Besneča brunarica

Profesorica je pokimala. "Saj sem vam govorila, da ne hodite sem!" Namrščila se je. "In kaj je to, kar skrivaš za hrbtom? Tudi kaj posebnega?" je še vprašala. Imela je namreč poseben čut za tiste, ki so kaj skrivali.

Mike se je prijel za brazgotino na čelu. Zprl je oči in v - tako kot v Annine, tako v Amberjine- možgane poslal sporočilo Kaj, ko bi povedali po resnici. Meni maga ne morejo odvzeti, da je Amber vampir, bi prekrili, zate, Anne, pa tako vedo da si Metamorfka. Tudi delce življenja bi prekrili. Bili bi pač zobje... Hja, da je bil tam vampir... nevem no...

Amber je zastal dih, ko je prišla profesorica. Počasi je sedla, čeprav jo je bolel vsak najmanjši gib. Anne je začela z zgodbo, Mike pa ji je v misli poslal sporočilo. Nalahno mu je prikimala. "Anne je povedala skoraj vso resnico. Toda tam gor je bil vampir, ki nas je napadel. Mene je vrgel ob steno, Mika pa..." ošinila je rane, kjer so mu zrasla krila. "Je tudi napadel... In tudi z Anne ni bilo nič bolje. Tole, pa so pač... zobje." Z neprikritim gnusom je pomignila na tisto, kar je Anne skrivala za hrbtom. "Pač... odleteli so, ko ga je Mike pospravil." Upala je, da njena zgodba zveni v redu, sicer pa ni bila daleč od resnice. Pogledala je za sabo. Tam kjer je ležala je za njo ostal velik temen madež krvi. Od kod, hudiča se je pa vzel?! je premišljevala, čeprav niti ni bilo čudno, ker jo je vse tako bolelo. Človeška kri je rdeča. Vampirska je črna. Če ima profesorica kaj pojma o vampirjih bi to zlahka opazila! Prestavila se je bolj nazaj, da je pokrila del madeža in pogledala profesorico.


((3 vrstice, Charlotte... xD))

Mike je prikimal: "Tisti jedec, no kar je ostalo od njega, je iskal zobe zato, ker vampirski zobje vsebujejo redko snov za napoje... vsaj tako predvidevam." Mike je pomignil Anne, češ Sodeluj Ozrl se je na Amberjino kri. Neopazno je zavil z očmi in še bolj tiho dejal: "XCOLORER." Kri se je obarvala rdeče.

((Prav, Amber... Se opravičujem))


"Glede zgodbe- dobro." je rekla Charlotte in potem je uprla roke v boke. "Mike, nisem gluha. In profesorica urokov sem in čisto slučajno poznam urok xcolorer, ki čemur koli spremeni barvo. No, komu ali čemu si spremenil barvo?" ga je vprašala.

Mike se je takoj odzval -zdaj mu je bilo jasno zakaj je v Drznvraanu-: "Kot veste, nisem rad zanemarjen." Pokazal je na zaceljeno brazgutino, ki mu je krasila ramo. "Tale je že stara... počasi se začenja gnojiti in, če že mora biti zagnojena, naj vsaj ne zgleda tako. Ker še nisem vešč v uroku xcolorer, ki je zahteven, ga moram obnoviti vsake toliko časa. Ko sem videl nove brazgotine, sem se spomnil na to." Super Mike! Še zlagal se nisi, če bi te madam Pomfrey pregledala, bi bilo vse res!

Profesorica mu ni vrjela, ampak vseeno je pokimala. "Naj ti bo. Zdaj pa kazen za neupoštevanje šolskih pravil." Zamislila se je in videla, kako so zadrževali dih. "Tako bo." je rekla. "Vašim domovom bom odštela vse točke, ki ste jih prigarali. To vas bo menda izučilo." Malo je pomislila. "Pravzaprav še nismo končali. En teden boste po pouku hodili v moj kabinet in za začetek po abecedi zlagali knjige. In verjemite, ni jih malo. Ko boste to končali pa si bom izmislila še kaj. Če vas po pouku ne bo, bo sledil še strožji ukrep. Čisto lahko bi bil namreč- izključitev iz šole." Zmagoslavno se je nasmehnila. "Zdaj pa, če nimate nič proti bomo šli." Šla je proti vratom.

