Prepovedani gozd

Zdi se, kot da bi drevesa rasla vse tja do oblakov, v notranjosti je vse bolj temno, nikjer niti glasu, razen tistega srhljivega pokanja vejic in šumenja listja. Ni kaj, že ob pogledu na Prepovedani gozd te spreletava srh. Nikoli ne veš, kakšna bitja živijo v Prepovedanem gozdu-od samorogov, najlepših in najbolj milih bitij na svetu, do kentavrov, najbolj ponosnih bitij. Že samo ime pove: v Prepovedani gozd je PREPOVEDANO hoditi.

Ni se zmenila zanjo. Temveč za stvor pred sabo. O tebi sem pa tudi že brala! Morkvar! "Ave zavetnikum!" Pomislila je na najlepši trenutek v svojem življenju. Ko je vstopila novo šolo, čarovniško šolo, spoznala nove čarovnike. Celo vesela je bila, da je spoznala tista dva iz učilnice urokov. neverjetno. Pred njo se je pokazala taka bela megla. Megla se je oblikovala, oblikovala v njenega prelepega feniksa. Oboževala ga je, saj je bil svetlo vijolične barve. Feniks, tokrat bel, je poletel proti morakvrju. Morakvar je odšel. Imam pa srečo, da mi je v prvo uspelo. Postala je neizmirno vesela. Njeni lasje so postali rumeni. Odšla je še bolj v notranjost globokega gozda.

"Kaj se pa greš," je Mike zaklical zanjo, nato pa še stekel za njo. Kar naenkrat je iz žepa potegnil palico in rekel: "KristaliyiAmos!" Okrog mlade Gryfondomke se je oblikovala kristalna krogla. Bila je ujeta. Mike je zaklical: "Wingalduim Lebdiosa!" Krogla je poletela in Mike jo je spremljal izven gozda do Jezera. Tam jo je močno pokaral.

V ušesih so ji še vedno odmevale Lilyine besede. 'V gozdu živijo strašna bitja' Nekaj ima s tem. Vem da. Ampak če bi ona dva vedela zakaj sem tukaj... Spremenila se je v volka. "Auuu!" Pred njo je zašumelo. Pred njo sta se pokazala volkodlaka, ki sta bila za vedno ueti v svoji podobi. Vedela je, da ji ne bosta naredila nič, saj je volk. Živjo mati, živjo oče.

Amber je neopazno sledila Anne. Pomahala je Miku, naj tudi on pride za njo. Le kaj ima za bregom? se je spraševala. Nenadoma je zagledala dva volka. Pravzaprav volkodlaka. Njih je zavohala že na daleč. Skrila se je za drevo in opazovala, kako sta volkodlaka pristopila k volku, v katerega se je spremenila Gryfondomovka. Posetilo se ji je. To morata biti njena starša! O, groza! Volkodlaki in vampirji smo že od nekdaj sovražniki. Le kaj počneta v prepovedanem gozdu? Še vedno je nepremično stala za drevesom. Drugič bom morala na lovu bolj paziti. Če padem v kremplje podivjanim volkodlakom mi bo trda predla!

Mike je sledil Amber. Ker je bil zelo hiter, a obenem neslišen je splezal na drevo nasproti Amber. Zagledal je spreminjanje Gryfondomke. Nato je opazil 2 Volkodlaka. Morda sta ta dva popeljala mojega očeta v pogubo. Ugriznilo ga je neko bitje, zaradi katerega je spustil palico in Mrlakenstein ga je spremenil v zrezek. Zagledal je del očetove obleke v dlaki starejšega volkodlaka. palico je upiril v enega in začel: "Avada Ke..." zagledal je blažen obras Gryfondomke in ni mogel ubiti Volkodlaka. Sploh pa ni bil prepričan če je to res bitje, ki je bilo krivo. Pogledal je Amber in videl, da ima sovražni pogled. Ali gleda Gryfondomko ali pa je... Ne. Nemogoče. Mike je pomignil Amber, da naj odideta. Počakal jo je pri jezeru.

Amber je zajela sapo, ko je Mike hotel izgovoriti kletev smrti. Ko si je premislil, je komaj opazno prikimala. Bolje zanj, da ne. V Azkaban bi ga zaprli. Sicer jaz ne bi imela nič proti temu, da bi pokončal vse volkodlake tega sveta. Ko je opazila, da ji maha, naj se vrneta, mu je rade volje sledila nazaj k jezeru. S temi tukaj nočem imeti več nobenega opravka!

