Prepovedani gozd

Amber se je presenečeno umaknila za korak. "P-profesorica Watson?" je izdavila in kot uročena zrla v pretresene zlate oči pred seboj. Nemogoče... ves čas se mi je zdelo, da nekje čutim tisti čudoviti vampirski vonj... pa sem mislila, da ima nekdo pač tak parfum... Oči ni mogla odmakniti od profesorice. Počasi ji je postajalo jasno... bleda koža, vonj, oči, ki spreminjajo barvo, neznana prikupnost... Nejeverno je zmajala z glavo. "Od kdaj ste že? Kako vam uspeva biti tako neopazni? Zame ve že polovica šole..." je izdavila.

Loryna je v obliki volka tekala po gozdu. Ujela si je precej plena in sedaj je veselo jedla. Stekla je in nenadoma opazila Amber-in učiteljico. Bljak. Tukaj pa smrdi! si je mislila. Spremenila se je in stopila k njima. "Na lovu, kaj?" je rekla. "Čerpav zadnje čase nisem vohala tudi vas, profesorica" je rekla. Spremenila se je nazaj in pomahala z repom.

Amberin obraz se je v hipu spremenil. Zaničljivo je premerila Loryno. "To je torej ves čas tako nemarno zaudarjalo," se je namrdnila. "In ja, na lovu smo, čeprav bi raje od uboge srnice ubila tebe," je zlobno dodala. Prav nič je ni brigalo, da je zraven profesorica poslušala njene nesramne besede. Loryno je sovražila in ko je izvedela, da je volkodlakinja, je dobila samo še en razlog več za to...

"Ne še tako dolgo" jo je popravila. "Le dva dni je od tega. Čeprav pazi, da te ne napadem, ne znam se dobro obvladati" ji je povedala.

(dj no, nehima se kregat)

"Kot, da bi mi lahko kaj naredila..." je Amber besno zaškrtala z zobmi. "Če bi si me samo drznila napasti bi bila mrtva še preden bi uspela pomežikniti. Lahko poskusiš, če si upaš." jo je izzvala in zlate oči so se ji hudobno lesketale, roke pa je stisnila v pesti. S kotičkom očesa je opazovala profesorico, saj je slutila, da bo skoraj gotovo posegla vmes.


((ne. bolj zanimivo je če sva sovražnici. in tri vrstice morš napisat!!!))

"Če sem povedala, da se ne morem obvladati!" je bevsknila. Nato je stekla stran. Na sled je prišla srni. Sledila ji je in kmalu bila spet pri Amber in profesorici. Naslednjič si bom namesto srnic privoščila Amber!

Amber jo je opazovala s posmehljivim nasmeškom na obrazu. "Ni slabo, za novinko. Čeprav se mi srce para, ko ti moram povedati, da tekati res ne znaš. Tečeš kot gorila. Mogoče bi bilo potrebno še malo vaje?" je nedolžno predlagala.

"Hmmm...Od kdaj sem že? Hh, že dolgo...Okoli 500 let. Morda še več...In ja, kako mi uspe biti neopazna...Če ti iskreno povem, ne vem. Trudim se. Ko začutim žejo, si raje postrežem s kakšno človeško jedjo, čeprav ima grozen okus. Moram priznati, da postanem kar hitro lačna, vendar ne pustim da mi oči čisto potemnijo, ampak jih pustim na odtenku temno rjave, in barvo vzdržujem s človeško hrano. Vendar me to ne nasiti, zato pač moram na lov čim prej. Okoli govorim celo, da sem metamorfer. Ampak kako zate ve že polovica šole?" Medtem ko je pričakovala Amberin odgovor se je obrnila in zagledala Loryno. O, torej imamo na Bradavičarki tudi volkodlake. je začudeno ugotovila. " Pozdravljena Loryna." Amber in Loryna sta si izmenjali le nekaj besed, in še to neprijaznih. Osupnila je ob njunem načinu pogovora. Kmalu je nehala poslušati pogovor in se je Amber zazrla naravnost v oči. Hotela je čim več izvedeti o njej.

