Jezero poleg parka

"Amber Lily Black," je na kratko odgovorila, saj se ji je zdelo, da dekle ne misli odnehati, dokler ji ne pove imena. Opazovala je, kako je iz Jasmynine palice zasijala svetloba in komaj opazno je privzdignila obrvi. "Si prišla samo težit ali pa ima tvoj obisk tudi kakšen boljši namen?" se je mimogrede pozanimala in pogled uprla v jezero, kot bi se pogovarjala z njim, ne pa z dekletom poleg sebe. Sem je prišla zato, da bi bila vsaj malo sama, ne pa da bi odgovarjala na sošolkina bedna vprašanja.

"Lepo ime." je rekla in si odahnila, saj je od dekleta končno izzsilila podatek. Tako je sovražila dekleta, ki so sto let skrivale svoje ime pred tujci. Uh, to so bile boječke. Nasmehnila se je in palico spravila v žep. Pogledala je k jezeru, ko je dekle spregovorila. Obrnila se je k dekletu, ki je uprla svoj pogled v jezeru. "Moj obisk ima namen. Najti prijatelje. In ti nisi neki kandidat. Ko že sprašujemo. So tebe naučili, da če z nekom govoriš se ga gleda? Ne pa jezera. Izgleda, da ne. Slaba vzgoja staršev. No vsaj jaz sem bila v internatu zelo daleč od doma. Tam se učijo olike. Izgleda, da je ti od staršev nisi dobila." je rekla in se sarkastično nasmehnila. Upala je, da bo dekle nehalo zreti v jezero, kot, da ga prvič vidi.

Amber je stisnila roke v pesti. "Pusti moje starše pri miru," je siknila in se končno obrnila k njej. Zazrla se ji je naravnost v oči z najbolj hladnim pogledom, kar ga je premogla. "Kdo sploh pravi, da hočem biti olikana? Še posebej do neke bedne Drznvraanovke, ki misli, da je nekaj več od drugih? Sploh pa, če jaz nisem neki kandidat, bi mogoče lahko odšla in me pustila na miru?" je zaškripala z zobmi. "In zares me zelo veseli, da ti je moje ime všeč," je sarkastično dodala.

Hayley je preiskala cel grad, preden je našla svojo prijateljico. Sedela je pod drevesom in otožno gledalo nekam v daljavo. Po licih so ji polzele solze. Hayley se je počasi začela pomikati k prijateljci.
"Anne..." je rekla, a druge besede so se ji zataknile v grlu. Vedela je, kako se počuti. Mogoče bo izgubila svojo mamo, takoj zdaj... Usedla se je zraven in tudi njej so se v očeh prikazale solze.
"Vem kako se počutiš...tudi...tudi jaz..." a več ni zmogla. Na lica so ji pritekle solze. Želela si je mamo, neizmerno.

Anne se je obrnila k njej in jo objela. Tako sta ostali kakih pet minut.
"Kaj je bilo z tvojo mamo?" je vprašala Anne in se zazrla v daljavo

"Bila sem stara štiri in z očijem sva bila doma. Spomnim se, ker mi je bral povest o treh bratih. Ravno, ko je končal, je pri vratih zazvonil zvonec. Odprl je in pred njim je bil nek bunkeljski policist. To vem, ker sem šla za njim in vrata nekoliko odprla. Gledala sem skozi špranjo. Povedal je, da je..." je dejala Hayley in bruhnila je v jok.
"Ne, ne morem..." je dejala Hayley in še močneje zaihtela.

"v redu je razumem" je rekla Anne in jo objela.
" Hladno je tukaj" je zajamrala in pomagala Hayley vstati.
"Vrniva se raje v stolp preden naju kdo zaloti da se potikava okrog" je rekla Anne in potegnila Hayley za sabo

"Okej," je rekla Hayley in si obrisala oči. Pridi, očiju moram poslati sporočilo. Ne najdem namreč moje knjige urokov," je dejala Hayley in z Anne sta se začeli premikati k šoli.

