Prepovedani gozd

"Amber!" je nemočno zacvilila Rose. Z hrbtom se je naslanjala na drevo. Bella se ji je počasi približevala. Oh, saj nisem resna, je pomislila in iztegnila palico proti Belli. "Avada kedavra!" je glasno zakričala in v Bello je zletela zelena svetloba. Mrtva je ležala na gozdnih tleh. "Oh, sranje. Ubila sem jo," je zacvilila in se zgražala nad seboj. "Ubila je Bello!" je zaklical eden izmed Jedcev in se obrnil proti Rose. "Ti brezkrvna smrklja!" je zaklical in zamomljal urok, ki je letel naravnost v Rose. Rose je skočila v zrak in urok je zadel drevo. "Hromi!" je zaklicala in Jedec se je zvalil po tleh ...

Amber se je stresla, ko je Bella obležala mrtva na tleh. Zdelo se ji je res junaško od Rose, da je kar tako izrekla kletev smrti. Sama tega ne bi mogla narediti. Bil je le en problem - jedci so se nagrmadili okrog Rose. "Mislim, da nimava izbire!" je vzkliknila Amber. V sekundi si je posadila Rose na hrbet in stekla z njo med drevesa. Jedci so klicali za njima in streljali kletve, a vampirja niso mogli dohiteti.

Kassia je tekla v gozd, ko je videla da ji nasproti hitita dve dekleti. No, ena je nosila drugo. Bežita stran od Jedcev, je šinilo Kassii čez misli in hitro je potegnila palico iz žepa. "Hromi!" je zavpila in obe dekleti sta poleteli na tla ter se zvijali od bolečin. Tista, ki je nosila rdečelasko je imela zelo svetlo polt, kot da ne bi bila človek. Opazovala ju je kako se mučijo in se zraven smejala. Nato je pritisnila na znamenje in Jedci so se zbrali okoli njih. "Dobro delo!" jo je pohvalil temnolas fant. "To sem pa jaz," je ponosno izjavil. "Oh, tukaj imamo pa ... hm ... Rose Ann Slim in ... Amber Lilly Black," je rekla Jedka smrti in se zazrla v Rose. "Ona je ubila Bello," je z gnusom rekla. "Brezkrvnica je ubila Bello!" je še enkrat ponovila tokrat hitreje. "Dajmo, pokličimo Mojstra," je predlagal drug Jedec smrti. Vsi hkrati so pritisnili na znamenje in zraven njih se je pojavil Mojster sam. "Oh, vidim da je moja Kassia opravila dobro delo," jo je pohvalil Mojster in se komaj opazno nasmehnil. "Ah, naredite z njima kar želite. Vendar pazite, tista je vampir," je hladno rekel in pokazal na Amber ter izginil. Nekateri Jedci so izginili z njimi in tako so tam ostali samo: Kassie, temnolas Jedec in še ena ženska. "Torej, kaj bomo?" je vprašala Jedka in se namrdnila ...

Rose se je utapljala v bolečinah, vendar so kmalu prenehale. "Amber, naredi kaj," je tiho šepnila Amber in stisnila zobe. Pred seboj je videla Kassio, novo na šoli. Bila je tako lepa, pa tako zlobno. "Brezkrvnica neumna!" je glasno zaklela Jedka in v Rose uperila palico. Hotela jo je že ubiti, vendar je Rose uspelo dobiti palico iz škornja, kljub zoprnim bolečinam. Neopazno je držala palico proti Jedki in tiho rekla: "Hromi." Jedka se je zrušila po tleh. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo, vendar so bolečine ponehale. Nato je Rose uperila palico v Jedca in rekla: "Hromi!" vendar jo je prej nekaj vrglo po tleh, a je vseeno uspelo ohromiti Jedca ...

Amber se je dvignila v hipu, ko so bolečine izginile. Zarenčala je skozi svoje špičaste zobe in se postavila tesno ob Rose. Palico je držala v pripravljenosti, čeprav bi se najraje držala le svojih instinktov in vsem potrgala glave. "Dovolj je. Še en korak naredite pa vas bom vse raztrgala," je siknila. "Brez skrbi, zmožna sem tega." Njen pogled je bil napadalen kot še nikoli.

