Kabinet Jaydena Clearwaterja

Kabinet je eden izmed razsežnejših, saj Jayden sovraži majhne prostore; saj ne da bi imel fobijo pred zaprtimi prostori, toda rad ima razsežnost. Razdeljen je na dva dela - zasebni del, kjer profesor spi, obeduje, skratka vse zasebne stvari in na del, kjer najpogosteje učenci opravljajo svojo kazen. Pred ogromno mizo, ki kraljuje celotnemu prostoru stojijo tri leseni in nič kaj udobni stoli, ki so namenjeni obiskovalcem - Jayden ima seveda udoben naslanjač. Edino okno v prostoru je dokaj majhno okroglo in skozenj pronica bolj malo svetlobe, zato je prostor v večni poltemi, ki ustvari še posebej dobro vzdušje. Na kamnitih vratih, ki vodijo v zaseben del pa je vklesan takšen simbol, ki je tudi v učilnici - kača, ki grize svoj rep. Da lahko vstopiš v zaseben del, moraš vedeti, kako sploh odpreti vrata, saj namreč nimajo kljuke in so del zidu. Ta varnostni ukrep je Jayden uvedel zaradi določenih stvari, ki jih hrani v kabinetu in noče, da bi jih kdo opazil.

''KNOCK KNOCK''

Spokojno tišino je zmotilo tiho trkanje na vrata.

''KNOCK KNOCK''

Očitno je bil neznanec pred vrati rahlo nestrpen in neučakan, saj se je tokrat slišalo precej glasneje. Nemirno prestopanje je puščalo vtis, da oseba nima ravno veliko časa.

Svetlana je čakala in razmišljala, da je za svoj podvig izbrala napačen dan, napačno uro, napačen kraj ... Najbolje bi bilo, če bi zadevo pustila pri miru in se poskušala znajti na kakšen drugačen način. Imelo jo je, da bi pobegnila, toda to se ji je zdelo preveč bedasto, zato se je vdala v usodo in sklenila, da bo požrla, kar si je skuhala. Srčno je upala, da bo njen videz dajal vtis srhljive in skrivnostne osebe, po drugi strani pa ni smela nastopiti na tak način kot običajno, saj v tem primeru gotovo ne bi opravila stvari, zaradi katere je prišla, v korist svojim ciljem in načrtom. Znova je pobutala po vratih. Morda je malce pretiravala, saj je vsiljivi zvok neprijetno odmeval po celem hodniku...

''KNOCK KNOCK''

Jayden si je spokojno kuhal kavico in se po tem nameraval spraviti spat, zato je na pol speč lepo preslišal prvo rahlo trkanje na vrata. Sedel je za mizo in srknil prvi požirek, ko je končno slišal trkanje na vrata, ki je zdaj bilo očitno dovolj glasno za njegova nič kaj budna ušesa. Po naravi je bil pravi lenuh, zato ni bilo nič kaj čudno, da se še sonce sploh ni popolnoma skrilo za hribovji, on pa je bil že na pol poti v deželi miru. Nekajkrat je zamežikal in ravno hotel zaklicati, naj se že nemarnež, ki ga moti pri tej povsem zanj nenavadni uri, skobaca noter, ko je temu neznancu očitno zmanjkalo potrpljenja in je vrata skoraj vrgel s tečajev, s svojim nič kaj vljudnim tolčenjem po vratih. Utrujeno je pohitel proti vratom, saj se mu je nekako zdelo, da bodo kmalu poletela, če jih ne bo odprl v nekaj sekundah. Ko so se vrata končno odprla se je Jayden zagledal v prišleka. Pravzaprav mlado žensko, od katere vsekakor ni pričakoval takšnega razbijanja in bi jo skoraj lahko zamenjal za učenko višjih letnikov. "Smem vprašati zakaj so vrata deležna takšnega razbijanja, ko pa vam niso ničesar storila?" je vprašujoče premeril to, vse prej kot povsem običajno žensko.