"Ampak učiteljica!" Se je zgrozil Mike. "Oprostite, ravnateljica...," je dodal. "Saj, saj, to je neverjetno! Kaj pa točke profesorja Brunnena in ostalih učiteljev. Ostala dva jih še nista podelila, a vseeno. Za knjige že rečem in za odbijanje točk tudi, a vse točke??!" Mika je streslo. Zakaj... Šepnil je, a tokrat tako tiho, da ga učiteljica res ni mogla slišati: "Bi povedali resnico." Še pred ogovorom je začel:
"Učiteljica, ne odbijajte nam točk. Nekaj moramo priznati." Počakal je na reakcijo sošolk.

Amber je zaprlo sapo. "Vse težko prigarane točke stran! Ampak saj..." Ostala je brez besed, samo odprla je usta in jih spet zaprla. Ampak, kako?! Ko je Mike rekel, da ji bodo priznali je skoraj neopazno odkimala. Ne, Mike! Ni vredno... je hotela reči, a potem bi profesorica takoj vedela, da ji niso povedali vsega. Tako je poskušala ujeti njegov pogled in mu samo z očmi dopovedati, da to ni dobra ideja.

Anne se ni vmešavala v razlago temveč je le nedolžno gledala ter pokazala zobe. Bili so čisti, in na srečo je tisto kar je bilo odstranila. Potem pa je omenila točke. "Ne točke! One niso nič krive. Ne...Nooo....Mi smo krivi dajte no....Pustite točke." A učiteljica se ni vdala ter ni popustila. "Učiteljica, ne odbijajte nam točk. Nekaj moramo priznati." Tako kot Amber je tudi Anne šokiralo. Mike, to ne bi bilo dobro za Amber. Dobro veš da ne. Že res da bodo poostrili nadzore, in po možnosti, se še družiti ne bomo smegli!! Tega ji jaz res ne privoščim.

Mike je v misli Anne in Amber poslal sporočilo: Ne bom povedal, da je Amber vampirka. Povedal ji bom o delcih življenja. Vsaj rad bi. Točke so svete, ne bi jih rad, no saj veš izgubil. Zazrl se e v učiteljico in želel nadaljevati. Odločil se je počakati na dekletini pripombi...

Amber je zmajala z glavo. Nisem prepričana, da je to dobra ideja. In ne vem, zakaj ti je toliko do teh točk! Koga brigajo točke! Izgledali bomo kot ritolizniki, ki vse povemo profesorjem in jih po možnosti še prosimo, naj nam pomagajo! Vsaj tako bi izgledalo! Sploh pa bi bilo težko prikriti, kaj sem... Proseče je gledala Mika. V to res ni hotela umešavati učiteljev.

Natala je tišina in Charlotte je to malo zmedlo. Zgledalo je, kot bi se pogovsrjali s pogledi. "Točke se mi zdijo kar primerna kazen." je rekla. "Sicer pa, Mike? Kaj si hotel priznati?" obrnila se je k njemu. "Sem mislila, da je bila tisto resnica"

Mike je uneto bral misli. Še vedno je ostajal pri svojem mnenju. Želel je obdržati prijateljici in v glavi mu je odmevalo Točke... Mike, ne!... Vampirka... Amber... Anne... Pojdimo v brunarico. Mike je rekel: "No, saj tisto je resnica... Želim samo priznati, da mi...." Zagledal je zgrožen pogled, še posebej v Amberjinih očeh in Miku se je na obrazu pojavil žalosten izraz. Pokimal je neopazno. "Mi smo tukaj zaradi mene. Jaz sem dal pobudo."