Kassia je prestrašeno opazovala dogajanje. Ni bila pripravljena na smrt. Palico je držala v rokah, vendar se ji je roka tako močno tresla, da ji je palica padla z rok. "Pokliči Mojstra," je zašepetala Jedka, in se zvijala od bolečin. Nato je zaslišala glas v mislih: zbeži! Bil je leden glas, oddajal je tako slabo energijo, da je Kassii zadrhtelo celo telo. Hitro je pobrala palico in se pognala v tek. Nato se je ustavila in se obrnila. "Avada kedavra!" je zaklicala in iz njene palice je brizgnila zelena svetloba. Upala je, da je vsaj nekoga zadela. Potem se je obrnila in začela teči, med tekom se je izdejanila ...

Amber je silovito potegnila Rose za roko, da jo je kletev smrti le za las zgrešila. Namesto tega je poletela v jedca smrti za njima. "Strahopetka," je siknila Amber. "Najprej pametuje, potem pa beži!" Obrnila se je k jedcem in zarenčala. "Izginite od tod, sicer vam ne bo dobro." Eden od njih se je zarežal. "Aja?" Jeza v Amber je v hipu narasla in zapodila se je v jedca, še preden se je kdorkoli dobro zavedel. Ugriznila ga je v vrat in posrkala kri vase. Njegovo telo je trznilo, potem pa utihnilo. Amber se je dvignila, iz ust pa ji je curljala kri. "Bi še kdo rad poskusil izzivati?" Urok je vanjo priletel od zadaj. Bila je kletev križanih, ki je priletela iz palice enega od njenih nasprotnikov. Amber je vrglo po tleh in začela se je zvijati od bolečin ...

Melory se je zdolgočaseno sprehajala po gozdu in se ozirala naokoli. Gozd je bil resnično temačen kraj. Za nekatera drevesa se je zdelo, da se premikajo. Trnje pa je bilo vsepovsod. Tukaj se jeres lahko izgubiti, je zamišljeno pomislila Melory in prestopila ožgano drevesno deblo. V bližini je slišala šumenje slapa. Napotila se je proti zvoku. Nenadoma je obstala. Zdelo se ji je, da je nekaj slišala. Nekdo je se je sprehajal po gozdu. In to prav gotovo ni bilo kakšno bitje, ki bi spadalo tja. Naslonila se je na drevo in prisluškovala. Zaslišala je korake.
Bili so vsepovsod okoli nje. Melory je pogoltnila slino in iz žepa potegnila palico. Nenadoma so se koraki ustavili. Nekdo je zaklical:" Avada kedavra", Melory se je vrgla vstran. Kletev je presekala drevesno deblo na katerega se je še malo prej naslanjala. Še enkrat je pogoltnila slino, nato pa se vrgla na tla v grmičevje. Mislim, je pomislila, da sem se znašla v resnično velikih težavah.

Eve se je zdolgočaseno sprehajala skozi goščavo.
Vmes je zaslišala grozljiv glas, zaradi katerega se je skoraj spotaknila.
Zmedeno se je ozrla nazaj, toda tam ni bilo nikogar.
˝Kdorkoli že si in karkoli že hočeš, tukaj nimaš kaj iskati!˝ je jezno vzkliknila
in s pospešenim korakom nadaljevala pot. Vsakega toliko časa
se je za vsak slučaj znova ozrla čez ramena.
V rokah je tesno držala oguljeno knjigo in jo pritiskala na prsi.
Nebo se je zoblačilo, zato se je odločila vrniti nazaj na Bradavičarko.