Na Svetlanino vidno polje se je končno zarisala iskana oseba: profesor bunkljelogije. Ko ga je nazadnje - prvič in zadnjič - videla, ni imela časa, da bi si ga natančno ogledala, zato ga je tokrat radovedno premerila od nog do glave. Pričakovala je, da bo vsaj deset let starejši, zagrenjen in zakajen, toda njena predstava je od realnosti bila oddaljena ... kilometre. Presenečena nad mišičasto postavo ter čednim in nedostopnim obrazom je začela govoriti: ''Če bi bila vrata odprta, gotovo ne bi razbijala po njih. Iz tega sledi, da so mi na nek način storila krivico. Sploh pa nisem razbijala. Čisto miroljubno sem potrkala.'' Ko je zaslišala nenavaden šum, se je nenadoma zdrznila in sunkovito obrnila glavo. Ozrla se je po hodniku, toda opazila ni nič sumljivega. Dogodek, ki ga verjetno ni bilo, jo je vseeno opomnil na previdnost. ''Vem, da sem prišla nenajavljena in ne mislim vam natrositi šestinšestdeset različnih opravičil ter pojasnil, pač pa lahko z gotovostjo zatrdim, da vam ne bom razstrelila kabineta. Zidovi imajo ušesa.'' Priprla je oči in upala, da bo razumel njen namig.

Jayden je poslušal njen kratek a jedrnat govor in ta ... ženska se mu je zazdela še bolj nenavadna kot pa na prvi pogled. Možgani so mu mrzlično delovali, medtem ko je iskal primeren izraz za to osebo, zraven pa še analiziral njen filozofski pristop. Nazadnje se je odločil, da bo izraz profesorica kar zadovoljil in ob njeni omembi, da imajo zidovi ušesa, je le spoznal, da bo malce čudno, če kar na hodniku klepetata o nečem. "S tem se pa strinjam. Še posebej Bradavičarski zidovi." Stopil je v kabinet in spotoma iz omare priklical še eno skodelico, v kateri je čez nekaj sekund že počivala prijetno topla kava. "Zahvaljujem se vam za ohranjanje kabineta celega. Torej, kakšen je vaš namen tega prijetnega obiska?" Vprašujoče se je zazrl vanjo in zdaj začel resno razmišljati, kaj počne tukaj. Nikoli je še ni videl ravno dobro in komaj je vedel, da je profesorica.

Svetlana je neopazno pokimala in tudi sama vstopila v kabinet. Skodelici s kavo je namenila zadovoljen nasmešek, Jaydnu pa le preiskujoč pogled: ''Recimo, da to ni strup... Vam lahko zaupam? Kavo imam namreč...'' - tu je napravila kratek premor - ''...rada''. Zadnji stavek je iz njenih ust zvenel čudno, saj njena navada vsekakor ni bilo plehko klepetanje in nasmihanje ob nepomembnostih kot so na primer stvari, ki jih imaš rad. Pravzaprav je kava imela poseben privilegij. Dolgo bi namreč lahko razglabljali, če je - poleg sarkazma, ki se je med kratkotrajnem bivanju na Bradavičarki nekam potuhnil - sploh še kaj imela rada. ''Prišla sem zaradi neke ... zadeve, ki se še ... kuha. Pravzaprav ni pomembno. Potrebovala bi vašo pomoč oziroma uslugo. Pravzaprav tudi to še ni pomembno. Z začetek se moram prepričati. Tovrstnim 'kolegom' ne stikam po glavah, toda obstajajo malenkosti, s pomočjo katerih ugotoviš marsikaj. Incident v veliki dvorani je le ena izmed njih... Logično sklepanje in take reči. Kakorkoli že ... Clearwater, se motim, če rečem, da niste ravno snežno beli? Kajpada ne govorimo o barvi kože.''

