Dekliška spalnica

Hodnik na desni vodi v dekliške spalnice, kjer te čakajo tvoje reči in postelja, s posteljnino v zeleno srebrni barvi. Med posteljami so velike lesene omare, kamor lahko dekleta pospravijo svoje stvari.

Eve je med potjo do spalnice srečala tuje dekle. Obrnila se je stran in nadaljevala pot proti spalnici. Ko je stopila v sobo, je zaprla vrata, nato pa se vrgla na posteljo.
S police je vzela knjigo in jo pričela prebirati. Vesela je bila zasebnosti. Ni marala, da jo med branjem moti prisotnost koga drugega.
To so vedeli tudi preostali učenci, zato je raje niso motili.

Amber se je privlekla do spalnice. Pravzaprav ni vedela, zakaj je prišla ravno sem, saj kot vampirka spanca tako ali tako ne bi potrebovala. Presenečeno je ugotovila, da je na eni izmed postelj že ležalo neko dekle. Videti je bilo zatopljeno v knjigo. Amber je iz lastnih izkušenj vedela, da človeka ni dobro motiti pri branju, zato je samo tiho sedla na svojo posteljo. Nekaj minut je samo nepremično sedela, potem pa se je spomnila, da je za človeka, ki ga je predstavljala, veliko preveč pri miru. Ljudje ne znajo biti nikoli pri miru, vampirji pa so lahko. Dolgo časa. Hitro se je presedla, zatem pa se je ulegla in se zazrla v strop.

Med branjem je zaslišala škripanje vrat. Še naprej je strmela v zmedo črk na kupu papirjev. Drugo dekle je sedlo na sosednjo posteljo.Kmalu je iz sedenja prešlo na ležanje.
Eve je radovednost premagala, zato je vstala in se zazrla v dekle. Bilo je bledo. Eve je bila prepričana, da je vampirka. ˝Kdo pa si ti? Nisem te še videla tukaj,˝ se je oglasila Eve.
Pričakovala je odgovor. Nje je odgovoril vsakdo. No, skoraj vsak.

Amber se je zagledala dekletu v obraz. Odločila se je, da se je vredno pogovarjati z njo, zato je odgovorila: "Ime mi je Amber, Amber Lily Black. In pravzaprav sem tukaj že skoraj eno leto." Premikaj se! se je opomnila in spet prešla v sedeči položaj. "In kdo si ti?" je vprašala.

Bledo dekle se je predstavilo kot Amber Lily Black. Kar naenkrat se je zdrznilo in zamenjalo položaj. ˝Oh. Jaz sem pa Eve Snape-Evans. Hči profesorja Severusa. Kako to, da te nikoli nisem videla v spalnici?˝ je zanimalo Eve. S pogledom je preučevala dekle. Prisegla bi, da je vampirka. Mora biti vampirka... je sama pri sebi težila Eve. Vprašujoče je pogledala bledolično dekle.

Amber je postalo nelagodno. Imela je občutek, da dekle nekaj sumi. "No... ponavadi zaspim v dnevni sobi, v naslanjaču pri kaminu." Saj res, le zakaj ni bila bolj pozorna na to, da mora večkrat priti v spalnico?! "Včasih pa v knjižnici berem tako dolgo časa, da zaspim kar nad knjigo. Zjutraj sem v tem primeru precej zmedena, saj nikoli ne vem, kje sem." Plaho se je nasmehnila. Daj, daj, kako neki bi sumila? Kako neki bi lahko vedela? Ne. Ne more vedeti. Dovolj prepričljivo se pretvarjam. Ob tem se je spet presedla.

Dekletu je postalo nelagodno in izmišljevala si je vse mogoče odgovore. ˝Kako to, da te ne Filch ne nažene iz knjižnice? Zmeraj temeljito prečeše vse prostore. Še jaz mu komaj ubežim.
Lahko sedem k tebi?˝ je siknila Eve. Bomo videli, če boš zdržala ob vonju moje sladke krvi. Ne verjamem. Takoj prepoznam vampirja. In menim, da ti to si. Pa poglejmo... si je mislila Eve, pri tem pa zapičila pogled v dekle.

