Jezero poleg parka

"No, velikokrat se zgodi nesreča, ampak velikokrat za merila normalne uporabe, ki je majhna. Po tem me zelo boli glava. Bil sem že tudi v urgentnem stanju zaradi telepatije."

[btw za kviz je nagrada bw, ker ste že itak usi posebna rasa... kr neki]

"V urgentnem stanju?" se je začudila Amber. "Nisem si mislila, da je to tako nevarno..." Okej, gotovo je ne uporablja kar tako, da bi mi brez veze prodrl v misli... Ali pač? Želela je čim prej pozabiti na pomisleke, zato je nadaljevala pogovor. "Glede na to, da si Drnvraanovec, se najbrž rad učiš, ali pa vsaj bereš?"


[Ja... sej si bom spomnila nekaj bolšega...]

"Niti ne, berem občasno, drugače me je izbiruh verjetno dal sem, ker sem nadarjen, ali pa se mu je pokvaril akumolator," Se je nasmehnil Mike.

Amber se je zahihitala in spet je zavladalo malo bolj sproščeno vzdušje, čeprav ji tisti 'vem' še vedno ni dal miru. "Kateri dom pa ti misliš, da bi ti ustrezal?" ga je vprašala. Pa dobro no, naj ta vonj po krvi že izgine! je obupovala v mislih. Ampak postaja vedno močnejši! Ne... Amber... zadrži se... moraš se zadržati...


[3 vrstice je treba napisat... ]

Mike je zavzdihnil: "Nevem." Nadaljeval je : "Izbiruh je dvomil. Zdelo se mi je, da sem mu prebral misli, a motno, saj ni bitje, le uročen predmet. Hotel me je dati v Spolzgad ali sem. Tukaj mi je všeč, čeprav se spolzgada tudi ne bi branil." Nekaj želiš. Verjetno bi rada odšla. Ali pa voha kri, ali kaj takšnega. "Če želiš bom šel. Tako ali tako moram nekam, a z veseljem ostanem s tabo," je rekel Mike in odločitev prepustil Amber.

"Uh." Amber se je zdrznila. Kaj zdaj? Nočem, da gre! Ampak malo sveže krvi se ne bi branila... "Ne... mislim... rada bi, da ostaneš tukaj." je izjecljala. Če se bi morala odločiti med prijateljem in hrano, bi izbrala prijatelja. je odločno pomislila. Ampak, čakaj! Zakaj je rekel, da bi lahko šel?! Pa saj ne sumi, no... nemogoče! Kaj sem spet naredila narobe?! Obupano ga je pogledala v oči, kot bi mislila, da lahko v njih najde odgovor na svoje vprašanje. Ali ve? Ali ve?!

Listi so šlesteli in ptice so pele. Mike je pogledal nazaj v vodo in rekel: "Kaj je tvoja večna želja?" Amber sploh ni pogledal, le vprašal jo je. Nato je iz gozda nekaj zaslišal. Bil je minotaver, v to je bil prepričan. Slišalo se je, kot da je (kot se prehranjuje) neko mrtvo žival.
Morda je to mučilo Amber, da je vohala kri. Zdaj bo bolje

"Moja večna želja? Zanimivo vprašanje." je zamrmrala Amber. Da ne bi bila več vampir? Potem bi bila že mrtva... "Ne vem." je nazanje priznala. "Veliko stvari si želim. Ampak nobene si ne želim večno. Imaš ti kakšno posebno željo, da sprašuješ?" Takrat je v gozdu zaslišala cmokanje. Heej! Moje kosilo! je jezno pomislila. No, vsaj dišalo mi ne bo več... Udala se je v usodo in pogledala proti Miku.

"Hja, vedno sem želel postati Auror ali profesjonalni quidichist," je rekel mladi kapetan Drznvraanske Quidich ekipe. "A zdi se mi, da še nisem našel svojega pravega veselja, čeprav bi to lahko bilo nekaj povsem navadnega," je še dodal Mike, ko je zabihal vetrič, ki mu je dvignil vse temne lase v zrak. Nato je spet navedel staro temo: "Kateri dom se ti zdi, da bi tebi najbolj vstrezal?"

"Hja kaj pa vem..." ja odgovorila Amber. "Zaenkrat se mi zdi Spolzgad v redu. Mislim, poštena in prijazna ravno nisem, torej Pihpuff odpade. Pametna... hja, pravzaprav mislim, da tudi Drnvraan odpade. Za Gryfondom pa sploh ne bom govorila..." se je nasmehnila. Škoda, da ni on v Spolzgadu... je razmišljala, ko je opazovala njegov odsev v jezeru.

