Park pred Bradavičarko

Amber je previdno dvignila pogled. V zraku je obvisel njegov nedokončan stavek, a vseeno je podzavestno vedela, kaj je hotel povedati. "Saj... saj je v redu. Razumem." je izdavila in glas se ji je komaj opazno zatresel. Mimo se je primajal profesor in Amber se je zdelo kar malo čudno, da ni imel nobene pripombe. Toda temu ni posvečala prevelike pozornosti. Opazovala je Mika izpod zavese las. Izgledalo je, da mu je zares žal. "Zdaj, ko boš... ko boš jedec... boš zloben? Boš ubijal? Predano mu boš služil?" je tiho vprašala. V mislih je zagledala nenavadno sliko. Njen najboljši prijatelj, s palico dvignjeno visoko v zrak, stoji pred kupom trupel in se krohota z ledeno hladnim smehom...

Loryna je z tihimi koraki prišla v park. Tam je zagledala profesorja, Amber in Mika. Taborit??? Beda! je pomislila in se zazrla po svoji opravi. Bila je oblečena v rdečo jopco in modre kavbojke. Na nogah je imela obute bele superge. Sedla je na klopco in pozdravila.

Pogoltnil je slino. Ni hotel brat Amberjinih misli, a to mu je uhajalo. Ni znal kontrolirati svoje moči. Ona je posebna. Malce ga je streslo in v nostranjosti samega sebe je potočil solzo. "N...Ne vem." je obupano rekel. Kaj se dogaja z mano?! Ne bom ravno tisti Goody-two shoes, ampak. Ne, Amber - Mojster, Amber - Mojster. Ne vem!!!! Ne. Preveč ji pomenim. Preveč mi pomeni ona... vse kar sva... vse kar... Pogoltnil je slino in pri tem sploh ni opazil Loryne. Palica mu je padla iz žepa. Dvignil jo je in odkorakal malo globje v gozd. Palico si je prislonil na vrat. "Avada Ke..."

Amber je opazovala, kako je odkorakal v gozd. Ni vedela zakaj, toda imela je slab občutek. Dvignila se je s klopi in mu tiho sledila. Ko je ugotovila, kaj namerava, jo je skoraj kap (najbrž bi tudi jo, če ne bi bila vampir). "Ne!" je kriknila in v hipu je bila poleg njega. Roko s palico mu je potegnila stran od vratu in jo ukleščila v močan prijem. "Si zmešan?! Se ti je čisto utrgalo?!" je zavpila nanj. Roka, s katero se je oklepala njegove se je rahlo tresla, a ni mislila popustiti prijema. "S tem bi vse samo še poslabšal."

"Ne. Ne. Ne. Končati moram. Če preživim in se odpovem jedcem, bodo uničili celotno bradavičarko, če bom jedec... pa bo celotno moje življenje brez pomena." je rekel in segel po palici. Drek, njena roka pa je močna. si je mislil, ko palice ni mogel izvleči. "V redu... Nič nebo." je rekel in jo pobožal po laseh. "Oprosti... jaz... ne vem." je rekel in odšel nazaj, spotoma pa zgrabil palico in si jo zatlačil nazaj v žep. "No, gospod procesor, bo kaj?" je predrzno rekel.

Amber se je uspela nasmehniti. Popustila je prijem, a še vedno je bila v pripravljenosti, da prepreči še kakšen poskus samomora. Sledila mu je iz gozda. Palico je pospravil v žep, zato je predvidevala, da mu lahko zaupa. Sedla je nazaj na klop, kot da se ne bi nič zgodilo. Najbrž mora še kdo priti, ali pač?