Ginny je bilo dolgčas in ni imela pojma kaj bi počela. Odločila se je, da bo se odpravila k jezeru. Na poti je srečala Destiny. "Živjo Drznvraanovka." Ji je rekla. "Živjo Gryfondomovka." Ji je rekla Ginny, ki se je odločila, da se ne bo več zmenila za njo. "Kako to, da si v Drznvraanu? Kolikor vem je v Gryfondomu bila skoraj cela naša družina." "Sem pač ena od izjem." Je rekla Ginny. "Te kaj moti." "Ne." "Super bi lahko zdaj šla k svojim prijateljicam? Mislim, da te že čakajo." "Prav imaš, adijo Drznvraanovka!" "A me boš že nehala klicati tako? A si tako govoriš tudi Michelle, ker je tudi v Drznvraanu?" Destiny ji ni odgovorila in Ginny je to izkoristila in se je odpravial mimo nje k jezeru. Sedla je na tla. Bilo je zelo vroče, zato je snela nogavice, noge pa je namočila v vodo.

Amber je lenobno postopala ob jezeru. Bilo je nenavadno vroče za september, a na srečo se je sonce skrivalo za oblaki. Amber je namreč vampirka in na soncu se njena koža začne čudno svetlikati. Seveda tega, kar je v resnici, ne sme vedeti nihče, zato se soncu raje izogiba.
Danes si je nekako zaželela malo družbe, a kaj, ko ni bilo na spregledu nobenega Spolzgadovca, ki bi bil vreden njene družbe. Sami Gryfondomovci in Pihpuffovci, prijazni bedaki ... Tedaj se je sonce prikazalo izza oblakov in Amber je brž skočila v najbližjo senco, da se njena koža ni začela svetlikati. Problem je bil edino v tem, da je tam že sedela neka Drznvraanovka.
Amber se je s hrbtom naslonila na deblo drevesa in se pretvarjala, da dekleta ne vidi. S pametnjakoviči iz Drznvraana se res ni imela namena pogovarjati.

Ginny ni opazila dekleta, ki je prišlo, a tako ali tako ni ta dan nameravala govoriti z nikomer, želela je biti malo sama. Ker ji je bilo dolgčas je iz torbe vzela knjigo, ki jo je začela brati a v resnici ni razmišljala ravno o knjigi, raje je razmišljala o drugih stvareh. Nekaj časa je že brala, ko je pomislila. Mogoče bi lahko šla malce na plavanje... Zakaj pa ne? Saj je dovolj vroče, pa tudi kopalke imam. Začela jih je iskati po torbi, takrat se je pa spomnila, da jih je pustila v Drznvraanovski spalnici. Nič zato. Je pomislila. Bom pa še malo brala. Noge je znova namočila v vodo in iz torbe je znova vzela knjigo.

Amber se je še zmeraj naslanjala na deblo drevesa. Njen obraz je bil navzven brezizrazen, toda v mislih je bila začudena. Prepričana je bila, da bo dekle spregovorilo, se trudilo navezati stik ali karkoli, kot vsi ostali, toda Drzvraanovka jo je namesto tega uspešno ignorirala. Od nekod je privlekla neko debelo bukvo in se zatopila vanjo. Amber se je začenjala lotevati radovednost. Le kdo je dekle, ki noče govoriti z nikomer? Zdela se ji je zanimiva. Seveda niti slučajno kot prijateljica, ampak samo kot osebnost. Mogoče pa ni tiste vrste dekle, ki bi bila ves čas "pridna punčka", kot so Gryfondomovke ali Pihpuffovke. In mogoče ni "pametnjakovička", kot so po Amberinem mnenju vse Drznvraanovke. Morda je v njej kaj več. Toda ponosna Spolzgadovka ni nameravala biti prva, ki bi ogovorila neko Drznvraanovko, zato je ostala trmasto tiho z lenim izrazom na obrazu, ki ni izdajal ničesar.