Ellie in Amber sta v tišini hodili proti gozdu. Obema so oči sijale od navdušenja, vseeno pa je bilo v njiju dovolj Spolzgadovskega, da tega nista pokazali. Na obrobju gozda sta upočasnili korak. Ko sta nekaj časa tako hodili se je svet okoli njiju nenadoma zavil v tišino in temo. Ellie je hodila spredaj. Videli nista niti metra pred sabo in kmalu sta zavili s poti. Nobena ni bila pozorna dokler se ni Ellie že tretjič spotaknila ob neko korenino in pristala ob nekem štoru. Tedaj je tiho spregovorila: "Amber, v krogu hodiva! Izgubili sva se!" Njen glas je bil zaradi dolgega molka nekoliko hrapav. "Lumos!" (al je lumus? ) Konica Elliine palice je zažarela in osvetlila skrivnostna drevesa in premikajoče se veje, skozi katere ni presekal niti žarek svetlobe. "Kaj bova pa zdaj?"
((okej, vem ful bedno ampak sem ful utrujena... amber, izvoli ;D)

[Lumos je, ja XD]


Amber je tiho hodila za Ellie. V gozdu je bila že velikokrat, jasno, saj je le tukaj lahko lovila živali, ki jim je potem spila kri za preživetje ... Elegantno je prestopala veje, ki so ležale po tleh in si pot spretno utirala skozi gosto grmovje. S svojim izjemno ostrim vidom je spremljala majhne živali. Te so kar bežale stran od njiju, saj so že od daleč zavohale nevarno prisotnost vampirja v njihovem domačem okolju. Naenkrat se je Ellie ustavila. "Amber, v krogu hodiva! Izgubili sva se!" je vzkliknila, da njen glas zazvenel skozi gozd. Amber se je zdrznila. "Pa res, ja," je malo odsotno pritrdila. Tudi sama je z Lumosom prižgala svojo palico in se razgledala naokoli. Prisluhnila je tišini. "Hm, Ellie? Mislim, da nekaj slišim," se je nenadoma oglasila. Še bolj je napela ušesa. "Slišati je kot zven kopit ..." Le kaj bi to bilo? Konji? Samorogi? Slišati je kot bi bil na poti sem cel trop ... "Ojej. Zdi se mi, da vem, kaj je," se ji je posvetilo. V njenem glasu je bilo zaznati resničen strah. "Nekaj, kar ne mara obiskovalcev v gozdu." Pogoltnila je slino. "Kentavri so. In slišati je, da so naravnost besni."

"Ne skrbi, znam s konji!" je Ellie poskušala pomiriti Amber. Še preden bi lahko ta kaj odgovorila je Elli začutila roko na rami. Prestrašeno se je obrnila in se zazrla navzgor, v obraz visokega kentavra, ki je grdo gledal. "Ja?" je hladno vprašala Ellie. "Kdo sta in kaj počneta v našem gozdu?" je vprašal s svarečim glasom. "Sem Ellie Brown in to ni tvoj gozd! Kdorkoli že si?" je vzvišeno rekla Ellie in stresla kentavrovo roko z ramena. Obrnila se je, da bi odšla, ko se je zaletela v prsi nekoliko manjšega, svetlolasega kentavra. Ugotovila je, da sta obkoljeni. "Zahtevam, da se mi pri tej priči umaknete!" je rekla Ellie z glasom, ki se je tresel od besa. "Poslušaj Ellie Brown, nihče ne govori tako nespoštljivo z kantavri! Smo ena izmed najbolj inetligentnih bitij na svetu, celo bolj inteligenti smo od vas, ljudi! Zato se opraviči, pa bosta s prijateljico lahko odšli nepokodovani!" "Zdaj me pa pozorno posluš, ti spaka! Pri tej priči reci tem svojim ljubljenčkom naj se umaknejo!" je zakričala Ellie in palico namerila naravnost v glavo visokega kentavra. Svetlolasec je izza hrbta privlekel lok in kot odmev so za njim ponovili še ostali.

Ellie in Amber sta se z rokami zvezanimi na hrbtu spotikali čez korenine, dva nekoliko manjša kentavra pa sta jima v hrbta tiščala sulici. Gnala sta jih globoko v gozd. Ellie se je zdelo, da hodijo že ure in ure, toda resnici na ljubo je poplnoma izgubila občutek za čas. Ravno, ko je malo razrahljala vrvi so prispeli na jaso. Ellie in Amber sta se ozrli v nebo- bila je noč.