Zakaj nisem v Spolzgradu? Le zakaj? Mike je sedel na travi, ko je privalovel nov piš vetra. Tokrat je lase vzvalovilo samo Amber.
Mike je mirno sedel in pogledal Amber. Tudi ona ga je gledala. Ni vedel kaj naj reče, saj mu je res že smanjkalo pametnih tem, ni pa hotel nečesa brezveznega bleknit pred dekletom, zato je vprašal: "Česa se najbolj bojiš?"

Amber ga je še vedno opazovala. "Mogoče se najbolj bojim tega, da bi Mrlakenstein ubil koga, ki ga imam rada." je tiho rekla. Ni se marala pogovarjati o svojih strahovih in če bi jo o tem vprašal kdo drug, ne Mike, bi mu najbrž rekla, da se ničesar zares ne boji. Kar pa seveda ni res. Vsak se česa boji. "Kaj pa ti?" ga je vprašala.

"Jaz..." je jecljal Mike. Nato se je opogumil in povedal: "Braniti moram ljudi. Bojim se, da bi kdo umrl po moji krivdi." Zopet je zapihal veter in pokazal se je sončni zahod. Jezero se je blesketalo in drevesa so šumela. Lepo je tukaj si je mike še enkrat ponovil v mislih, nato pa šel v grad in pomignil Amber, naj mu sledi.

Amber je razumevajoče prikimala. Ko je vstal je še malo ovohala zrak, toda vonja po krvi ni bilo več zaznati. Očitno je tisti požrešni tat pojedel prav vse! si je rekla. Jutri moram na lov, lačna sem že... Sledila je Miku proti gradu, čeprav si je želela, da bi se pogovarjala še ure in ure...

Park pred Bradavičarko je obsevalo sonce in pihljal je veter, ki je dajal prijeten občutek svežine. Hanna je roke tiščala v žepe svojega plašča in se mirno in nadvse neočitno sprehajala po parku. Ni se zares ozirala okrog sebe in ni se zanimala za to, kdo se utegne pojaviti ob njej. Tudi nje navsezadnje nihče ni opazil. Ljudje so tukaj hodili mirno drug mimo drugega in to ji je bilo všeč. Ni marala komunicirati z drugimi, če ji je bilo zagotovljeno uživanje v tišini, ki jo je obdajala. Njeni koraki so škrabljali v pesku in to je bilo edino, čemur je prisluhnila; vse ostale zvoke je izolirala iz svojega dojemanja in počasi se je skorajda zlila z naravo. Pogled je enostavno fiksirala predse, kot bi v zraku pred njo lebdela neka točka, ki jo je vztrajno opazovala; samo da ta točka dejansko ni obstajala. Nenadoma so njene ustnice počasi pričele same od sebi ponavljati stavek, neslišen drugim. Stavki so se povezovali v pravcato razmišljanje, a slišati ga ni bilo; razen njenih komajda opazno premikajočih ustnic ni bilo mogoče zaznati ničesar, kar bi opozorilo na govorjenje. Dokler ni udarila v nekoga, ki ji je prekrižal pot; s precejšnjim treskom se je zaletela v rjavolasko, kar je Hanno v trenutku zbudilo iz razmišljanja. Hladno je premerila Spolzgadovko, v katero je trčila, rekla pa ni ničesar. Naj se ji opraviči ali kaj. Saj menda sama ne bo šla tako nizko.

[Amber. Tipično, zaletela se je vate. Kaj morem, lack of imagination. ]

Amber ni vedela, kam je namenjena. Vedela je samo, da mora hoditi. Samo hoditi. Iz Bradavičarke je stopala, zatopljena v misli in še vedela ni, kdaj se je znašla ob jezeru. Skomignila je z rameni in nadaljevala svojo brez smiselno pot okoli dreves in po potki. Mike in Rhiannon se zadnje čase res obnašata zelo čudno. Ves čas nekaj šepetata, kot bi nekaj skrivala... moram izvedeti, ampak kako? No, moj ostri vampirski sluh mi bo pri tem vsekakor v pomoč. je razmišljala in opazovala, kako so se krošnje dreves nagibale ob lahnem vetriču. Nenadoma pa je začutila sunek. Dvignila je pogled in pred sabo zagledala neznan obraz. Spustila je pogled do značke na plašču. Drznvraan torej. Svoje hladne črne oči je uprla v oči dekleta. "Pazi kod hodiš." je sovražno siknila in ni umaknila pogleda niti za hip.