"Urok nevidnosti," je preprosto odvrnila Amber. Saj je bilo kar prepričljivo, kajne? Ko je Eve vprašala, če lahko sede k njej, je Amber postajalo že res hudo neprijetno. Če sede k meni, bo začutila mojo ledeno kožo. In takooo dolgo že nisem bila na lovu... hudo žejna sem... "Pravzaprav se mi mudi. Em. Poslati moram sovo domov, že dolgo jim nisem pisala." Kot, da se za to brigajo... Zgrabila je kuverto, ki se je kot nalašč znašla na njeni nočni omarici (verjetno jo je tam pustila pred nekaj meseci, ko je bila nazadnje tu) in se začela pomikati proti vratom, pri tem pa ni spustila pogleda od dekleta.

˝Čakaj! Te bom pospremila. Tako ali tako sem se naveličala branja. Rada bi izvedela kaj več o tebi,˝je rekla Eve zvito kot lisica. Stekla je do drugega dekleta in se pri tem nalašč zaletela vanjo, da je lahko preverila temperaturo kože. Hladna kot sneg. Ali sem že omenila, da mi je to znano? Eve je ob stiku z ledeno kožo odskočila. ˝Kaj pa je s tvojo kožo? Nekam nenavadno ledena je. Hm... Urok nevidnosti... Kolikor jaz vem, je ta urok prepovedano uporabljati in vsi prostori in okoliš Bradavičarke so zavarovani proti njemu. Si prepričana, da to res drži?˝je siknila Eve vzvišeno kolikor se je le dalo, hkrati pa se pretvarjala, da si ogleduje nohte na desni roki.

Amber je jezno zarenčala: "Prvič, ne zaletavaj se vame, ker se je videlo, da je nalašč. Drugič, moja koža je moja stvar. Že od rojstva je hladna. In tretjič, obstaja več urokov za nevidnost in vsi prav gotovo niso prepovedani. Zdaj pa bom res šla." Tega preiskovanja ni mogla več prenašati. Kaj si pa misli, da je?! Zasukala se je na petah in odšla skozi vrata.

˝Vampirka si! Vem, da si! Res ne vem, zakaj to skrivaš!˝je Eve jezno siknila za njo. Trapa, si je mislila. Eve je jezna odšla za njo na hodnik. Toda zavila je v drugo smer. Mevža. Strah jo je priznati, da je drugačna! je Eve še vedno sama pri sebi premišljevala. Na hodniku je bilo majhno dekletce. ˝Kaj pa buljiš, trapa!˝je jezno siknila. Dekletce je zakričalo in nato steklo stran.
Nekaterih enostavno ne prenesem, si je mislila. Še zmeraj je vzvišeno stopala po hodniku.

Amber je obstala kot prikovana. Kako je uganila? Kako je uganila? ji je odzvanjalo v glavi. "Ja sem, pa kaj?!" je zavpila za njo. "In skrivam zato, ker bi me ljudje sovražili, če bi vedeli! Ker bi se bali, da jih ne bi napadla. In pojedla! Njam, njam!" Naslonila se je na steno in brezizrazno gledala predse.

Rose je odšla v dekliško sobo in srečala na hodniku Amber. "Hejla..Kaj pa je narobe?" jo je vprašala Rose. Ni dobila odgovora, usedla se je na tla in zbrano opazovala Amber. Bila je tako lepa, brez ene same napakice. Ampak kako je to možno, da je človek tako lep? se je vprašala v mislih in globoko zajela zrak. Čakala je na odgovor...

Amber se je zdrznila, ko se je pred njo nenadoma prikazala Rose. "Em. Nič ni narobe. Pravzaprav sem se pravkar odpravljala spat," je zamomljala v odgovor. Zavzdihnila je. "Kako se pa kaj ti počutiš na Bradavičarki? Ti je všeč? Imaš bunkeljske ali čarovniške starše?" je zamenjala temo. Res ni smela še Rose izvedeti zanjo...