Postavila se je bran staršema. Na srečo kletev ni izrekel do konca. Kmalu sta odšla. Vendar ni bilo vse kot bi moralo biti. Kot volk, je lahkočutila marsikaj. Povohala je zrak. Vampir! Lily! Kako se mi ni posvetilo! Ni čudno da me sovraži. In Mike...Nekaj ga muči. Pogledala je volkodlaka, ki sta zmdeno gledala naokoli. Prisluhnila je. Kmalu je slišala Mika, ki ji je razlagal o njenem očetu. Žalostno je pogledala njuna starša. Ona dva že ne...Če pa ju je Mar...Saj vsete kdo preselil v to telo. Ona dva sta že umrla. Gledam le še telo, va katerega sta bila zapakirana. Spremenila se je v ptico. Poletela je in žalostno zažvižgala. Ona dva, sta nič, ona dva sta volkodlaka, ona dva, se nista mogla upirati volkodlakovi volji, ona dva nista moja starša. Kar naenkrat sta se začela volkodla tepsti. Kaj jima je? Tepla sta se do krvi, do mesa, kmalu je je Anne videla kosti. Kmalu tudi zadnja udarca. Oba dva sta popadala po tleh, njuno telo je zgnilo. Pomislila je na ta przor ter ga s pomočjo čarovnije poslala Spolzgadovki. Jej, saj vem da si lačna. Saj ti v očeh piše da si lačna, če veš kaj mislim. Poletela je visoko pod nebo, ter se nato usmirila proti gradu. Moje sožalje Mike, Dober tek Spolzgadovka.

...

Amber je zavila v gozd in lačno pogledovala okoli sebe. Samo drevesa, nič hrane. Z vampirsko hitrostjo se je pognala naprej, da je bilo videti le še zmazek. No, kje so zdaj kakšne mrtve živali? So si prav vse privoščili minotavri ali gigantski pajki?! Prišla je do mesta, kjer je prejšnjega dne videla volkodlaka. Od njiju razen kosti ni ostalo ničesar. Prav vse mi pojejo! Seveda ne mislim ubijati uboge živali, ki pri tem niso nič krive... Čez čas se ji je končno nasmehnila sreča. Na tleh je mrtva ležala velika ptica roparica. Zanima me, kako je umrla. Stara ni videti... A s tem se ni preveč obremenjevala. Zanjo je bila taka velika ptica odlična pojedina. Ni bila videti ranjena, zato ji je v vrat zasadila zobe in začela z užitkom piti kri. Ko v ptici ni ostalo niti kapljice več, je z rokavom obrisala kri iz ustnic in pohitela iz gozda.

Anne je bila znova v prepovedenem gozdu. Mogoče pa bo to postala moja tradicija. Znova je le opazovala gozd in ni poklicala volkodlaka, saj je vedela da sta mrtva...Pa ne da sta bila edina v tem gozdu. Tukaj so tičali tudi drugi stvori...Kot so morakvarju, samorogi, kantavri, gigantski pajki, troli...in seveda vampirji...Mogočele le eden. Naslonila se je na že znano drevo, ter se začela igrati s palico. Kako je Lily postala vampir? Je bil tisti spremenjeni bavkar njen oče? Morda krivec da je kakršna je? Ne vem če je lahko vprašam. Usedla se je. "Občutljiva tema."

(kr nek...ne mi pridigat )

Mike se je sprehajal po gozdu. Nevem zakaj, a tukaj se bo nekaj zgodilo. Zaslišal je šum. Spremenil se je v mogočnega zmaja. odletel je naprej. Opazil je, da je tam samo Anne in se spremenil nazaj, preden bi ga lahko opazila. Priplazil se je zanjo in jo pozdravil, sicer rahlo zmrdnjeno, saj je pričakoval vsaj kakšnega bizokorna: "Spet ti?"

"Vedno sem jaz in noben drug." Mu je odločno rekla, a ga ni pogledala. "Kaj počneš tukaj? Kje imaš Lily?" Utrgala je travo in jo začela trgati na majhne koščke. Razočaran je...Gotovo je upal da bo tukaj...Kdo?...Oz...Kaj? Vstala je in ga pogledala. "Od kdaj veš za Lily? Ja, vem sama vprašanja, a taka sem."

"Hja, nekaj časa," je rekel Mike. "Pač branje misli..," je še dodal. Nekaj moram najti, mudi se mi 2Kaj delaš tu," ji je napol ogorčeno dejal Mike.

