Jezero poleg parka

Ogromno jezero, v katerem kar mrgoli živih bitij. Verjetno najbolj znana je orjaška sipa, ki se je vsi pomalem bojijo. Takrat, ko pa je ni na spregled, se vsi radi osvežijo v njem.

Anne je gledala prepovedani gozd. Sedela je pod velikim hrastom ob jezeru. Obliznila si je ustnice. Zdaj imam priložnost da se izmuznem vanj. Začela se je plaziti proti gozdu. "Skritis!" Pogledala je roke. Ni jih videla, saj je postala nevidna. "Super." Še naprej je hodila do gozda, ki jo je kot magnet vabil k sebi. Nekaj je zaslišala za seboj. Hitro se je obrnila, ter zagledala dekle, Spolzgadovko, ki jo je strašno grdo gledala pri uri urokov.


((se pridružiš??))

Amber se je ravno sprehajala ob jezeru, da bi uredila svoje misli. Nenadoma je zaslišala šumenje, pogledala je okoli sebe, a videla ni ničesar. Mogoče se mi je samo zdelo. si je rekla. Sedla je čisto k jezeru in se spet zatopila v misli, ko je spet slišala šumenje. V trenutku je izvlekla palico. Proti mestu, kjer je slišala zvok, je usmerila palico. "Kamnitistop!" je zamrmrala in vse je utihnilo. Urok, ki prisili bitje, da ima telo čisto pri miru, je precej uporaben. Čeprav je pomankljivost, da lahko govori. "Kdo je?!" je odločno vprašala Amber.

Prekleto, prekleto, in še enkrat prekleto! Vedno jaz, vedno jaz...Kdo drug...NE! "Tista, za katero misliš, da je neumana, da je važička in da je izjemno občutljiva. Razkritis." Znova je bila vidna. "Torej samo zate, Gryfondomka LeeAnee, glavna važička." Upam da bo dovolj pojasnevanja. Če se me pa še vedno ne bo spomnila...Potem, pa še toliko bolje.

Amber je prhnila. "Ah, samo ti si. In kako to, da se ta slavna Gryfondomovka kar sama sprehaja tukaj okoli? Še posebej zato, ker pravkar stoji na zemlji Prepovedanega gozda? Že ime ti namreč pove, da je vanj prepovedano hoditi." jo je hladno obvestila. "Uhh, saj res. Stopkamntis." se je spomnila in v Anne usmerila protiurok prejšnjega. Nisem prepričana, če bi bila to sposobna narediti sama. je zaničljivo pomislila in se obrnila stran od dekleta.

"Mogoče zato, ker se nameravam splaziti v njega. Pa kaj bi tebi to razlagala. Najbrž sploh nič ne razumeš." Obrnila se je stran saj je ni mogla več gledati. Hitro se je splazila v gozd. Že zdaj ji je bil všeč. Všeč ji je bilo da je bilo temačno in srhljivo. Čeprav je ni bilo strah. Bolj podrobno je začela opazovati in upala je, da bo zagledala kakšen stvor. Znova je zaslišala pok. "Mar te je preveč strah ali kaj, da bi šla nazaj v šolo?!" Od jeze so njeni lasje znova postali rdeči.

Amber se je obnila nazaj h Gryfondomovki in privzdignila obrvi. "Zakaj tako misliš? Če ti povem po pravici, sem že bila v njem. Sicer pa... se ti ne zdi, da bi jaz šla lahko zdaj po kakšnega profesorja in mu povedala, kaj nameravaš? Prepovedani gozd je zelo nevaren, veš, lahko bi se ti kaj zgodilo." ji je potrpežljivo razložila, kot bi dopovedovala tri letnemu otroku. V očeh pa se ji je poblisnila iskrica zlobe. Zdaj si pa še lase spreminja! Take važičke pa še ne! Zavila je z očmi in jo nepremično opazovala.

Iz prepovedanega gozda se je slišalo "Hromi!" nato je iz za smreke prikorakala visoka podoba. Vednobolj se je pribljiževala, večja je postajala. Bil je Mike. Rekel je: "Zašel sem, nato pa me je napadel veliki pajek. Zdaj sem vredu.... Kaj pa dela tukaj tale piflarca? Nabira rožice da si bo okrasila zvezek," je mike zbadljivo dejal. "No, ta gozd ni zate. Pajki bi te speštali, kot rožico," je Mike rekel in stopil zraven Amber.

"O, Mike!" ga je presenečeno pozdravila Amber. Za trenutek se je morda celo prestrašila, a tega ne bi priznala za nič na svetu. "Ja, vidiš, važička, žal bolje da ne greš tja, pajkov najbrž ne maraš preveč. Ali pač?" se je obrnila k Anne. Pomežiknila je Mikeu. Zašel je. Pa ja! Le kaj je počel tam? ji radovednost ni dala miru. Sicer pa si vsaj upa. Niso ga samo prazne besede, kot ubogo Gryfondomovko. je zaključila.