Popolnoma je pozabila na čas in knjigo je verjetno brala že celo večnost, ko je Ginny končno pogledala na uro. Uf sem pa že dolgo tu. Je pomislila. Toda sploh ni opazila, da je mimo že toliko časa. Vroče je popolnoma tako kot, ko sem se odpravila sem in tudi po nebu se ne vidi, da je mimo že veliko časa. Toda bilo ji je vseeno za čas in zaprla se je v knjigi. Čez nekaj časa se je odločila oditi, šele takrat je pa opazila dekle iz Spolzgada, ki je bilo pod drevesom. A je tu že ves čas in sem jo opazila že zdaj? Je presenečeno pomislila. Ni vedela če naj kaj reče ali ne. Odločila se je za drugo možnost, zato se je prestavila drugam k jezeru in znova je začela brati, a ker so se ji noge že posušile je znova obula nogavice in čevlje, ter nog ni namočila v vodo.

Prišla je do jezera in si ga ogledovala.Spominjala jo je na sprehode,ki sta jih preživljali skupaj z njeno pokojno mamo.Z oči se ji je ulila debela solza.Zagledala je Amber in Ginny,ter ju pozdravila.''Hej punci! Kako gre?''

Amber je komaj opazno zmajala z glavo. Torej je punca resno ne namerava ogovoriti. Tudi prav. Obetavno. V zapiskih v svoji glavi je dekletu narisala velik plus.
Tedaj se je prikazala neka profesorica. Granger? Branger? Ne, ne, Cranger! se je spomnila Amber. Mislim, da uči napoje ... Toda ugotovila je, da še ni imela priložnosti, da bi za učiteljico lahko presodila ali se bo zapisala na njeno belo listo ali na njeno črno listo. Vsekakor je zmotila moj tihi boj s tistim dekletom glede tega, katera bo spegovorila prva ...
"Hej punci! Kako gre?" je veselo pozdravila profesorica. Amber je rahlo privzdignila obrvi. Takle prijazen začetek ni bil ravno obetavna reč za na belo listo.
"Super," je kratko odvrnila Amber, čeprav je njen obraz kazal, da je vse prej kot super. S pogledom je na videz nezainteresirano sledila Drznvraanovki, ki se je malo oddaljila.

Prišla je profesorica Cranger. "Hej punci! Kako gre?" Ju je pozdravila. "Kar vredu." Je rekla Ginny. Znova se je zatopila v knjigo. Bila je presenečena, ko jo je prebrala do konca. Pospravila jo je, si znova snela nogavice in potisnila noge v vodo. Čez nekaj časa je legla v travo in začela je gledati nebo. Zapihal je rahel veter. Tako je čisto vredu. Če pa ne bo pa bom šla noter, verjetno kar v Drznvraanovsko dnevno sobo.

Prof.Cranger se je nasmehnila dekletoma,pogledala je Ginny in rekla: ''Saj veš,da študenti Bradavičarke ne smetu hoditi v temen,prepovedan gozd,kajne? Veš,sprašujem te,če veš zato,ker si prvi letnik,in vsem novim učencem je to treba povedati.'' Nasmehnila se je.

Amber se je kratko zasmejala s svojim posebnim hladnim smehom. Ni si mogla kaj, da ne bi pripomnila: "No, ja, profesorica Cranger, mislim, da za to pravilo vedo že čisto vsi. Saj o tem čivkajo že vrabci na strehi. A kaj ko se ga tako ali tako nihče ne drži." Zavila je z očmi. Če je neka stvar prepovedana je tako ali tako še bolj privlačna za študente.. Strašne zveri in podobno, to je prava stvar da požene malo adrenalina po krvi.
Spraševala se je, kaj bi profesorica rekla, če bi vedela, kako pogosto Amber zahaja tja ... Morda bi še posebej zastražila cel gozd? Ga obdala z zaščitno ograjo ali čim podobnim? Ha, kot da bi ji s čimerkoli lahko preprečila ...
S hrbtom se je odrinila od debla in lenobno sedla v travo, na obraz pa si je znova nadela "mene pa nič ne zanima" izraz.

