Besneča brunarica

Po zvoku, ki je kar nenkrat zapolnil to grozno tišino je Hermiono malce streslo po telesu. Nato je tudi sama sledila Amberinemu zgledu in iz žepa povlekla palico. "Lumos." je dahnila. Palica se je zasvetila in osvetlila dosedaj temen prostor. V kotu sobe kjer sta stali je opazila stopnice in pomignila Amber. "Greva?"

"Ja." je dahnila Amber in se skoraj neslišno povzpela po stopnicah. V sobi nad njo je bilo še vedno slišati premikanje. Premišljevala je, kaj lahko pričakuje. Zadnja stopnica je prav nemarno zaškripala, da se je Amber ustavila in pisluhnila. Tudi tisto v sobi se je nehalo premikati. "Je kdo tam?" je glasno rekla.

Hermiona je v strahu sledila Amber po stopnicah. Pred sabo je držala palico medtem ko ji je srce razburjeno utripalo. Nenadoma je nekaj zaškripalo in Hermiona je palico sunkovito usmerila v tisti kot. Ampak na svoje razočaranje ni opazila ničesar. Malce razočarano je pogledala Amber in čakala na njun naslednji korak.

Amber je odločno naredila nekaj korakov naprej in se znašla v majhni in zanikrni sobici. V njej ni bilo ničesar. Čisto ničesar. Amber je s palico posvetila v vse možne kote, kjer bi se lahko kdorkoli skrival, a našla ni nič. "Čudno. Prisegla bi lahko, da se je tukaj notri nekaj premikalo." je zamrmala in pogledala profesorico. "Saj ste tudi vi slišali, kajne?" Kaj bova pa zdaj? Kaj če naju bo kdo napadel iz kakšnega kota? No, pa saj se znam braniti...

Hermiona je stala poleg Amber in se tresla. Bilo jo je zelo strah. Prvič odkar je pomnila se je tako tresla zaradi strahu, ki ga ni mogla pregnati. Tudi sama je s palicoo nekajkrat obkrožila prostor a ni opazila ničesar. Ampak prepričana sem da sem nekaj slišala. je pomislila. Zamahnila je s plaico in zašepetala:"Liudites razkrites!" Nekdo mora biti tukaj! Ravno takrat pa je njen urok privršal nazaj in Hermiona je glasno rekla:"Amber, nekdo JE tukaj. To sem preverila. In midve ga morava najti." "Hinitium." je še za vsak slučaj rekla in tako zavrovala sebe in Amber, nato pa začela hoditi po prostoru.

Amber je dvignila palico visoko nad glavo. Le kje se je lahko skrival? "Kaj če je mag?" je predlagala. "Kakšna mušica ali podgana v luknji?" Nobenega uporabnega uroka se ni mogla spomniti. Takrat je začutila močan vonj po človeški krvi. "Čudno. Vohate? Kot bi bil tukaj človek. Poškodovan. Zares čudno..."

Hermiona se je osredotočila na vonj v prostoru in res zaznala ta slasten vonj o katerem je govorila Amber. Ponovno je s palico prehodila prostor, a ni odkrila ničesar. Obupano je naročila Amber:"Ostani tukaj. Jaz grem še v spodnje prostore preveriti situacijo." njen glas je nenadoma dobil pridih odločnosti in neustrašnosti. Ves strah je nenadoma izginil iz njenega telesa. Počasi se je odpravila po stopnicah.

Amber je prikimala in dvignila palico visoko nad glavo. Še enkrat je prebrskala vse kotičke sobe, a ničesar ni našla. Takrat je vonj po človeku nenadoma izginil. Amber se je obračala v vse smeri. Ničesar več ni zaznala. Kako zelo čudno! Takrat so njena ostra ušesa zaslišala škripanje v spodnjih prostorih. Slišati je bilo, kot bi se nekdo zelo počasi in previdno premikal. "Profesorica?" je zavpila. "Pazite, nekaj je spodaj!"

Hermiona se je po Amberinem opozorilu sunkovito zasukala in zagledala postavo, ki se ji je počasi približevala. V mraku še ni mogla točno določiti kaj naj bi to bilo. "Amber!" je malce preplašeno zaklicala. "Hitro!"Pridi dol!"