((evo, mejbi bi se lahk ti spremenila v vampirja ))

((hahh, a da bi? XD))


Amber je samo tiho poslušala besedni dvoboj med Ellie in kentavri. Samo vsake toliko je ogorčeno prikimala Elliejinim besedam. "Zato se opraviči, pa bosta s prijateljico lahko odšli nepokodovani!" je zarenčal kentaver. Kot je bilo videti, se Ellie niti slučajno ni nameravala opravičevati in Amber prav tako ni imela namena kar tako uničiti svojega Spolzgadovskega ponosa. Toda najbrž je bila to kar velika napaka, saj so ju kentavri neusmiljeno zvezali in gnali vedno globlje v gozd. Amber je med potjo mrzlično premišljevala, kaj lahko stori. Braniti moram sebe in Ellie, toda kako naj hkrati skrijem dejstvo, da sem vampir? Brez mojih posebnih sposobnosti nama nikoli ne bo uspelo zbežati! Toda Ellie ne sme vedeti, še manj pa kentavri. Mene morda ne morejo poškodovati, lahko pa za maščevanje kaj naredijo njej ...
Tedaj so se ustavili na jasi. Bila je že tema. Nastala je nekaj minutna tišina in Amber se je že začenjala spraševati, kaj čakajo, ko se je izza drevesa prikazala postava ogromnega kentavra. Večjega Amber v svojem dolgem življenju še ni imela priložnosti videti. Izgledalo je, da je to nekakšen vrhovni kentaver, saj so se tisti, ki so ju privedli sem, priklonili. "Priklonita se," je siknil svetlolas kentaver proti Amber in Ellie. "Niti slučajno," je mirno odvrnila Amber. Vrhovni kentaver je stopil bližje. "Koga ste pripeljali s seboj?" je vprašal z globokim močnim glasom. Eden od kentavrov je brž odgovoril: "Dve punci, ki sta se znašli v našem domačem okolju. In še zelo nevljudni sta!" "A tako." Njihov poglavar se je sprehodil okoli Amber in Ellie. "Mladi študentki sta. Le kaj vaju je pripeljalo tako globoko v gozd?" "Radovednost, najbrž," je brezbrižno odgovorila Amber. Vrhovni kentaver je priprl oči. "A tako," je spet rekel. "In zakaj sta nespoštljivi do tako mogočnih bitij, kot smo kentavri? Upam, da se zavedata, da se vama trda prede." Amber je skomignila z rameni. "Tudi oni ni so bili ravno prijazni do naju. In ne bojiva se vas." Poglavar se je posmehnil. "Ni jim treba, da so prijazni do človeških bitij." "Tudi nama ni treba, da sva prijazni do kentavrov." Amber ga je prestrelila s pogledom. "Toda kentavri smo zelo mogočna bitja. Veliko bolj mogočna od čarovnikov. Obstajamo že od zelo dolgo ..." Poglavar je nadaljeval s svojim monologom, toda Amber ga ni več poslušala. Za hrbtom je čim bolj neopazno raztrgala vrvi, ki so ji vezale roke skupaj. Že zdavnaj je ugotovila, da se proti tolpi konj ni pametno bojevati. Včasih je pač beg najboljša rešitev. Še posebej, če tečeš hitro, kot vampir. "... kentavri smo zelo spoštovani že od prazgodovine, že takrat smo bili precej bolj razviti kot ljudje ..." "Prav prav," ga je Amber predrzno prekinila. "Ampak midve bova zdaj šli."
Potem se je vse zgodilo z neznansko naglico. Amber je zgrabila Ellie in si jo posadila v naročje, preskočila celo tolpo kentavrov in stekla hitreje od vetra. Kentavri so na dan povlekli loke in puščice so že švigale skozi zrak. Amber pa je tekla, kot ni še nikoli. "Samo na rob gozda morava priti, pa bova varni. Kentavri ne smejo tja, ker ni več njihovo območje," je rekla proti Ellie. Spretno se je izmikala puščicam in tekla s svetlobno hitrostjo naprej, dokler nista kentavrov pustili daleč za sabo ...



