ji je odprla pot v dnevno sobo. Tam je zagledala nekaj učencev. Zbrala je pogum in rekla: ''Živjo! Jaz sem Noelle. Noelle von Nistelrooy. Letos sem nova tukaj.''

Eve se je odpravila v dnevno sobo drznvraana. Potrkala je. Vedela je da bo morala odgovoriti na vprašanje. In res zaslišala je glas: "KAJ JE BILO NAJPREJ FENIKS ALI PLAMEN?" Eve se je nasmehnila in pogledala feniksa na svoji rami. Rekla je:" Ta krog nima začetka." Vrata so se odprla. Vstoppila je v dnevno sobo. Tam je opazila nekaj sošolcev.
Odpravila se je proti njim. Rekla je: !Živjo sem Evanna Bonnie Emma Peach. Eve na kratko."

Tara se je odpravila v svoj novi dom. Takrat je potrkala na vrata. Razlegel se je glas: Kakšna je razlika med Magom in volkodlakom. Tara je takoj odgovorila: Mag se lahko spremeni v žival kadar želi, volkodlak pa nima izbire. Ob vsaki polni luni se spremeni v volkodlaka. Vrata so se odprla. Tara je takoj opazila prijateljico Evanno Eve ki jo je spoznala na prečni ulici. Stopila je k njej: Živjo Eve kako si? Tudi jaz sem v Drznvraanu.

Tara! Eve je presenečeno pogledala prijateljico. Kako to da si v Drznvraanu? A niso vsi Weasleyevi v Gryfondomu? Takrat je opazila da Tara stoji. Kaj pa je tara zakaj stojiš? Kar sedi. Je Eve Tari ponudila stol.

Ko se je Samantha približevala vratom svojega doma je zaslišala vprašanje: Kam pade jajce, ki ga petelin zvali na koničasto streho? Presenečena, da jo vrata poskušajo dobiti na tako staro foro je odgovorila: Petelini ne nesejo jajc... In vrata so se ji odprla. V sobi je zagledala nekaj deklet, ki so se pogovarjale sama pa je bila preveč utrujena in se je napotila naravnost proti dekliškim spalnicam.

Penny Lynette je prvič prišla v dnevno sobo Drznvraana. Tam ni bilo nobenega učenca še. Zato se je usedla v naslonjač ter si pričarala mašlenušek in sendvič saj je bila zelo utrujena in lačna. Za njo je bila dolga pot do bradavičarke. Ko se je najedla in napila je vzela kovček ter odšla v svojo novo spalnico.