Jayden je seveda opazil njen preračunljiv pogled, ob njenem vprašanju pa se je odločil, da nanj ne bo dejansko odgovoril. "Če bi vas želel ubiti, bi to storil že prvi dan, ko sem prispel na Bradavičarko." Zazdelo se mu je, da je zadnjo besedo izgovorila drugače in je ni bila vajena ravno velikokrat izreči - njen značaj tudi ni dajal takšnega vtisa. Zopet ji je prisluhnil, zraven pa popil še malo kave in si s tem zbistril misli, saj se mu je zdelo, da jih bo pri njej še kako potreboval. Nikoli ne sodi človeka po imenu in priimku. Tega stavka raje ni izrekel na glas, saj se mu je zdelo pri tej profesorici povsem nepotrebno. Seveda je že od samega začetka sovražil svoj priimek, kakor tudi drugo ime, ki je bilo samo kratenje prostora v izpolnitvenih obrazcih, pa vendar mu je zdaj oboje postajalo vedno bolj in bolj všeč. Kajti priimek je bil zavedajoč, ime pa je vsebovalo toliko pomenov, da si se med njimi lahko še izgubil. Najbolj mu je bil všeč pomen 'zavetnik tatov', sovražil pa je, da so ga nekatere duše, ki niso bile toliko izgubljene v čarovniškem svetu, povezovale s trgovino. Zalotil se je sredi blebetanja, seveda samo v njegovih mislih in moral se je prikrito nasmehniti - ampak samo na znotraj, saj zaradi tega ni bilo vredno premikati kotičkov ustnic. "Nihče ni snežno bel. Sicer pa - lahko mi zaupate, pa četudi me obravnavate kot sovražnika ali nevtralno osebo, na katero ste pač naleteli."

''Zanimivo. Iz dejstva, da nihče ni snežno bel in predpostavke, da jaz nisem nihče, lahko ugotovimo, da tudi jaz nisem snežno bela. Pravzaprav veliko temnejša od svojega imena. Sicer pa moram kot zgodovinarka dobro poznati antiko. Vi bi vsekakor morali vedeti, da obstaja neki bog, ki se je zjutraj rodil, opoldne zlezel iz plenic in iz želvinega oklepa naredil liro, nato pa odšel v Pierie, kjer je Apolonu ukradel petdeset telet in jih skril, do večera pa se neopazno vrnil v svojo zibelko. Iznajdljivo.'' Prijela je keramično skodelico, jo ponesla k ustom in kavo na dušek izpila. ''Ob takem strupu mi niti morakvarji ne morejo do živega. Sploh pa se z vami ne strinjam. Morda je takojšnji umor praktičen in preventiven, vendar ne ravno - taktičen. Da preidem k bistvu ... ali veste, kaj nastane in kokošjega jajca, ki ga vali krastača?''

"Vsekakor," je zamomljal in pozorno poslušal profesorico. Če bi na Bradavičarki obstajal predmet filozofija, bi bila ta profesorica prva kandidatka zanj. "Mi se danes ne moremo meriti z Grki, pa naj razvijemo še milijone vrst magičnih bitij. In Apolon mu je na koncu prepustil vseh 50 telet. Hermes morda ni tako prepoznam v grški mitologiji, toda premeten je bil tako kot vsi ostali bogovi. In vi gotovo veste zakaj je grška beseda Fotini, oz. mnogo njenih različic povezana z vami. Sicer pa, če se moraš nekoga znebiti za vsako ceno, je včasih potrebno opustiti tudi taktiko, čeprav tega seveda ne podpiram. Veliko slajše je ubiti z užitkom." Za kratek čas so se mu oči svetlo zableščale, čeprav je izgledalo kakor igra svetlobe in senc; večna, kakor še mnogo stvari. "Bistvo? Menda pa ja ne gojite baziliska nekje v prepovedanem gozdu?" je vprašal, čeprav ga je že sama misel na to pogrela. Srečanje s kraljico kač je bilo zanj tako nedosegljivo, a ni bilo dneva, ko ne bi pomislil na kakšno kačo, čeprav ni bil pretiran ljubitelj le teh. Raje je imel risa, ki se je zdaj udobno nastavljal sončnim žarkom visoko na okenski polici kabineta.