Amber se je obrnila nazaj k profesorici in se ni več zmenila za Loryno. "Že 500 let?" se je začudila. "Jaz sem stara 113 let." Skremžila se je ob omembi človeške hrane. "Meni je hrana ljudi nagnusna in je ne morem jesti. Ponavadi pridem v gozd in poiščem kakšmo že mrtvo žival. Ne maram ubijati samo zato, da si potešim žejo." Zavzdihnila je. "Ne vem, kako je to mogoče, ampak zame ve že dosti ljudi. Mike je nekako ugotovil... preveč sva se družila. Rhiannon ima strica, ki se spozna na vampirje in tako je že na prvi pogled vedela. Tale tukaj," z glavo je pomignila na Loryno, ne da bi jo pri tem pogledala, "tale pa nimam pojma, kako je izvedela. Ve pač." Skomignila je z rameni. "Preden sem prišla na Bradavičarko se nisem nikoli z nikomer družila. Vedno sem bila sama. Deloma zato, ker se mi je zdelo, da ni nihče dovolj dober zame in da ne potrebujem nikogar, večji del pa zato, ker sem se bala, da bi kdo izvedel. Ampak tukaj, na Bradavičarki se je vse spremenilo. Dobila sem prave prijatelje, ki si jih ne zaslužim. In tako so izvedeli." je končala svojo pripoved.

"Kako prijazno!" je rekla. "Profesorica, lahko greste staviti da boma čez par dni že najboljši prijateljci" se je zahihitala. "Ko je le nebi tako mučilo, da lahko jem človeško hrano!" je posmehljivo zarezgetala.

Hermiona je očitajoče premerila Loryno, nato pa se zopet posvetila Amber. Hotela se je pogovarjati z obema dekletoma, vendar je ugotovila, da to ne bo šlo, ker sta očitno bili sprti. " No, Amber saj si tudi ti stara že 113 let. In ja, tudi meni se ob hrani ljudi obrne želodec, vendar moram pač prikrivati resnico o sebi." Zavzdihnila je. Ko je Amber povedala še kako so izvedeli, se ji je malce zasmilila. A tega ni pokazala, saj je že ugotovila, da Amber nima smisla tolažiti, ker je dovolj samostojna in se tako zelo zaveda same sebe, da bi bilo sočutje brez smisla.((Razn če hočš da te potolažim.))
"No, Amber si še lačna? Lahko greva še malo lovit. Če pa ne pa pridi v moj kabinet, s teboj bi se rada še malo pogovorila. Zelo zanimivo bitje si, veš? Tako kot jaz." Nasmehnila se je . "Prav?" ((Razn če hočš da te potolažim.Bom spremenila post. Loryna maš kako idejo da bi še ti nekako prišla zraven? v temle postu sm te mau ignorirala. xD))

Amber je jezno premerila Loryno. "Raje bodi tiho, ti presneti cucek," je zarenčala. Potem je odgovorila profesorici: "Ne, mislim da je lova za danes dovolj," je odvrnila in tiho dodala: "čeprav bi tega cucka z veseljem raztrgala." Stresla je z glavo. "Lahko grem z vami v kabinet," je pristala, čeprav se je bilo s profesorico malo nenavadno pogovarjati. Malo se je bala tudi, da jih bo slišala o neprijaznih besedah, namenjenih Loryni.

((Amber je zlo samozavestna punca in ne bi pustila, da se jo tolaži xD))

"No, prav." se je Hermiona nasmehnila in Amber pomignila, naj ji sledi proti gradu. Še zadnjič je malce očitajoče pogledala Loryno, saj spora med dekletoma ni prenesla, nato pa se obrnila in odkorakala proti gradu.
((Amber, dobima se u mojmu kabinetu. ))

Ta večer je bil gozd spokojen kot še nikdar - če odštejemo dirjanje kentavrov naokoli na vsakih nekaj minut. In Alex pravzaprav ni vedel, kaj dela na ta nenavaden večer v tem malce grozljivem gozdu. Vedel je le, da si želi kanček zabave pred celodnevnim sedenjem za šolskimi klopmi. In zabave na Bradavičarki je bilo nenavadno malo. Tako je počasi blodil naokoli razdvojen v želji, da bi zagledal kakšno pošast in da bi se hitro odstranil iz gozda. A ker ni bil neka Gryffondomovska reva se je odločil za nadaljevanje nočnega sprehoda.

[Amber]

Amber ni bila žejna, a v Prepovedani gozd jo je privabilo nekaj drugega. Bil je močan vonj, ki ga ni prepoznala. To je čudno. V vseh svojih 114 letih življenja še nisem zaznala takega vonja. Nekaj res nenavadnega mora biti... je premišljevala medtem, ko je hodila vedno globlje v gozd. Temnilo se je že in Amber je vedela, da je ne bo dobro odnesla, če naleti nanjo kakšen profesor. A radovednost jo je gnala naprej. Sledila je nenavadnemu vonju. Nenadoma je v bližini zaslišala korake, ki so bili prav tako človeški. Za trenutek je postala, potem pa stopila na jaso. Tam je stal nek fant, bil je s hrbtom obrnjen proti njej. Že se je hotela umakniti in nadaljevati iskanje nenavadnega vonja, ko se je fant počasi obrnil.