[Haha, rožice, da bi si okrasila zvezek?! Kok sem se nasmejala!]

"Hej mala, se ti je zmešalo? Sploh ne veš kaj prebiva tam. Moj oče je v tem gozdu izgubil levo oko. OKO! Ne bom pustil, da se to še komu zgodi, pa tudi ča takšni važički kot si ti," se je Mike drl na Gryfondomovko, ki je bila vsaj za glavo in pol manjša od njega.

Amber je prizor samo opazovala. Moram priznati, da ima prav. Tudi kakšen vampir se lahko prikaže pred teboj. Mora biti strašno. Nisem si mislila, da si bo vseeno upala tja... je premišljevala. Le kako je njegov oče tam izgubil oko? Kaj neki se je zgodilo? Nisem prepričana, ali ga je pametno spraševati take stvari. Po približno minuti, ko je bila tiho, se je le oglasila, z nenavadno tihim glasom. "Mike ima prav, Anne. Nikoli ne veš, kakšne pošasti se skrivajo v gozdu." Kot na primer vampirji.

"Pa kaj je s teboj! Pusti me! Se mi bo pač kaj naredilo. Tako ali tako te ne briga!!" kaj si drzne, prekleti mulec nagravžni. Moja stvar. MOJA! Prispela sta pred gozd. "GaspariumAmos!" Proti urok. Padla je iz krogle. "Protegium!" Okoli nje se je naredil nevidni ščit. Stekla je nazaj v gozd, ne da bi pogledala za njima. Naslonila se je na veliko drevo. ter pogledala v krošnje dreves. Naj me že pustita na miru. Imam svoje razloge. Prekleta pamža. Rožice pa zvezek?! Kje ta živi?!

Čez nekaj časa...


Amber je stopila za Mikom nazaj k jezeru. Tu ju volkodlaki niso več mogli slišati. "Si nor?" ga je nadrla. "Zaradi kletve smrti bi te zaprli v Azkaban do konca življenja!" Ja, in ti, Amber, najbrž ne bi imela več prav veliko prijateljev na Bradavičarki... "Ampak zakaj si sploh hotel narediti to?" ga je vprašala. "Zakaj ravno njega?"

Mike je napeto in malce kesalno odvrnil Amber: "Moj oče, Jack Snake. je kot študent tu izgubil oko 1 dan pred koncem njegovega šolanja tu. Včasih je tudi učil na bradavičarki. Nato je zašel v vode boja proti mračnim silam. Vmrl je v boju v tem gozdu. Bojeval se je s samim Tistim, ki ga ne smemo omenjati. Ko je vanj nameril palico, je od zadaj nekakšno bitje ugriznilo mojega očeta, da je zgrešil. Nato ga je Tisti, o katerem ne smemo govoriti pokončal. Na tistem volku sem videl kos obleke, ki jo je imel samo oče. Bil je zlati plašč - za učitelje Bradavičarke Višjega nivoja. Podelili so ga njemu, nato pa je zamenjal delo. A nisem prepričan, da ga je to bitje napadlo. Samo obleka je bila na njegovi koži." Mike je pogledal v tla in rekel: "Pogrešam očeta. Čeprav mi je včasih šel zelo na živce in sem dvakrat pobegnil od doma zaradi njega, sem ga imel rad." Zdelo se je, da je po njegovem deškem licu splazela 1 sama solza, ki jo je poskušal zakriti pred Amber.

Amber je napeto poslušala in zasmilil se ji je. "Grozno..." je zamrmrala. "Žal mi je." Ampak le kaj je bil tisti volk, da je napadel njegovega očeta? Opazila je, da mu je po licu zdrsnila solza. Joj, mora biti strašno izgubiti očeta! Že ga je hotela prijeti za roko, da bi ga potolažila, ampak se je hitro zadržala. Moja koža je ledeno mrzla, takoj bi se izdala! "Žal mi je." je ponovila in se mu zazrla v motne oči.

Mike je rekel: "Ah, saj ni nič. Problem je le, da bi lahko jaz to preprečil. Takrat bi lahko šel z njim v mesto, a ker nisem želel se je odpravil na rutinsko operacijo, ki se je izkazala za kar predsej ne- rutinsko." Dvignil je glavo in odločno dejal: "Pojdiva."

"Saj nisi ti kriv... nisi mogel vedeti." ga je tolažila Amber. "Meni je umrla mama. Tako ali tako se nisva najbolje razumeli, bila je preveč hudobna. Včasih me je obdelala s kletvijo križanih, kadar sem bila poredna." je povedala. "Pravzaprav bi jaz še malo ostala tukaj." Sedla je na obalo jezera in se zazrla v lesketajočo vodno gladino. "Ti lahko greš, če želiš."