Zavila je z očmi. Kako tipično, pa četudi ne bi smelo biti. Sama ljudi ni sortirala v domove, niti je ni zanimalo, iz kje je kdo izhajal; nikomur ni nikdar pripisovala nekih določenih lastnosti, čeprav je vedela, da so podobni sodili v isti dom. Toda nikdar se ni stoodstotno zanašala na to, kar naj bi povedala značka na dijakovem plašču. Tokrat pa je dekletce dokazalo, da je včasih klobuh Izbiruh enostavno ne zmoti. Nekoliko je povzdignila obrvi, na obrazu pa ohranila naveličan nasmešek, kot bi se ukvarjala z majhnim dekletcem, ki mu mora dopovedati, da je trava zelene barve, kljub temu, da dekle zatrjuje, da je modra - prav tako se je počutila. Navsezadnje pa je na obraz zarisala očitno zaigran prijazen nasmešek in zamežikala z očmi v dekletovo smer. "Kaj bi pa rada slišala? Oprosti, ker nisem previdna? Saj si bila vendar prav toliko neprevidna kot jaz." Vedela je, da je imela prav. Seveda sta bili obe za trk približno enako krivi. In nikakor ni imela namena dovoliti, da bi dekle vso krivdo zvalilo nanjo. O ne, nikomur ni dovolila, da bi se zajebaval z njo - in vedno je poskrbela, da na koncu vendarle ni naneslo na kaj takega. Sicer pa je bila sama provokatorka; in uživala je v tem, kar je počela.

Amber je priprla oči, v katerih se je kar bliskalo. Všeč ji je bila dekletova odločnost, čeprav tega za nič na svetu ne bi priznala. Ostajala je seveda hladna. "Tako torej. Še nekdo, ki misli, da je pameten." se je posmehljivo namrdnila. V zraku je bilo čutiti napetost. "Veš kaj ti povem? Ne misli, da si kaj več kot drugi. Boljša, pametnejša, lepša. Takim se tukaj ne godi ravno najbolje." Vanjo je gledala z odkritim odporom. "Sicer pa ne mislim zapravljati časa ob takih zgubah. Če nimaš povedati nič bolj zanimivega, bom kar šla." je dodala, premaknila pa se ni niti za milimeter.

Namuznila se je. Po eni strani jo je dekletova napadalnost zabavala, spet po drugi se ji je zdelo, da ima takšen ogenj v sebi, da lahko zlahka naredi vtis na kogarkoli, ki se pojavi ob njej. Toda bolj je čutila samo željo po tem, da dekletu dokaže, da ni samo Spolzgad tisti dom, ki je lahko pasji - in da zna biti Hanna prav tako zlobna, če ne še bolj. Rahlo je skomignila z rameni in z istim, zaigranim prijaznim nasmeškom na obrazu, pokimala, ob enem pa pomignila na grb svojega doma, ki je bil prikovan na njen plašč. "Klobuk je tako predvideval, se mi zdi," se je namuznila, čeprav ji sklicevanje na to, v kateri dom spada, še zdaleč ni bilo povšeči. Bilo je prav smešno, kako je bila pasja na najbolj prijazne načine in kako je znala lastno inteligenco in nadvlado nad drugimi pokazati tako nežno, da bi ji človek skoraj nasedel. Skoraj. "Zakaj ne? Ker jih potem manj lepi, manj pametni in manj dobri pretepejo in zaklenejo v kakšno klet?" V nekakšnem naveličanem smehu je prhnila. "Ne bi ravno rekla, no. Sicer pa - nisem iskala težav. Samo hodila sem. Mar nisi iste zadeve počela tudi ti?" Zopet je povzdignila obrvi, ter s tem nekako skušala med njima doseči nekakšno premirje, čeprav se ji je dekle še vedno zdelo precej napadalno. "Seveda," je pokimala ob njenih besedah, a ni se ji umaknila iz poti. "Ti kar poišči svoje frajerske prijatelje. Druženje z zgubami človeka popolnoma ziritira."

Prezirljivo je prhnila. "Pravzaprav gre za to, da če se delaš, da si več od drugih, nimaš ravno veliko prijateljev. Sploh pa, kaj bi ti to razlagala, ko tako vse veš?" Kljub neprijaznem tonu v njenem glasu je težko skrila nasmeh. No, vsekakor ni od muh. je ugotovila. "Smešno, da o svojih prijateljih nisem nikoli razmišljala kot o frajerskih. No ja, resnica pa je le." Brezbrižno je skomignila z rameni. "Ahh in če imaš ti navado, da težiš ljudem, preden se jim sploh predstaviš, je jaz nimam. Torej bi mogoče namenila nekaj tvojega dragocenega časa za predstavitev? Kakorkoli že, ime mi je Amber Lily Black." Seveda niti pod razno ni nameravala ponuditi roke Drznvraanovki, ampak ime je pa le iztisnila iz sebe. Kar je pri njej vsekakor dober znak. Ponavadi so namreč drugi tisti, ki jo predstavijo.