Emma je čudno pogledala Amber,rekla ji je: Saj vem,da veste,da je tam prepovedano hoditi,ampak vseeno vam moramo profesorji in ostala pomembna osebnja na šoli vsakokrat povdarjati,da je to strogo prepovedano! Amber je čudno pogledala.

Seveda vem, da ne smemo v prepovedani gozd, tudi če mi ne bi nihče povedal bi to sklepala že po imenu gozda. Je pomislila Ginny a rekla ni nič. Samo sedla je in začela je brati novo knjigo.

Amber je spet naveličano zavila z očmi. Obrnila se je k profesorici napojev, rekoč: "Mislim, da so Drznvraanovci sami dovolj pametni, da razumejo, da ime Prepovedani gozd pomeni, da je vstop vanj pač prepovedan. Ni zadeva dovolj logična?" Stvar jo je počasi začenjala dolgočasiti. "Zdaj pa, profesorica Cranger, brez zamere, ampak prileglo bi se malo miru," je še dodala. S tem da bi se 'prileglo malo miru' je hotela profesorico po hitrem postopku odsloviti, saj ji je počasi začenjala iti na živce.

Emma je čudno pogledala Amber in Ginny,namreč marala je le svoje izbrance,pa čeprav je bila Amber iz Spolzgada.Joj,današni otroci pa znajo biti tečni! To si je mislila Emma,ja kaj,otroci ji nebodo kar takole solili pameti!

Ginny se ni več zmenila za nikogar, samo gledala je nebo. Bilo ji je rahlo dolgčas poleg tega ji sploh ni bilo do pogovora z nikomer. "Mislim, da so Drznvraanovci sami dovolj pametni, da razumejo, da ime Prepovedani gozd pomeni, da je vstop vanj pač prepovedan. Ni zadeva dovolj logična?" Je rekla Amber in Ginny se je zazdelo, da je malo pred tem zavila z očmi a ni bila prepričana. "Zdaj pa, profesorica Cranger, brez zamere, ampak prileglo bi se malo miru," Je še rekla Amber. Ginny se še naprej ni zmenila za nikogar, nato pa se je obrnila in zazdelo se ji je, da je spolzgadovka drugačna. Ah ne samo zdi se mi. Je pomislila in znova je gledala nebo.

Amber je zdolgočaseno zavzdihnila. "Prav, pa bodite tukaj, če vam je že toliko do tega," je rekla ućiteljici in se naveličano obrnila stran od nje. Ji bo že postalo neumno stati tukaj v družbi dveh študentk, ki se ne nameravata zmeniti zanjo ... si je rekla in se hkrati spraševala, ali gre učiteljica počasi na živce tudi Drznvraanovki, ki je samo molče gledala v nebo. Očitno ji ni do pogovora z nikomer, pa tudi zelo zgovorna najbrž ni. Ali pa se ji samo ne zdi vredno zapravljati besed za sitno profesorico? Hm, morda bi se morala zgledovati po njej. Ignoriranje je kar dobra taktika, če hočeš, da ti dajo ljudje mir. A kaj, ko sem jaz zelo težko tiho ... veliko raje imam hladne besedne dvoboje, v katerih tako ali tako skoraj vedno zmagam ... Še zmeraj je nezainteresirano gledala proti jezeru, stran od učiteljice.

Bilo je nekaj dolgih minut tišine in Ginny je bilo tako všeč, saj je lahko brala knjigo ne da bi jo kdo motil. Ker je to trajalo tako dolgo časa je knjigo že prebrala, in zdaj ni imela v torbi več nobene. Pospravila je knjigo in začela je opazovati jezero. Zdelo se ji je, da se v njem nekaj premika. Seveda orjaška sipa, ki živi tukaj. Nekaj časa je opazovala vodo, potem pa se je spet vse umirilo. Počasi ji je že bilo dolgčas, pravzaprav je nenadoma dobila željo po pogovoru, a po drugi strani še vedno ni želela govoriti z nikomer.

((Vem, da je trajalo zelo dolgo ampak sploh ni bilo nobene ideje, kaj naj napišem.))