Charlotte je pokimala. "Lepo, da si priznal. Toda s tem se nič ne spremeni. Onidve pa sta ti sledile in to ni v redu!" Sicer pa je kazen primerna. "Bi rad še kdo kaj povedal ali priznal?" je pogledala vsakega posebej. "In da veste: radovednost ni nič slabega. Slabo je samo to, da ne upoštevate pravil! Lahko bi se zgodilo marsi kaj hujšega kot tole. Lahko bi umrli, zapomnite si to!"

Mike si je mislil Kako lahko govori LAHKO BI UMRLI?! Saj sem jaz skoraj umrl. Kaj ni videla, da je jedec napravil Avada Kedavra in, da sem se jaz mojstersko odzval z Zorxisom?! To bi mi lahko prineslo par točk... No pa kaj potem, še vseeno sem raje živ... Pogledal je Amber in ji pomežiknil češ ALI-JE-BILO-V-REDU?

Amber je bila presenečena, ko je Mike prevzel krivdo nase. Pravzaprav se ji je zdelo, da je bolj kriva ona, čeprav je res, da so se vsi strinjali z obiskom te stare hiše. Hotela je ugovarjati, toda profesorica je že začela govoriti nekaj o tem, da bi lahko umrli. Saj! Ni dosti manjkalo... Sploh pa bi nam lahko povedala, kaj je notri in ne bi bili tako radovedni! je premišljevala. Nasmehnila se je Miku, ko ji je pomežiknil in mu skrivaj pokazala divgnjen palec.

Zdelo se je da je Amber bila zadovolna s 'priznanjem'. No, Anne ni bila. Ni marala če se je kdo po nedolžnem spravil nanjo ni marala, da ni smegla biti samostojna. "Pa tudi moja krivda je bila. Strinjala sem se z Mikom, še več, spodbujala sem ga. Tudi jaz sem kriva." Pogledala je tla. Za tole bodo točke vredne. [i] Postala je boljše volje. Res je bila rada samostojna.

Amber je hitro prikimala. "Vsi smo bili krivi in vemo, da je narobe." Čeprav nam točk ne bi bilo treba vzeti! Počasi je vstala in se malo zamajala. Skoznjo je spet švignila ostra bolečina. "Gremo zdaj?" je vprašala. Čim prej bi rada v ambulanto... Čeprav kolikor vidim tudi Miku in Anne ne bi škodilo, da se mi pridružita. je pomislila in se opotekla proti vratom.

Mike je pokimal: "Gremo. Se dobimo spet pri treh metlah, Amber, zate sem se nekaj spomnil." Pomežiknil je in se ozrl proti Anne "Ti pa bi lahko že končno poskusila Maslenušek..." Teleportiral se je in že je sedel pri Treh metlah. Počakal je LeeAnne in Amber.

Amber je bila preveč izmučena, da bi se lahko prestavila k Trem metlam, zato je Miku sledila peš. Še enkrat je pogledala učiteljico in pomignila Anne. Potem je počasi odšla proti Trem metlam. Na srečo ni bilo daleč in je hitro prišla.

Hermiona se je sunkovito ustavila pred besnečo brunarico. Z radovednim pogledom se je ozrla nazaj in pričakovala Amber.

Amber je prispela samo trenutek za profesorico. "Tukaj sem." je veselo rekla, niti najmanj zadihano. "Torej, ja, nazadnje je bil notri..." Zazrla se je v Brunarico.

Hermioni je srce vznemirjeno razbijalo, ko je Amber pokazala proti brunarici. Nekaj trenutkov je samo stala in kot začarana gledala v brunarico, nato pa se zopet obrnila k Amber "No?" ji je pomignila"Greš ti prva? "

Amber se je pogumno nasmehnila, da bi prikrila strah, ki je počasi naraščal v njej. Na to hišo je imela zelo slabe spomine. Vstopila je in iz žepa povlekla palico, da bi bila pripravljena na morebitni napad. Ničesar ni bilo. Stopala je naprej, previdno in tiho. Takrat je v zgornjem nadstropju nekaj škripnilo. Amber se je zasukala k profesorici in jo vprašujoče pogledala.