Kabinet Hermione Watson

Kabinet je nekoliko majši od drugih, a prijeten.
Hermiona si je stene prebarvala v svetlo modro, saj
pravi, da jo ta barva spominja na galaksijo.
V kabinetu stoji pisalna miza z veliko predali polnimi različnih papirjev,
rezervnih preres itd.
Pred mizo sta še dva udobna naslonjača v katerih ponavadi sedijo obiskovalci.
Ob steni so postavljene omare. V eni izmed njih so modeli planetov, v drugih pa
so le dolgočasni papirji.

Hermiona je vstopila v kabinet in se usedla za svojo mizo. Za njo je v kabinet vstopila tudi Amber in se usedla v enega izmed naslonjačev. "No, Amber. Bi mi lahko povedala še kaj o sebi? Oprosti, vendar sem zelo radovedna. Nikoli še nisem srečala drugih vampirjev, le mojo družino in sorodnike." se je zasmejala.

Amber se je zamislila in se pogreznila globje v udobni naslanjač. "No, vampirka sem postala, ko sem pri petnajstih letih sredi noči tavala po gozdu. Napadel me je vampir, žejen človeške krvi. Toda takrat se je zaslišalo rjovenje in ustrašil se je, ter pohitel tja, menepa pustil tam. Po treh dneh strašnih bolečin sem se vrnila domov. Moja mama je čez nekaj dni šla v gozd, tam pa jo je po vsej verjetnosti prestregel vampir in našli so jo mrtvo." Zavzdihnila je. "Kako pa ste se vi spremenili?"

"Hmm, no Amber jaz se v resnici sploh nisem spremenila. Moja mama in oče sta bila že prej vampirja. In prav tako predniki mojega očeta. Moja mama pa je bila preden sem se rodila človek.
oče pa jo je spremenil, ko je hudo poškodovana ležala v bolnišnici, ker je padla iz več metrov visoke plezalne stene. Spremenil jo je ponoči, nato pa jo odnesel k sebi domov. V bolnišnici so se potem več dni spraševali kam je izginila." Zasmejala se je. "Seveda sta potem dobila mene in še mojo sestro in brata. Na "vampirski" način, seveda. Mamini sorodniki pa nikoli niso izvedeli kaj se je zgodilo z mamo." Govorila je vedno bolj tiho,saj jo je malce pekla vest.
Nato pa se je razvedrila. "Amber, piješ vsaj čaj? Ali vodo, sok?"

Amber je poslušala in zamrmrala: "No, to pa je zanimivo. Nisem vedela, da se to da..." Ko pa je učiteljica ponudila sok, se je skremžila. "Ne, hvala. Razen, če imate kakšen krvav sok, sicer pa ne bi." Zarežala se je. "Katere živali najraje lovite? Ste že kdaj ubili človeka?" je spraševala naprej.

"Hmmm...katere živali najraje lovim? Če ti po pravici povem, najlubše živali za lov sploh nimam. Vse so po eni strani okusne."
Zasmejala se je. "In ne, človeka še nikoli nisem ubila, včasih pa je malo manjkalo, da bi ga. In ti? Imaš priljubljeno žival za lov? Imaš na vesti kašen umor človeka?
No, oprosti malce radovedna sem, pa tudi ti, kajne?"

Amber se je spet po dolgem času rahlo nasmehnila. "Jaz imam zelo rada srne. Ampak pijem samo kri iz mrtvih živali. Nočem, da živali umirajo zaradi mene, zato se pač zadovoljim s tem, kar najdem. Človeka pa še nisem ubila. No, vsaj mislim..." povesila je pogled. "Enkrat, ko sem bila še mlada vampirka, sem napadla nekega moškega, ki se je urezal v prst. Na srečo okoli ni bilo preveč ljudi. Skratka, napadla sem ga in ugriznila, komaj sem se zadržala, da ga nisem raztrgala. Toda umaknila sem se in poklicala reševalce, ki so ga odpeljali. Nikoli nisem izvedela, ali je preživel..." Zavzdihnila je. "Upam, da ni mrtev. če pa ni, pa je postal vampir..."

"Hmm...Srne praviš? Ja, tudi te so okusne." Zamislila se je. " Ja, jaz pa včasih ubijem žival. Ampak le če se ne morem obvladati in če sem preveč žejna." Zavzdihnila je. " Malo prej sem jo." Pomignila je proti oknu, ki je gledalo na gozd. " Bila sem tako žejna, da se res nisem mogla obvladati." Zopet je zavzdihnila.
(( dej ti nekako nadaljuj, jst nimam idej.))

Amber je prikimala. "Razumem." Imela je kup vprašanj, ki bi jih zastavila drugemu vampirju, toda zdaj se ni spomnila niti enega. "Ste kdaj srečali drugega vampirja, razen mene? Kakšnega, ki bi se želel pogovarjati, ali celo bi vas želel napasti?" Sama se je še predobro spominjala dogodka v Besneči brunarici...

" Ne, razen tebe in mojih sorodnikov še nisem srečala nobenega vamprija." je odkimala. "In ti? Si že doživela kakšen dogodek, ki ti je ostal v spominu?" Bila je zelo radovedna. Tega se je zavedala, vendar se vprašanjem ni mogla upreti.