Jayden je od daleč opazoval vso sceno. Na žalost ni imel tako razvitega sluha, da bi slišal, kaj sta se golobčka pogovarjala v gozdu, a dejanja so govorili sama zase. Drznvraanček ni zdržal pritiska in se je hotel olajšati. Najprej je mislil sam posredovati, a dokler je končno dojel, da ne bi bilo najbolje imeti mrtvega učenca na grbi, je samomor preprečila že Spolzgadovka.
"Bi se nam moralo kam muditi, slabič-ki-ne-prenese-pritiska?" je odgovoril na Mikovo vprašanje in se odločil za kratkoročno ignoriranje. Navsezadnje ni nameraval prenašati samo treh učencev, zato se je odločil, da bo počakal še 5 minut, potem pa se vdal v usodo.

Carlie je prišla v park in tam opazila že nekaj študentov. Upala je, da ni zadnja. "Dober dan," je tiho pozdravila in se predstavila: "Carlie Zafrina Cullen." Plaho se je nasmehnila, potem pa se naslonila na drevo, čim bolj oddaljeno od ostalih študentov, a ravno dovolj blizu, da bi slišala, kdaj bodo odšli. Senca je vsaj približno zakrila njen obraz. Ni marala biti preveč opazna. Čudno. Nisem vedela, da tudi čarovniki hodijo na taborjenje. V bunkeljski šoli smo šli dvakrat. Me zanima, če bomo lahko čarali...

Zaprepadeno je opazovala Amber in Mikea, nato pa je prišla Pihpuffovka, Carlie Zafrina Cullen, če je prav slišala. Nasmehnila se je in stopila do nje. "Živjo" jo je pozdravila. "Sem Loryna Malfoy, Gryfondom" S pogledom je oplazila njeno palico, in pristavila: "Ti si pa menda Carlie Zafrina Cullen, kajne?" Ni počakala na njen odgovor in je s pridušenim glasom nadaljevala: "Pazi se ju" in z glavo pomignila na Mikea in Amber. "Fant je drznvraanec, čeprav bi očitno raje bil spolzgadovec, punca pa je spolzgadovka. Vražja kot le kaj" se je nasmehnila. "No, in kako dolgo si že tukaj?" Jo je vprašala in sedla na travo.

Mike se je najprej skeptično zazrl v učiteljeve oči. Gledala sta se, kot kače gledajo plen preden napadejo. "Nimam ideje o čem govorite." je na koncu dejal in pobral kos lesa. Izza bunkeljskega pasu je potegnil majhen nož in začel rezljati. "Se vam dopade?" ga je že kar zelo dražilno vprašal. "Se vam dopade bunkeljska obdelava, gospod procesor?" Dolbel je dalje. Lubje je počasi izginilo. Predvideval je, da se je profesor že kolikor toliko omehčal, kolikor se pač jedec zna i nzavil z očmi. "Imate kitaro?" je rekel.

Carlie je presenetilo, da se kdo zanima zanjo. To se ni dogajalo prav pogosto. Sicer sem si pa sama kriva, če sem pa tako sramežljiva... "Me veseli, da sva se spoznali, Loryna," se je iskreno nasmehnila. Potem je začela Loryna govoriti o fantu iz Drznvraana in dekletu iz Spolzgada in Carlie ju je nekaj časa opazovala. Potem se je obrnila nazaj k sošolki. "Ne bojim se ju," je odločno zatrdila. Pa ne z glasom, kot bi se hotela bahati. Povedala je čisto resnico, to kar je čutila.