Bil je že tako globoko v gozdu, da niti snop luninega sija ni pronical skozi goste krošnje dreves. Videl je komaj kakšen meter pred sabo in začel se je spraševati kaj je na drugi strani tega neskončnega gozdu. Nenadoma je za sabo zaslišal pokanje vejic. Zasukal se je na petah, uperil palico v neznano bitje pred sabo in skorajda zakričal: "Hromi!" V tem trenutku se ni spomnil nobenega drugega uroka in dvomil je, da navaden Hromi zalegel pri pošasti. Zato je lahko le upal, da je naletel na kakšnega profesorja, ki se je uroka uspešno ubranil ali pa zdaj ohromljen leži na tleh. Nenazadnje izbrisa spomina ni bilo tako težko izvesti. Ko se mu je zazdelo - kakor vedno v takih situacijah je preštel do 23 - da je varno stopiti izza drevesa, za katerega je smuknil je počasi obrnil glavo proti mestu, kjer je prej stala nočna pojava.

Amber je ob napadu presenečeno odskočila. Tako je curek rdeče svetlobe švignil mimo njenega desnega ušesa in zadel v drevo za njo, ki se je močno zamajalo. "Kaj se pa greš?!" je vzkliknila, glasneje, kot je nameravala. Njen žameten glas je zarezal v tišino, da se je komaj opazno zdrznila. Jezno je priprla oči. Kako si me drzne napasti?! Nenadoma se ji je posvetilo. Čakaj. On oddaja ta nenavaden vonj! Čudno. Ljudje imajo svoj, človeški vonj, njegov vonj pa je precej drugačen. Niti razločiti ne morem, na kaj me spominja! Kljub temu, da se je v njeni glavi podilo cel kup misli, je ostal njen obraz hladen, nespremenjen.

V njegovo vidno polje se je zdaj zarisala temna postava, ki pa je, v zahvalo palici, postajala čedalje jasnejša. Pravtako jasen je postal njen glas, ki se je ostro zarezal v bobniče slehernega bitja v tej, zdaj že minuli tišini. "Kaj se greš pa ti? Si si zaželela romantičnega nočnega sprehoda ali te nosi luna?" ji je odgovoril z vprašanjem, saj pač ni nameraval zagovarjati refleksov. Prisežem, da sem jo nekje že videl. Morda pri kakšni uri, sem jih tako redno obiskoval. Nad nastalo situacijo se pač ni mogel pritoževati. Nenazadnje je pred njim stala le nedolžna sošolka, ki najbrž ni bila nič kaj starejša od njega, in ne kakšen vampir ali volkodlak.

Amber je zavila z očmi. "Temačen Prepovedani gozd ni ravno posrečen kraj za romantičen sprehod, se ti ne zdi? In tudi luna me prav gotovo ne nosi, saj sem zaenkrat še dokaj budna. Čeprav ne vem, zakaj si tukaj ti, bi rekla, da so najini razlogi precej podobni," je pripomnila. To sicer ni bilo čisto res. Njega gotovo ni privabil nenavaden vonj... Fant je predrzen. To mi je všeč. Zna postati še zabavno. "Oh, kako sem nevljudna. Mislim, da se ljudje, ko se srečajo, najprej predstavijo, kajne? Amber Lily Black. Spolzgad," je rekla. Niti na misel ji ni padlo, da bi mu ponudila roko.

"Nikoli ne veš na kakšen tip človeka naletiš. Morda pa komu prijajo romance z orjaškimi pajki. Glede na tvoj hiter umik sklepam, da si res budna." Morda bi se lahko malce nasmehnil, a trenutno to ne bi imelo učinka, saj je bil njegov obraz v nepredušni temi. "Torej tudi tebe zanima kaj je na drugi strani gozdu? Veseli me, da niso moji cilji osamljeni kot mravljica, ki mi pravkar leze po nogi." Seveda na nogi ni bilo nobene mravljice. "Vljudnost vsekakor ni tvoja prvina. Jaz sem pa Alex Evans." Evans z e izgovorjen kot i. A tega raje ni izrekel na glas. Prsti so ga samodejno zaščemeli, a nikakor ni nameraval izpasti kot osel, ki moli taco kot pes. Nenazadnje sta bila kar nekaj metrov narazen.