"O, ja, srečala sem že drugega vampirja," je mračno prikimala Amber. "Bilo je na začetku šolskega leta. Organiziran je bil izlet v Meryascoveeno, seveda je bil, kot vedno, prepovedan vstop v Besnečo brunarico. Toda Mike, Anne in jaz smo šli vseeno tja. Mimogrede, Anne je odšla iz šole še preden ste prišli vi, ker so jo starši prešolali na Beauxbatons. Skratka, šli smo v Brunarico in tam naletelo na vampirja, ki nas je poskušal ubiti. Toda uspešno smo se ga ubranili. Takrat nas je zalotila profesorica Brown in vsi smo poleg hudih poškodb odnesli tudi s kaznijo in odvzemom točk..." Zamišljeno se je zazrla v profesorico.

Iz Hermioninih ust se je izvil zaprepaden "Oh..." ko je Amber končala s svojo zgodbo. "Tako torej..." je zamrmrala. " Kdaj pa se je to zgodilo? So vampirja iz brunarice pegnali? Je morda še tam?" iz nje se je usul kup vprašanj, na katere je nujno potrebovala odgovor. Pričakujoče se je zazrla v Amber in upala, da bo "dekle" malce pobrskalo po spominu in ji povedalo vse podrobnosti.

Amber se je namrščila. Le zakaj jo to zanima? Počasi je prišla do zaključka, da se boji, da ji preti nevarnost in odgovorila je: "To je bilo... septembra, se mi zdi. Zdelali smo ga sicer kar precej, ampak zdi se mi, da je pobegnil, saj ga ni bilo več... Kaj pa vem. Čisto mogoče je, da je še vedno tam." Skomignila je z rameni. "Zakaj?"

" Hmmm, no Amber..." Bila je v veliki dilemi. Naj ji povem ali ne? " No, prav." je zavzdihnila. " Amber, prisežeš da tega kar ti bom sedaj povedala ne boš povedala nikomur?" Ko je Amber pokimala je Hermiona začela pripovedovati. " Pred kakšnimi 100 leti, je moj starejši brat nekam izginil. In še danes ga nismo našli. On pa je bil v družini edini, ki ga je vedno mučila želja po pitju človeške krvi. Zato sumim da je to on..." Pozorno se je zazrla v Amber.

Amber se je rahlo stresla. "Tisto? Vaš brat? O, groza..." Nejeverno je zmajala z glavo. "Jaz ga na vašem mestu ne bi več hotela videti..." Saj ga ne misli iti iskat? Pa kaj, če je to njen brat?! Ubiti nas je poskušal in ni dosti manjkalo, da bi mu uspelo!

Hermiona je pokimala. "Ja, res grozno." Malce se je zamislila in se zazrla skozi okno. Po nekaj trenutkih tišine je spet spregovorila. " Amber, kaj pa bi ti storila na mojem mestu? Bi ga sovražila in bi ignorirala vsak podatek o njem? Bi ga šla iskat? Oh...." Sklonila je glavo in se zazrla v tla.

"Jaz bi ga sovražila." je odločno odvrnila Amber. "Mogoče bi ga šla iskat, da bi mu preprečila pobijanje ljudi." Skomignila je z rameni. Tisti vampir se ji je resnično močno zameril.

" Ampak Amber..." je zastokala Hermiona." Vampir o katerem pravkar govoriva naj bi bil moj brat! In iskat bi ga šla samo zato, da bi mu preprečila pobijanje ljudi? In ko bi ga našla, kaj bi storila? Bi ga zaprla v azkaban?" Utihnila je. " Ni druge možnosti Amber. Moram ga iti iskat. S teboj ali pa ne." Malce proseče se je zazrla v Amber.

"Ja, zaprla bi ga v Azkaban." je resno pokimala Amber. "Kaj pa bi storili vi?" je še vprašala in se namrščila. Mikalo jo je, da bi šla s profesorico, a vendar...

"Jaz pa bi ga šla iskat." je odločno rekla. "In ga tudi grem." Zazrla se je v Amber in preučevala njen popolni obraz. Po kratkem premoru je rekla: " No, Amber, greš z mano ali ne? Seveda si zelo dobrodošla in lahko bi mi zelo koristila glede na to da si bila udeleženka njegove "poblaznitve" bi mi lahko tudi svetovala..."

Amber je narejeno zavzdihnila. "Naj premislim," je dramatično rekla, čeprav se je že zdavnaj odločila. "Samo malo..." Delala se je, da premišljuje, potem pa se široko nasmehnila. "Prav. Kdaj odrinemo?"

Hermioni se je čez obraz razlezel velik nasmeh. " Lahko odrineva kadar hočeš. Meni je vseeno, seveda bi bilo dobro čim prej. Lahko kar zdaj, lahko jutri, čez en teden...To odločitev prepuščam tebi, saj sem brez tebe čista nula." se je zasmejala.

Amber se je zasmejala. "Lahko zdaj, trenutno nimam nobenih obveznosti. Potrebujem s sabo kaj posebnega?" je vprašala.

"Ne vem, ker se mi niti ne sanja koliko časa se bova zadržali tam. A mislim da bo palica čisto dovolj. Razen če imaš ti kašno posebno željo?"

Amber je skomignila z rameni. "Pomojem ne. Palica pa je v žepu. Se bomo udejanili, tekli, šli z dvernikom ali kaj drugega?"