Razmišljala je o njegovih vprašanjih. In mu pokimala, ko je slišala njegov odgovor. "Kaj delam tu? KOt po navadi: dolgočasil se. Hecam te. Ne... Pač sem prišla na očni sprehod...Ti bi me že moral razumeti." Zazrla se mu je v oči.

Mike je bil rahlo v zadregi saj je imela Anne še preveč prav. Nato je trznil, saj se mu je zazrla v oči. Kot da bi mu hottela brati misli. Rekel ji je: "Poglej, nekam moram iti. Prosim umakni se." Zdirjal je po gozdu in vedel je, da mu bo sledila.

((na tvoiio zeljo tecem za tabo ))

Jaz naj se mu umaknem? Saj je vendar on prišel do mene. Ahh...NIč pametnega za početi. Sledila mu bom... Izrekla je urok, in kmalu je dobila brzino. Dohitela ga je in ga vprašujoče pogledala. "Kaj je tako važnega za naresti? Oprosti, če sem preveč vsiljiva."

Mike je rekel: "Ne bi razumela, a v redu. Sledi mi in najpomembneje: nikomur ne povej to kar boš zdaj videla." Mike se je spremenil v zmaja in vedel je da je to eno redkih bitji, v katerega se LeeAnne ne more. ((ni žival)) Zaplahotal je z kirili in poletel daleč. Čez kakšnih 15 minut letenja je pristal in počakal LeeAnne.

Občudojoče je gledala zmaja. "Ja, jaz da bi se spremenila v zmaja, bi potrebovala, zares, zares veliko vaje. Ampak sem zadovoljna s tem v kar se lahko." Nasmehnila se mu je. "Poglej to! Tole obliko sem na hitro zvdila...Seveda bi za zmaja potrebovala veliko več časa." Vdihnila je zrak in se spremenila. V dolgo, ogromno kačo s strupniki. Pogledala je MIka. NI umrl, niti okamenel, le plitvo je dihal. Spremenila se je nazaj. "Delala sem poizkuse in uspelo mi je, da se spremenim v bazaliska, ki lahko gleda ljudi ne da bi se kateremu kaj naredilo. Sicer pa, skrivnosti so pri meni na varnem."

Mike se ji je nasmehnil nazaj in ji zopet pomignil, naj mu sledi. zaplahutal je daleč daleč po gozdu. Zopet je trajalo 15 minut. Počakal je Anne in medtem si je z Accio prinašal liste z dreves. Ko je prispela jih je zavrgel. Počakal je da si oddahne.

Spremenila se je tokrat v hipogrifa. Sledila mu je in gledala komaj vidna drvesa. Bil je prečudovit razgled, če ne štejemo megle. Kmalu sta znova pristala v gozdu. Hitro se je spremenil nazaj v svojo obliko. Ni bilo potrebno nevem koliko časa, da si je oddahnila, saj je to ni nikoli ni izmučilo. "Še kaj za razložiti?"

"Poglej," je dejal Mike. "Se spomniš trola, ki sem ga onesposobil? Nisem ga samo zaradi tete. Dobil sem nalogo iz svetovnega štaba za višje čarovnike. Oče je bil pomemben član in ko je umrl, se je tako kot tvoji starši, -ja, vem zanje- spremnil v določeno nesmrtno obliko živali, saj je umrl na nenavaden način. Dobiti moram 12 delov, ki ne vem kakšne oblike so, a moram jih dobiti, da sestavim sestavljanko, ki bo oživela tako mene, kot tvoje starše, če bo vse po sreči. 1. del je bil skrit v trolovi gorjači. drugega sem začitil tukaj nekje. Se ti kaj svita....?" Globoko se je zazrl v Gryfondomovko.

"Uh oh..." Če ne bi bila jaz mu ne bi pomagala. "Razumem...Torej..Trolova gorjača? Spraviva se na delo." Spremenila se je v kačo. Pomolila je jezik ven in poizkusila začutiti kakšen čaroben predmet. A tukaj je bilo težko, saj je bila v središču čarovnije. Spremenila se je v tarantelo in hitro začela raziskovati pokrajino. Našla ni ničesar. Vsaj v krogu s premerom deset metrov ne. Vrnila se je nazaj k Miku in se spremenila. "Tukaj nič. Poglejva malo naokoli..."