"Hja, res nikoli ne veš," se je strinjala. "Ja, tukaj je res veliko mravelj. Mene se na srečo na daleč izogibajo." Ha, strahopetke se bojijo vampirjev... hm. Mogoče tega ne bi smela omeniti... Daj, daj. Saj je bila samo nedolžna pripomba. Nič ne bo posumil. Tako ali tako ljudje nimajo pojma o vampirjih. Čepav me pri tem človeku pred sabo moti le nekaj: njegov vonj je tako nenavaden! Kako to, da še nikoli nisem zavohala česa podobnega! je premišljevala. "Me nadvse veseli, da sva se spoznala, Alex."

"Le s čem si jim tako nagnala strah v kosti?" jo je vprašal, pri tem pa palico usmeril v njene noge, kjer res ni bilo videti živega bitja. Nekaj časa je še strmel v skriti kotiček na njenem desnem ušesu, potem pa mu je bilo mirovanja dovolj. "Najbrž ne bi mogel reči enako, a to bi bilo zelo nevljudno ampak dokaj iskreno. Tako da lahko izbiraš med nevljudnostjo - tudi mene neizmerno veseli, da končno vem kdo si, in iskrenostjo." V opravičilo je malce trznil z levim kotičkom ustnic, nato pa se obrnil in začel korakati še globlje v gozd. "Morda veš, kaj se skriva na drugi strani te goščave?" Sicer ni verjel, da mu bo to noč uspelo priti do konca, toda časa je imel še na pretek. Lahko bi rekel da skoraj neomejeno, saj je bilo veveric in raznih živali več kot dovolj za spodobno kosilo.

Amber je brezbrižno skomignila z rameni. "Najverjetneje te nagnusne male mravlje začutijo, da jih nekdo ne prenese, in se takim raje izognejo. Pametno, če vprašaš mene." Frcnila si je pramen las z oči. "Vedno sem cenila iskrenost. Lažnivcev res ne maram," je pripomnila. Potem je začel hoditi še globje v gozd in sledila mu je. "Nimam pojma, kaj je na koncu. Ta goščava se kar dolgo vleče in kljub mojim dokaj rednim sprehodom skozi gozd še nisem prišla do konca. Kdo ve, mogoče mi je usoda namenila to srečo prav danes." Prestopila je kup vej, ki so ležale na tleh. Globje sta šla, temneje je postajalo in vedno bolj je bilo zaraščeno, da sta si komaj utirala pot naprej.

"Potem bi morala tudi podrast bežati pred tabo." Počasi si je utiral pot pred sabo, čeprav to ni imelo nikakršnega pomena. Bila je le izguba prijetnega spanca. "Postajaš mi čedalje bolj všeč. Seveda ne v fizičnem smislu, saj te v tej temi ne vidim prav dosti," je zamrmral, medtem ko je neka veja - po bežnem ogledu lista je predvideval, da je bil to hrast - švignila nekaj milimetrov stran od njegovega lica. Seveda je upal, da je veja zadela sopotnico - njeno ime mu je že počasi uhajalo iz spomina - naravnost v nos, a bilo je le malo možnosti, da se bo to res zgodilo. "Darkell ve, kaj je na drugi strani. Le da mi tega noče povedati - česar mu tudi ne zamerim." S pogledom je ošvrknil vrhove dreves, a ni nikjer opazil ptičje silhuete. Najbrž je toplo gnezdil nad kaminom. "Torej praviš, da redno obiskuješ ta prelep kraj. Seveda bi te vprašal čemu, toda nekako dvomim o resničnem odgovoru." Le zakaj bi jo privlačila vsa ta golazen, ki se je izogiba, in grmičevje? se je spraševal. Njemu je že ta sprehod zadostoval za več kot pol leta. "Upam, da ti je usoda danes naklonjena."

"Res ne bi bilo slabo, če bi tudi podrast bežala pred mano," se je strinjala Amber, ko se je skoraj spotaknila ob majhen grmiček. "Kako lepo, da nekomu celo postajam všeč," je pripomnila in se izognila veji, ki jo je skoraj zadela v obraz. "Darkell? Kdo je to?" Naprej sta se prebijala skozi vedno bolj gosto grmovje. Amber si je sproti obirala listje, ki se ji je zapletlo v lase. "Mislim, da boš res težko dobil resničen odgovor. Lahko ti sicer kaj natvezim, ampak to tako ali tako ne bi nikomur koristilo." Še vedno se je hitro temnilo, ko sta tavala globje v Prepovedani gozd. Še sreča, da jemoj vampirski vid tako izjemen... Zanima me, kako Alexu uspeva videti dlje od svojega nosu...