((hahh, upam da ni predolgo .. ))

(ne ne men je geat)
Ellie je poslušala določasni govor vrhovnega kentavra in se trudila, da bi razrahljala vrvi, ki so jo močno tiščale. "... ampak midve bova zdaj šli?" je zaslišala Amberin prepričan glas. Začudeno jo je pogledala, v naslednjem trenutku pa jo je Amber zgrabila in z grozovito hitrostjo sta stekli skozi gozd. Puščice so švigale okoli njunih glav in za seboj sta slišali topot kopit, vendar je postajal vedno tišji dokler ni na koncu popolnoma zamrl, pa tudi puščice ju nenadoma več niso dosegle. Tedaj se je Amber ustavila, niti malo zadihana in postavila Ellie na tla. Ta se je samo sesedla in nekaj časa samo tiho sedela. Nato se je s težavo postavila nazaj na noge in Amber ji je pomagala odvezati vrvi. "Kaj pri Merlinovi bradi je bilo pa to?" je vprašala Ellie. Čeprav sta bili še vedno izgubljeni v gozdu, je Ellie šlo precej na smeh. Segla je v žep po palico, da bi še sama nekoliko osvetlila okolico toda segla je v prazno. Preiskala je še druge žepe in se ozrla po tleh okoli sebe. "Izgubila sem palico!" je zamorjeno rekla in sedla na štor v bližini. "Kaj bova pa zdaj? Pojma nimam kje sva! je zašepetala Ellie in brcnila v listje. V svetlobi, ki jo je oddajala Amberina palica se je nekaj zasvetlikalo. Dekleti sta pozorno pogledali, iz listja se je svetlikal prstan. Ellie ga je pobrala in si ga nataknila, prstan je zažarel in se skrčil. Ellie je zabolelo, saj ji je bil prstan zdaj premajhen in poskusila ga je sneti ampak ji ni uspelo-prstan se je zataknil. Ellie je skomignila z rameni in se poskusila domislite, kako bi se rešili iz tega položaja.
((okej, najoblj kr neki post ever... drgač pa glede tega prstana.... nwm zakaj sem sploh to napisala mejbi bom kdaj nadaljevala zgodbo, mogoče pa ne))

Zbežali sta stran od puščic in renčečih kentavrov. Ko je bila Amber popolnoma prepričana, da sta na varnem, se je ustavila in posadila Ellie na tla ter ji pomagala razvezati vrvi. "Kaj pri Merlinovi bradi je bilo pa to?" je presenečeno vprašala Ellie. Amber si je začela nervozno gristi spodnjo ustnico. "Hm ... no ... ko sem bila še čisto majhna, je ... je moj oče name ponesreči zlil nek zvarek ... moj oče je bil ... amm ... znanstvenik, ki si je vedno želel izumiti napoj, ki bi omogočil ljudem, da ... da zelo hitro tečejo. No in prav ta zvarek je zlil po meni," je natvezila prvo, kar ji je padlo na misel. Čepav je morala priznati, da če bi bila na Elliejinem mestu, ne bi verjela niti besede te neprepričljive zgodbice.
Tedaj je Ellie v travi zagledala prstan. Amber je že hotela reči, naj ga raje pusti pri miru, toda njena prijateljica si ga je že nataknila na prst. V hipu se je skrčil ravno toliko, da ga je bilo nemogoče spraviti s prsta. Amber se je sklonila in si prstan pobližje ogledala. Tedaj je otrpnila, v njenih očeh pa se je zrcalila nejevera. Ta prstan je nekoč že videla ... nekoč, pred skoraj 100 leti ...