Medtem ko je Jayden govoril, je Svetlana pozorno motrila njegovo obrazno mimiko in morebitne ročne geste. Ob omembi baziliska je sunkovito zajela sapo in jo v pričakovanju zadržala. Trenutek kasneje je zrak povsem mirno izdihnila, pri čemer se je zdelo, da je nekoliko razočarana, kar je poskušala prikriti s povsem brezizraznim in brezbarvnim glasom. "Da bi v prepovedanem gozdu gojila baziliska? Ne zdite se mi ravno šaljiv človek, ki bi dovtipe kar stresal iz rokava, vaše izjave pa kljub temu ne morem jemati resno. Vsekakor nisem strokovnjak, vem pa da takšni posebni domači ljubljenčki tam gotovo ne bi mogli uspevati. Nisem luskust in ne obvladam vseh potrebnih črnih veščin. Pravzaprav se mi ti stvori - za razliko od običajnih kač – gabijo. Lepotne pomisleke seveda lahko zanemarimo, kadar prevlada korist ali … višji cilj. Mogoče veste za kakšno tovrstno bitje, ki bi živelo danes? Težko verjamem, da bi zadnji primerek umrl stoletje nazaj. Nenazadnje imate celo skupino prijateljev…" Z gostimi trepalnicami obrobljene ogljeno črne oči, ki jih ne bi mogel označiti za hladne, še manj pa za tople, in so zaradi svojega odtenka pripomogle k temu, da zenica sploh ni bila vidna kot ločena enota, so prvič, odkar sta bila v kabinetu, svoj pogled usmerile naravnost in strmo v profesorjeve oči, kar pa ni trajalo dolgo, saj se je sekundo zatem znova zdelo, da je njihovo edino poslanstvo hitro beganje naokoli ter preiskovanje okolice, predmetov - še na nepomembni zidni praski so se pomudile.

Ob Svetlaninem nenadnem in precej glasnem vdihu je privzdignil obrvi in sklenil, da jo kljub govoru, ki je sledil nekaj trenutkov kasneje, še kako zanimajo baziliski. "Čemu potem takšno vznemirjenje, če se vam stvori gabijo. Navadno se takšnim stvarem normalni ljudje izogibajo. Kar za vas najbrž ne drži ... Sicer pa, kaj vam daje misliti, da preprost profesor bunkljeologije ve kaj o kačjih stvorih? Pa tudi če bi vedel ... Le zakaj bi takšno skrivnost zaupal osebi, ki jo je le nekajkrat bežno videl?" To je bilo seveda retorično vprašanje, saj mu je odgovor že podala. Njun nekaj minutni pogovor je na hitro preletel in takoj mu je v skritem kotičku možganov začela utripati rdeča lučka. "Na žalost se ta skupina prijateljev ne ukvarja z rejo eksotičnih živali, ki so hkrati tudi prepovedane. Sicer pa ne potrebuješ kopice ... takšnih in drugačnih prijateljev, da bi ugotovil, da v teh mračnih časih še živi mnogo ... bitij, ki so nekoč veljala za mrtve." Prisegel bi lahko, da se mu je ob hipnem postanku črnih oči na njegovih pokonci postavilo nekaj kocin na podlahti. Ta ženska je bila izjemno nenavadna in v njeni družbi se je lahko vsak navaden smrtnik počutil precej neprijetno. Seveda on ni bil navaden smrtnik. "Smem povprašati po vzroku za takšen nenavaden konjiček?"