Alice je po hitrem postopku prišla do prepovedanega gozda. Ker je vedela, kje natančno se nahajajo, si je mislila, da ne bo mil problem jih uloviti. Za usak slučaj pa je imela pripravljeno mini vrečko posebnega prahu. Med hojo se je začela spominjati, kaj je njen profesor pravil o teh živalih: Živijo na jasi, kej se iglavci prepletajo med seboj. Edini listavec v okolici pa je na sredini.
Prišla je do jase. Previdno se je pretihotapila do listavca. Naenkrat jo je postalo strah. Še vedno so se ji v glavi prikazovali spomini nekdanje sošolke, ki je padla v gnezdo govnačev. Čeprav je profesor večkrat omenil njihove pasti.
Opazila je, da ni v okolici nobenega govnača- Stala je 2 metra pred drevesom. Ni se upala bljižje. No pa da uporabimo ta super prašek, si je mislila, ter postavila odprto čašo na tla. Segla je v žep ter na plan potegnila vrečko. Stopila je en korak nazaj ter posula prašek v časo. Čez nekaj trenutkov je videla, kako prihaja proti čaši 10 govnačev. Ko so prišli v čašo je Alice čašo zaprla. Opazila je, da se ji priližuje še več govnačev. Segla je v žep, kjer je imela že pripravljen dvernik, ki jo je začel nositi proti učilnici.

Amber se je priplazila v gozd in se z lačnimi črnimi očmi ozirala naokoli za plenom. Nekaj je zavohala in pohitela za vojem med drevesa. Tekla je že kar nekaj časa, pa do plena še vedno ni prišla. Kje za vraga je?! Z vsakim korakom je postajalo bolj temno, gosteje porasla drevesa in več grmovja. Seveda se je vsem oviram spretno izmikala. Pa te imam! Prišla je na jaso, na kateri je ležala mrtva srna. Le kaj jo je ubilo? Res čudno, nobenega živalskega vonja ne zaznavam. Saj ni tako stara, da bi morala umreti... le zakaj? Toda s tem se ni dolgo obremenjevala. Zasadila je zobe v srnin vrat in s slastjo posrkala vso kri. Njene oči so se iz črne spet obarvale v zlato, kakršne so bile, ko je bila sita. Usta si je obrisala z rokavom in stekla po isti poti nazaj. Toda še preden je uspela priti iz gozda je zaslišala korake, ki so se vse bolj približevali. Vedela je, da nima smisla bežati, da ji tudi s svojo vampirsko hitrostjo ne bi uspelo priti prav daleč, zato je obstala kot vkopana. Upala je, da ni kateri od profesorjev, sicer bi se znašla v precejšnji godlji. Kot prvo seveda to, da učenci ne smejo hoditi v Prepovedani gozd. Kot drugo pa to, da je bila po plašču vsa zamazana s krvjo. To bi lahko bilo sumljivo. Bolj previdna bi morala biti! si je očitala in zadrževala sapo. Zdaj zdaj me bo zagledal...

Hermiona je kot puščica stekla iz gradu v prepovedani gozd, saj jo je lakota in žeja po krvi morila že celo šolsko uro, ki jo je poučevala. Ustavila se je približno na sredi prepovedanega gozda, saj je v zraku zaznala vonj po krvi. Počasi se je odpravila za vonjem in kmalu naletela na mrtvo srno. V tem trenutku je ni zanimalo kdo jo je ubil in zakaj, hotela je le kri. Z usti se je prisesala na srno in in začela piti. Toda po nekaj minutah je ugotovila, da v tej srni ni več prav veliko krvi. Nekdo je moral biti tu pred menoj. Ne....Še en vampir na Bradavičarki?
Takrat pa je zavohala kri živali, ki se ji je približevala od zadaj. Sunkovito se je obrnila in zagledala še eno srno. Z velikim skokom se je podala v napad in v hipu je srna mrtva ležala na tleh, Hermiona pa je pila kri. Ko se je najdela se je s palico očistila in se odpravila nazaj proti gradu. Med hojo je zaznala človeški...ne, vampirski vonj! Z bliskovito hitrostjo se je pognala v tisto smer od koder je prihajal vonj in se po nekaj sekundah znašla pred človeško postavo.
Stopila je pred njo in zagledala Amber. "Amber?" je pretreseno vprašala. "Kaj pa počneš tukaj?" Na njenem plašču je zagledala ter zavohala ravno tisto kri, ki jo je prej tudi sama pila. Zazrla se je v Amberine oči in sunkovito zajela sapo. Bile so zlate prav tako kot njene!