"V to ne verjamem," je Hanna gladko zavrnila dekletove besede. In v to zares ni verjela; vseeno je bilo človekovo mnenje o samem sebi; vse, kar je bilo važno, je bila komunikativnost, drznost, spuščenost na realna tla; in to, koliko kovancev si imel v banki. In istočasno je verjela, da je človek lahko manipuliral tudi, če ni spadal med najbogatejše na svetu. Toda lastna samoocena ni bila važna prav nikdar. "Sicer pa mislim, da prijatelji niso toliko pomembni kot to, da si dovoliš biti to, kar si." In to je bilo tisto. Vedela je, da se večina njenih sovrstnikov ne bi strinjala, toda Hanna v svoje besede ni niti enkrat podvomila; ne, res ni imela milijona prijateljev, ki bi skakljali okrog nje in ji za rojstni dan organizirali blazne zabave, imela pa je spoštovanje ljudi, ker so vsi vedeli, da je sama sposobna razmišljati s svojo glavo in da ni bila odvisna od nikogar. "Najbrž res," je Hanna pokimala, dejansko brez zaničlivega in izzivalnega tona. Kaj jo je brigalo, kdo je bil frajer in kdo ne. Ponavadi so bili prav frajerji tisti, ki so bili največji mamini sinčki in očetove punčke. Ni si dala veliko opravka s takimi. "Oh, res, le kje so moje manire," se je namuznila in vljudno pokimala, ko se ji je dekle predstavilo. "Hanna Davis," se je predstavila še sama in izpustila del s prijatelji me kličejo kar Elle.

Rhiannon je lagodno pridrsala do Amber in se narejeno zahihitala. "Oh, prepir, kako očarljivo. Amber, dragica, potrebuješ pomoč?"

Amber je ravno hotela nekaj reči, ko je prišla Rhiannon. "O, hello. Zaenkrat mi gre kar dobro." je zadovoljno pozdravila. "Torej, Hanna Davis, kaj meniš? To je moja prijateljica Rhiannon Rae Malfoy. Se ti zdi frajerska?" se je kot mimogrede pozanimala. Njen obraz je ostal nespremenjen, čeprav so se oči komaj opazno smehljale. Kako nenavadno. Tole dekle se mi je prav prikupilo. Mogoče bi še bilo kaj iz nje...

Pogleda ni odmaknila od Amber, pa čeprav se je mimo primajalo tretje dekle, očitno prijateljica njene sogovornice, ki pa je, kljub temu, da je že Amber delovala nadležno - dajala vtis hudo zatežene osebe. In četudi je dekle spregovorilo, Hanna ni niti trznila z očmi. Še kar je s pogledom spremljala Amberin obraz. Zdelo se je, da ne potrebuje pomoči, zaradi česar se je ta novi prišlek zdel povsem nepotreben; toda očitno je tako moralo biti. Ljudje so enostavno potrebovali skupinice, da so lahko dokazali, kako močno so. Hanna ni potrebovala prijateljev. Sama je zaupala samo in izključno v lastne zmožnosti, ki so se še vedno v zgodovini izkazale za najboljše. Solo način dela ji ni bil tuj; in kot je rekla, ni potrebovala prijateljev, da bi ji ti dajali podporo. "Ja, ima retorične sposobnosti ki se imenujejo 'dar govora'," je pokimala Hanna na vprašanje tretjega dekleta, ki ga ni poznala, čeprav je pogled še kar trmasto upirala v Amber. "Tako da mislim, da ne potrebuje tvoje pomoči." Rahlo se je namuznila in šele po tem, ko ji je Amber namignila na svojo prijateljico, je pogledala stran od dekletovih oči proti novi sogovornici, ki se je tako nesramno vmešala v pogovor. Nemogoče je bilo spregledati Spolzgadovsko značko na njenem plašču. "Živjo, Rihannon," je pokimala, nato pa skomignila z rameni. "Kaj pa vem. Ljudi ne cenim po izgledu." Spet je pogledala proti Amber in v njeno smer celo poslala nekakšen igriv nasmešek.

Amber je pri zadnji trditvi resnobno prikimala. "Pametno. Videz marsi kdaj vara." Skomignila je z rameni in hitro dodala: "Sicer pa se do moje frajerske prijateljice lahko obnašaš bolj spoštljivo, veš." Toda njen obraz ni bil več hladen. Še več- za trenutek se je zdelo, kot bi čezenj hušknila senca nasmeška.