Zmotil ga je prihod še ene učenke, ki pa je bila po nekem čudežu Pihpuffovka. Minilo je že skoraj več kot 5 min, zato je hotel obvestit vse prisotne, ki pa najbrž niso bili čisto prisebni, ko je naenkrat spregovoril Mike. "Glede na tvojo umsko razvitost me precej čudi, da si pristal v Drznvraanu," je kratko odsekal in vzdihnil. Tole bodo še težki dnevi. Že je ponovno nameraval povzdigniti glas, ko se je, kakor da bi natanko vedel kaj poskuša, spet oglasil učenec. Obrnil se je nazaj k njemu in poskušal ugotoviti kaj sploh namerava. "Če še enkrat izgovoriš besedo procesor namesto profesor bom to smatral kot žaljenje profesorja in boš celo leto čistil moje čevlje, ki po vsej umazaniji, ki jo vi smrkavci natrosite po hodnikih, vsekakor niso čisti." V trenutku si je zaželel svoje male razvade, a si je zabičal, da bo poskušal zmanjšati odvisnost. "Da, bunkeljska umetnost mi je bolj pri srcu kot pa en bedast zamah s palico. Seveda je en preprost zamah veliko priročnejši, naprimer pri utišanju paglavcev," pri tem je ošinil Mika, saj je še vedno strmel nekam v daljavo, "toda bunkeljni so pač bolj inteligentni in iznajdljivi. In ne, v prostem času raje počnem kaj drugega kot pa da tolčem po strunah." Ko se mu je zazdelo, da ga fant končno ne bo več prekinil, je le odprl usta. "Ker se mi nikakor ne da več čakati na vse zaostale primerke, bomo kar krenili." Iz nahrbtnika je potegnil dvernik, ki je bil tokrat skrhan krožnik, ga frcnil s prstom in stegnil roko. "Na tri se ga dotaknite. Dva, tri," je še zdolgočaseno povedal nato pa se ga dotaknil.

Amber je zavzdihnila. Dverniki ji niso bili ravno zelo pri srcu. Podržala je roko nad krožnikom in se ga na tri dotaknila. Dobila je občutek, ki ga je tako sovražila, in že jo je odneslo v mešanico barv.

Dotaknila se je dvernika in odneslo jo je nekam daleč.

Sarah je pritekla v park. Ravno takrat, ko so se ostali razvrstili okoli dvernika. Zasopla se jim je pridružila, odrdrala svoj "Oprostite ker zamujam," nato pa jo je nevidna sila zgrabila in odneslo jo je nekam, kjer naj bi menda imeli taborjenje.

Lissa je se je znašla v parku. "Kako lepo je tukaj" si je rekla sama pri sebi. Usedla se je na klop in čakala da pride Loryna.

Stopila je k klopi, kjer je sedela Lissa in rekla: "Prvo vprašanje: Kakšna je tvoja družina?"

"Moja starša sta bunkeljna. Ločena sta. Oče živi v Londonu mama pa na severu." "Sem edinka." Odkar živim pri očetu mojo družino sestavljajo samo: oče Klaus, črni panter Žar, rjava sova Soffy, psička Sunny in muca Rozy.

"Kaj pa tvoja družina?" je nekaj trenutkov kasneje vprašala Lissa.

"Moja mama dela na ministrstvu, oče prav tako. Imam dva brata, sestro je ubil vampir, ki je bil njen... Fant" je povedala.

Lissa je počasi pokimala. "Grozno mora biti če nekoga ubije vampir." Lissa še nikoli ni videla vampirja, ampak lahko si ga je pa predstavljala.

"Kaj pa tvoje ostalo sorodstvo?" je zanimalo Lisso.

"Nikogar več nimam, razen sestrične" je rekla.


(((ne piši dvojnih postov)))

Lissa je prikimala. "Aha" je rekla Lissa. "Moja teta dela v prodajalni z živalmi v londonu. "Moja babica pa je umrla prav tako kot dedek." "Imam sestrično in bratranca, dvojčka sta." "Oba sta stara 27 let." "Sestrična dela v knjigarni bratranec pa pomaga teti v prodajalni." "No, kaj pa tvoje prijateljice, ki si jih imela preden si prišla na Bradavičarko?"

Rose je prišla v park in se usedla na vlažno trato. Z prsti je šla skozi travo in se pri tem veselo hihitala. "Kmalu bo sneg začel padati," si je rekla in se nasmehnila. nato se je ulegla nazaj in opazovala kako se oblaki počasi premikajo. Včasih si zaželim, da bi bila doma. Tam so me vsaj vsi čisto dobro sprejeli, je pomislila in takrat jo je stisnilo pri srcu, zato se je vzdignila in naprej opazovala oblake..
[Anna Levly]