"Ah moja mama je bila čarovnica, oče je pa bunkelj," ji je odgovorila Rose in se nasmehnila. Vedno hitro spremeni temo, ko jo vprašam nekaj o njej je pomislila Rose. "Pa tvoji starši, kaj so pa oni?" jo je vprašala nazaj. Še vedno jo je podrobno opazovala, nekaj na njej ji je bilo zelo čudno. Skomignila je z rameni in se spet vstala...

"Moji starši so čistokrvni, seveda," je ponosno povedala Amber. "Zakaj se ves čas usedaš, pa potem vstajaš, samo da se premikaš?" je trapasto vprašala. Samo čim dlje od teme, ki bi utegnila biti zame nevarna... je odločno pomislila. Veliko preveč ljudi ve in ne bi si mogla privoščiti še kakšnega.

"Ne morem biti stalno v enakem položaju, zoprno je.." ji je zatrnala Rose. "Kako to pa, da lahko ti vedno tako mirno stojiš, odkar se pogovarjava samo stojiš brez, da bi se premaknila?" jo je vprašala Rose. Razen če ni enaka meni, je pomislila Rose in jo pogledala. Res bila je v enakem položaju kot pred dvajsetimi minutami. Čisto drugačna je, najlepša od vseh, tako nenavadno lepa.. je pomislila in skušala ugotoviti kaj je Amber...

Amber je skomignila z rameni. "Ne vem. Nisem ravno hiperaktivna. Sem bolj lene narave in sem lahko dlje časa pri miru, ne da bi se premaknila." Hudiča... Vseeno se je začela rahlo zibati. "A veš kaj o quddichu?" je spet zamenjala temo. "Zdi se mi, da bi ga ti kar dobro igrala," je dodala, pri tem pa pazila, da se ne bi nehala zibati.

"Ja, sem že poskusila..Zanimivo je.Rada letim" ji je odgovorila Rose. Spet se je vstala in opazovala Amber, ni vedela kaj naj si misli o njej. Zdaj, ko sem jo opozorila se je začela zibati, vendar prej se ni, je pomislila Rose in skomignila z rameni. Temu bom prišla do dna, je pomislila in si na obraz nadela nagajiv nasmešek... "Ali dobro letiš na metli?" je vprašala Amber...

"Jaz zelo dobro obvladam metlo," se je pohvalila Amber in se še zmeraj zibala. Gor, dol, gor, dol. "Upam, da bomo dobili kakšno profesorico letenja. Lepo bi bilo, da bi obvladali še malo bolj. Kdaj si prvič letela na metli?" je vprašala in se končno nehala zibati. Da je vseeno nekaj počela, je začela navijati lase okrog prsta.

"Hmm, prvič sem letela pred 3 leti, vendar mi gre zelo dobro," ji je odgovorila Rose. Rose je še vedno z zanimanjem opazovala Amber, pogledala jo je v oči. Bile so drugačne barve kot prejšnjič. "Amber, a nosiš leče?" jo je vprašala Rose,..

"Ne..." je začudeno odvrnila Amber. Ojej! Saj res, moje oči! "Mislim, včasih, tenutno ne, morda pa sem jih, ko sva se videli zadnjič. Zakaj sprašuješ?" je hitro dodala. Hudiča! Morda bi morala začeti nositi sončna očala... je pomislila in se spraševala, kaj vse je še čudnega na njej.

"Ne vem, včeraj so bile drugačne barve," ji je odgovorila Rose in jo vprašljivo pogledala. Zakaj je postala tako živčna, ko sem jo vprašala glede njenih oči?, se je vprašala Rose v mislih."Kje si pa kupila te leče?" je vrtala še bolj vanjo, hotela je izvedeti kaj v resnici je Amber.

Amber je zavzdihnila. "Leče so mi bile že od nekdaj všeč. Rada jih nosim, da so moje oči vsakič drugačne. Kupila pa sem jih v neki bunkeljski trgovini, kaj pa vem, kako se imenuje... Neka optika, se mi zdi." No, boš že nehala vrtati?! Še eno tako pa kar grem! je kričala v mislih na svojo sogovornico.