Jayden je svoje 'priznanje' sicer ovil v skrivnostne in dvoumne besede, a z govorom v ugankah je pravzaprav začela sama in v tem primeru ni bilo nobenega dvoma. Svetlana ob potrditvi svojih sumov ni bila kaj dosti presenečena, saj je nekaj takega tudi pričakovala, vseeno pa jo je spreletel rahel dreget olajšanja in možgane so ji za nekaj trenutkov preplavile misli zmagoslavja, ki pa jih je kmalu potlačil nadležni - in realni - razumski del njene glave. Odlično ... Naloga je tako rekoč opravljena, kajne? Zdaj moraš baziliska samo še najti in pokončati. Se ga boš lotila s perlatium lebdioso ... ali morda kosilnico? Najboljše pri celotni zadevi pa je, da si do svoje ugotovitve prišla popolnoma sama - nihče ti ni pomagal in nihče ne more slutiti o tvojih načrtih. Vedela je, da se je na nek način izdala, še bolj pa se je zavedala dejstva, da se mora razjasniti še bolj. Nameravala si je nadeti zaupljiv in iskren obraz ter povedati resnico. Vsaj del resnice. Obenem pa izpustiti bistvene podatke, zakamuflirati svoje prave namene in speljati pozornost tja, kjer ni bilo nevarnosti. Zanjo.

''Na uho mi je prišlo, da ste prevzeli tudi službo mojstra čarobnih napojev. Torej o njih gotovo veste več kot jaz, čeprav sem se v zadnjem času o njih precej izobraževala - seveda zgolj amatersko. Sestavine so raznolike, mnoge so izjemno redke ... nekatere celo strupene ... nevarne. Nevarna je pot do njih. Težko je najti pot.''
Obotavljala se je.
''Jaz jo iščem.''
In tvegala.
''V tem kabinetu sem izvedela, da obstaja cilj. Ne vem pa, kje je pot. Moj čas teče prehitro, zato sem se obrnila na vas. In da ne bo pomote ... pripravljena sem storiti kakšno stvar, ki ni neposredno v mojo korist. Nikakor ne dvomim v vašo moč, ampak gotovo obstaja nekaj ... meni primernega.''
Zdaj se bo odločilo, ali je to kupčija ... brez ... možnosti.

Niti sanjalo se mu ni, kaj natančno naj bi odgovoril na te besede, zavite v skrivnost. Če poti ne najdeš, pa si jo naredi? Dvomil je, da ji bo to kaj pomagalo. "Torej mislite, da vam lahko pomagam najti izgubljeno pot do cilja?" In ta cilj je gotovo bazilisk, je stavek dokončal v mislih. Toda le kaj namerava narediti z njim? Ga pomolsti, Mrlakensteinu podtakniti strup in prevzeti vladavino nad svetom? Njeni nameni mu bodo pač morali zaenkrat ostati skriti. Nenazadnje z baziliskom ne moreš početi kaj pretirano zanimivega - razen če obvladaš kačji jezik, kar pa je mlada profesorica zatrdila, da ga vsekakor ne. Po nekaj sekundah razmišljanja je končno sklenil svojo odločitev.
"Najbrž lahko," je odgovoril sam sebi. Le zakaj se ne nebi na vrat na nos pognal v avanturo? "Vendar ..." Le kaj lahko zahteva v zameno? Saj je le preprosta oseba, ki nima želja, "želim, karkoli boste že pač naredili z vašim ciljem se me sploh ne tiče, baziliskovo jajce." Lahko bi zahteval baziliska, toda kakšen smisel bi to imelo? Če dobi vsaj jajce, iz katerega najverjetneje sploh ne bo nič, lahko nekega dne uživa sadove njegovega dela. No, ne ravno on... Če bi prišlo do kakršnegakoli spopada, bi z baziliskom na svoji strani pridobil marsikaj.

Alex je potrkal na vrata kabineta. Vstopil je, ne da bi počakal na odgovor. "Oprostite, profesor. Zanima me, če... Ah, nič, pozabite." Alex se je obrnil in pustil začudenega profesorja za seboj.