Amber je prepoznala nujo in strah v profesoričinem glasu in hitro, kot zmore le vampir, se je znašla spodaj. Temna senca je bila s hrbtom obrnjena proti njej in grozeče se je približevala Hermioni. "Hromi!" je zavpila Amber. Iz njene palice je šinil rdeč curek in zadel senco. Padla je. Amber se je postavi na tleh počasi približala...

Hermiona je zopet sašepetala:"Lumos." in paličina svetloba se je ojačala. Obrnila se je k Amber in palica je osvetlila njen bledi obraz. Pomignila ji je in skupaj sta se približali postavi, ki je nepremično ležala na tleh.

Amber je spet začutila tisti vonj. Prihajal je od postave na tleh. "Človek je," je zašepetala. Res, bil je svetlolas moški, okoli vrazu je imel česen, v roki pa je stiskal kol. Na trebuhu je imel odprto globoko rano, ki je oddajala tako sladek vonj... "Kaj človek počne tukaj?" je presenečeno vprašala in se obrnila stran od slastnega vonja.

"Hmmmm, res nevem." je priznala Hermiona. Nekajkrat je obhodila truplo in si pozorno ogledala rano. "Vsekakor je tukaj šlo za ugriz vampirja."je odločno rekla. Takrat pa je tudi do nje priplaval sladek vonj po človeški krvi in oči so se ji nevarno zableščale. A ko je opazila Amberin odločni obrat je tudi sama storila tako. Še vedno obrnjena stran od privlačnega vonja je Amber potiho vprašala: "Kaj misliš, bi bil lahko to...?"

Amber je skomignila z rameni. "Zdi se mi, kot bi imel vaš brat prste vmes," je priznala. Zadržala je sapo, da ji ne bi bilo treba vohati tega sladkega vonja. Takrat se je moški zbudil in zmedeno zamežikal. "Kaj se dogaja?" Amber se je končno obrnila proti njemu. "Ne vem," je zajecljala. Pritisnil si je roko na krvaveč trebuh. "Ojoj. Dekle, mi lahko pomagaš?" Okrvavljeno roko je stegnil proti njej, kot bi hotel, da mu pomaga vstati. Vonj je postajal vse močnejši. Amber se ni mogla več zadržati. V mislih si je govorila: To je narobe, narobe! a noge so hotele drugače. Kri jo je premamila. Napadla je presenečenega moškega na tleh.

Hermiona je po Amberinem napadu presenečeno kriknila nato pa se pognala na Amber in jo skušala zvleči stran od prestrašenega moškega. Čeprav je tudi njo mamila sladka, dišeča kri se ji e uprla in se pošteno namučila da je Amber spravila v kot sobe in jo, po nekaj sekundnem omahovanju uročila z blago imperatorjevo kletvijo, da bi lahko poskrbela za ranjenca. Ko se je prepričala, da bo Amber ostala tam, kjer je, se je vrnila do moškega in zašepetala:"Descule!" in okoli ranjenca so se ovili povoji. Preseneeno inobenem hvaležno jo je pogledala ter upošteval njene besede, ko mu je naročila, naj se spravi v drugi kot sobe in se ne premika. Nato se je vrnila k Amber in preklicala imperatorjevo kletev. Amber je padla na tla in močno zadihana poskušala ustati. Hermiona ji je ponudila roko v pomoč, a jo je Amber odklonila. No, saj to pa bi lahko pričakovala. je pomislila. Svoj pogled je prikovala na Amber , ki je zmedeno stala v kotu in gledala v njo.

Amber se je naslonila na steno in se tresla. "Ž-žal mi je... ni-nisem mogla..." je zajecljala in skrila obraz za dlanmi. Kako sem mogla?! Tolikokrat sem se že zadržala! Očitno še nisem dovolj močna vampirka... Vonj po človeški krvi je bil že zelo šibek in lahko se je obvladala. "Žal mi je," je še enkrat ponovila, z obrazom še vedno zakopanim v dlani.

"Saj ni nič hudega..." jo je skušala potolažiti Hermiona. Pomignila je na moškega, ki je ležal na tleh. "Kaj bova sedaj z njim? Z nama seveda ne more ostati, tukaj pa ga tudi ne moreva pustiti..." Moški je še vedno sključen ležal oz. sedel v kotu in z zanimanjem poslušal njun pogovor. Hermiona je to opazila in ga nekajkrat ošinila s pogledom in mu tako nakazala, da bi želeli malo zasebnosti. Moški je končno razumel in se obrnil oz. prekopicnil na stran.