((hahh, mogoče bo pa še zanimivo XD))

"Hmm, ja in tudi moj oče je bil znanstvenik in je želel izumiti napoj, da ljudje verjamejo vse kar jim durgi rečejo ampak on ga NI zlil po meni!" se je namrdnila Ellie. "Lepo te prosim, saj ne misliš, da bom verjela temu?" se je zasmejala in čakala na pojasnilo.
Ko si je nataknila prstan ga je pokazala Amber, ki je nekoliko začudeno gledala, toda videlo se je, da nekaj ve. "Amber kaj je narobe?" je tiho vprašala Ellie. Prstana jo je bilo nekoliko strah in začutila je, da oddaja neko energijo. V glavi se ji je zvrtelo in padla je. Nekaj časa je samo ležala, potem pa se je znova vsa omotična vstala. "Kaj se mi je zgodilo?" je vprašala Elie. "Amber, iz gozda morava! Nekam bova že prišli, če hodiva samo naravnost!" je predlagala Ellie in vzeli sta pot pod noge. Po nekaj časa hoje sta pripeli iz gozda, toda ne pred Bradavičarko temvač na neko prašno cest. "Kam pa zdaj? V kateri smeri je Bradavičarka?" je zaskrbelo Ellie.

Amber se je kislo nasmehnila Elliejini sarkastični pripombi o napoju. "Se mi je kar zdelo, da mi ne boš verjela. Sicer pa - bolje, da ne sprašuješ. Morda pa nočeš vedeti. In morda boš nekoč izvedela."
Zastrmela se je v prstan. Ne, ampak to ni mogoče ... Prstan je bil uničen ... Sama sem pomagala pri tem! "Amber kaj je narobe?" je zaslišala Elliejin glas, ki se ji je zdel nekam oddaljen. "N-ne vem natančno. Ampak nekje sem ... prebrala o njem. Nekdaj je bil last vampirjev. Slabih, zlobnih vampirjev. Nikoli niso izvedeli, kaj točno je ta prstan, a ne prinaša nič dobrega. Takrat so ga uničili ... Že pred stotimi leti ... Ampak očitno je, da jim ni čisto uspelo."
Začeli sta hoditi. Skoraj celo pot sta molčali. Amber so se po glavi podile najrazličnejše misli v zvezi s prstanom. Tedaj pa sta se znašli na prašni cesti. Razgledali sta se naokoli. Sprašujem se, kako velik sploh je ta gozd. Kaj, če sva se znašli zelo daleč od gradu? "Čakaj ... So tisto stolpi Bradavičarke? Ali gre za kaj drugega?" je nenadoma vprašala in pokazala nekam v daljavo. Upala je, da jih vidi tudi Ellie s svojim človeškim vidom.

"Ampak, jaz hočem vedati!" je poskusila Ellie ampak Amber je bila neomajana. "Čakaj ... So tisto stolpi Bradavičarke? Ali gre za kaj drugega?" "Am, Amber! Nobenih stolpov ni!" je začudeno rekla Ellie, dekleti pa sta se vseeno odpravili v tisto smer. Po slabi uri hoje je tudi Ellie zagledala stolpe v daljavi. "Zdaj jih vidim tudi jaz!" je navdušeno vzkliknila. Kako, da jih je Amber videla toliko pred mano? se je spraševala. S pogledom je pozorno motrila stolpe. "To niso Bradavičarski stolpi! Vsi so enaki... pa samo trije so!" je ugotovila. Na stolpu v sredini je plapolala temna zastava in Ellie je poskušala videti znak, ki je bil izrisan na njej. "Poglej tole!" je rekla Ellie in pokazala Amber znak na zastavi. "Enak je grbu na prstanu!" je nekoliko prestrašeno zašepetala. Hodili sta naprej in prvi žarki sonca so se prikradli čez velik hrib, na katerem je stal grad. "Je že jutro?" je vprašala Ellie in se nenadoma zavedla kako utrujena je. "Potrkajva in vprašajva, če lahko ostaneva tukaj do jutri. Grozno sem zaspana!" je rekla Ellie in na široko zazehala.
(:P lahk nardiš novo temo za tale grad ali bova pisali dalje tu??))

[okej, nadaljujem v novi temi --> Čarovniški svet --> Nevihtni grad ;) ]