"Tukaj bom," je rekel Mike. Naenkrat se je v jezeru poleg Amberjinega odseva prikazal še Mikov. Ta je odprl usta: "Lepo je tukaj." V mikovih očeh je bil kanček blaženosti. Rekel je: "Povej mi več o sebi." Za nalašč je preslišal tisto o kletvi križanih, saj se mu je zdelo grozno. Sedel je in jo gledal.

Amber se je nasmehnila, ko je sedel poleg nje. Več o sebi... kaj naj mu povem več kot to, da sem vampirka?! Ahh, spet mislim na to... ampak če smo že pri tem... nekaj voham. Neopazno je povohala zrak. Nedvomno, v zraku je bila kri. Preko rame je pogledala proti prepovedanemu gozdu. Od tam prihaja... Zavzdihnila je. Ni mogla kar tako pustiti Mika samega, zato se je stežka obrnila nazaj k njemu in poskušala odmisliti vabljiv vonj. "Težko ti povem kaj več o sebi. Nič posebnega ni." se je zlagala. "Mama je umrla, ko sem bila stara petna..." Petnajst let?! Amber, si čisto znorela?! se je oštela, ko bi ji skoraj ušlo, da je vampirka od petnajstega rojstnega dneva. Tukaj si stara enajs, Amber, enajst! "Mislim, umrla je, ko sem bila stara enajst let. Malo preden sem prišla na Bradavičarko. Odšla je v nek gozd v bližini in čez nekaj časa smo našli njeno izmaličeno truplo. od takat živim z očkom in sestro Nessie. Pravzaprav bi morala biti tudi ona letos na Bradavičarki..." Začela se je ozirati okoli sebe, kot bi pričakovala, da bo njena vamirska sestra stopila izza kakega grma. "No, očka jr od takrat bolj prijazen, čeprav je večkrat zmeden zaradi mame." je končala. Ker ni vedela, kaj naj mu o sebi še pove, ga je vprašala: "Pa ti?"

Jaz? "Imel sem dekle, ki se je utopilo pred kratkim, a tako ali tako me je dala na čevelj. Igram kitaro. Začel sem o po kratki selitvi v bunkeljski svet za par mesecev, ko je očka delal na skriti operaciji. Nato sem nadaljeval. Drugače nimam posebne preteklosti," je Mike žalostno odvrnil. Še vedno so ga srbeli piki "komarja" ki ju je imel na vsaki strani glave. Ko je tako držal prste je po pomoti zaprl oči in slišal je prekinjeno vez: "Vampirka...Kri...Gozd...Vonj" Si res? No, to me niti ne moti. Kako nisem prej pomislil. Joj in prej je gledala volkodlake. "Vem," je rekel Mike čisto po pomoti.

Amber je prikimala. "Vidiš, tudi moja preteklost ni nič posebnega!" je kar malo preveč živahno rekla. Ta slasten vonj po krvi, ob katerem so se ji cedile sline ji je že presedal. Nastala je tišina, Amber je premišljevala, o čem naj bi se še pogovarjala z Drnvraanovcem.

Mike po resnici trenutno ni imel ničesar več za vprašati dekle iz spolzgrada, a vseeno ga je vleklo k pogovoru. rekel je: "Imaš fanta? Pa zanima me tudi če si dobra pri Quiddicu?"

Amber se je nelagodno presedla. "Kaj veš?" je vprašala. Postala je živčna. Saj ne more vedeti... ne more... čakaj! On lahko bere misli! se je spomnila in se stresla. Ne, saj ne more biti... pomota je! Začela si je grizti spodnjo ustnico, kot je počela vedno, ko je bila živčna. Ne... ni res... ne ve... si je dopovedovala. Ta 'vem' je rekel v zvezi s čisto nečim drugim... to ni res... Na srečo je zamenjal temo. "Ali sem dobra pri quiddichu..." je počasi ponovila. "Pravzaprav ne vem. Letenje mi gre kar dobro od rok, toda quiddicha še nisem igrala. Fanta pa nimam." Najbrž je bil tisti 'vem' res povezan s čim drugim. se je odločila in si malo oddahnila. Najhujše je bilo mimo.

"Vem? A tisti vem..." Kaj naj ji rečem. Ne morem je kar tako seznaniti z resnico. "Vem, da...," se je obotavljal nato pa bleknil: "Vem, da sem bebec, ker te takole nadlegujem z uprašanji" Zaigral je žalostno reakcijo in si malce oddahnil.

Amber se je zahihitala. "Brez skrbi, meni se ne zdiš bebec." je odvrnila. Čakaj, a se samo dela, ali...? Ahh, najbrž res ne ve. Samo problem je, da jaz vedno pomislim na najhujše! "Pa pogosto uporabljaš branje misli?" je vprašala, čeprav s prejšnjimi temami to ni imelo nobene veze. Moram se prepričati, da zares ne ve... ker če ve, sem v hudi kaši!