Hodniki

Hodniki so zelo različni. Dolgi, kratki, ozki, široki, umazani, čisti... Stopnišča, na katera prideš, te vsak dan popeljejo drugam. Na hodnikih se lahko odvija marsi kaj.

Mike je hodil sem ter tja in iskal primerno mesto, kjer bi izvedel to, kar je želel. Prišel je do konice hodnika in izvlekel svojo palico. Diamanta konica se je zalesketala v odsevu sonca. Mike je previdno pisal črke z oranžnim dimom. Napisal je:
" LeeAnne Saphire in Amber Lily Black, za vaju je to sporočilo. Zglasita se pred mojim domovanjem čimprej. Udejanita se izpred bradavičarke v center Londona ali kam blizu, ter z metlami odletita mimo big bena. Ko pod sabo zagledata veliko reko Temzo, ki teče pravokotno z vama zavita na levo. Nato dvignita palico in si želita, da bi bili pri meni doba. Kot da bi se udejanjevali, le da ne izvedeta uroka. Prišli bosta do magičnega in nevidnega portala in znašli se mosta pri meni. Se vidimo! Nekaj važnega je, zato prosim ne oklevajta." Mike se je ugriznil v ustnico in odšel.

Amber je ravno hitela po hodniku, ko so ji v oči padle oanžne črke. To mora biti Mike. je ugotovila in prebrala sporočilo. Le kaj je lahko tako nujnega? In kako naj to sporočim Anne? Kdo ve, kdaj bo šla mimo... Glasno je zažvižgala in čez nekaj sekund je skozi okno poletel moder feniks z srebrnim trebuhom in kljunom. "Hejla, Minno." ga je v pozdrav pobožala po toplem perju. Na listek je hitro načečkala sporočilo za Anne.
' Pridi na hodnik v tretjem nadstopju. Nujno je! Amber '
Brž ga je privezala feniksu na nogo in mu tiho naročila: "Nesi to Anne. Pa pohiti!" Še enkrat ga je pobožala in odletel je.

Skozi veliko stransko okno je bušnil veter. Za mili-sekundo se je zdelo, da je mimo šinil mladi čarovnik na metli, a z urokom pospeška je bilo težko zogotoviti to. Amber je v misli poslal: "Se vidimo. Pa hitro!"

Amber je presenečeno pogledala. Mja. Seveda. Takoj ko se primaje Anne. Pomahala mu je in nadaljevala čakanje na prijateljico, ob tem pa je premišljevala: Le kako sva lahko postali prijateljici? Saj je iz Gryfondoma! Čudno, saj imam že dva prijatelja! Prejšnja leta pa čisto nič... Očitno si se pomehkužila, Amber! Nasmehnila se je. Všeč ji je, da ima prijatelje.

Ko je Anne prebrala pismo je hitro stekla do hodnika, feniksa pa spustila ven čez okno in se mu zahvalila. Prispela je do hodnika, kjer je Amber nervozno štopicala gor in dol. Še enkratje zašprintala in se ustavila (zaradi maga ima zelo dobro kondicijo) pri Amber. "Kaj je?"

"Uh, sreča, da si tako hitro prišla!" je vzkliknila Amber. "Poglej si to!" Pokazala je na črke iz oranžnega dima. "Od Mika je. Če nimaš nič proti, bi šli in se izdejanili izpred šole?" Vprašujoče jo je pogledala. Bila je nervozna, saj se ji ni niti sanjalo, kaj je za Mika tako pomembnega.

"Hmm...Iz okolice šole se po navadi ne da izdejaniti. Upam da se zdaj ob tem času lahko..." Zamislila se je, nato pa se zagledala v črke in jih hitro kakor je mogla prebrati. Pomiknila ji je.

"Saj, čim dlje bova šli in urok bo popustil!" je razburjeno rekla Amber. "Pridi!" Stekla je po hodniku in stopila na stopnice, ki so se premaknile nadstropje nižje. Potem je stekla še po enih stopnicah in se znašla v avli. Pogledala je, kje je Anne in skupaj sta stekli iz šole.


((Nadaljujeva kar pri Miku, da ne bova zdej pisali celih litanij, kako se udejanjava pa to... xD Pa tri vrstice moraš napisat! xD))

Pritekel je do stopnišča. 7. Nadstropje... 6. ... 5. .... 4..... 3. ... Ah, ne, v četrto moram! Torej, končno... 4. nadstropje. Počasi je korakal po hodniku in si ogledoval portrete na stenah. Sir Goss Yansen, Lady McYann, Vilinec Hory Ibaz, Velika Čarovnica Ibanez Gibson... No, kje si? Končno je prišel do portreta stare babure, katera je imela čez glavo poveznjen klobuk, sredi čela pa je vanj zrlo eno samo oko. Mike je roko prislonil na sliko in z modro-zlatimi črkami so se izpisale besede: Le če pravi jedec si, pot do kipca odpre se ti. Mike je zavil z očmi in sedel na mrzla tla, ter počakal Jaydena in Rhiannon.

Amber je, zatopljena v svoje misli, hodila po hodniku v četrtem nadstropju. Nenadoma je pred sabo zagledala Mika. Sumničavo ga je premerila od nog do glave in se na koncu zazrla v njegove oči. "Kaj pa ti počneš tukaj?" ga je vprašala in se trudila, da bi njen glas zvenel normalno. "Vse mi povej. Nekaj naklepata, ti in Rhiannon. Se motim?" Vedela je, da se ne moti.

AMBER! Kaj pa ona tu dela? Če se zdajle prikaže Mercury ali Bella... "Ne, zakaj bi tako mislila? Mislim no, za Rhiannon ne vem, jaz ničesar ne naklepam." Mojstrsko je prekril živčnost, a morda mu je je še vseeno malo ušlo. "Zakaj pa si na hodniku tako pozno? Jaz imam kazen pri gospodu hišniku. Naj bi nekdo ponoči smetil po hodnikih in celo noč moram patruljirati! Si morda ti smetila?"

Amber je prhnila. "Nič. Seveda. Misliš, da sem slepa? Da sem neumna? Ne bi rekla!" Prekrižala je roke in ga pozorno motrila s priprtimi očmi. "In kaj tebe sploh briga kaj jaz počnem na hodnikih? Povej mi resnico. Kaj naklepata? Zakaj ves čas tiščita glave skupaj in šepetata?" Na njegovo zadnje vprašanje se ji ni zdelo vredno odgovoriti, zato je utihnila. V zraku je bilo čutiti napetost.

Joj, kaj naj ji rečem, kaj naj ji rečem... No... morda bo tole vžgalo..."Poglej, Amber... Bilo je presenečenje... učiteljica za astronomijo bi verjetno povedala... bljiža se rojstni dan Isabelle Leroy. Načrtovala sva manjšo zabavo, ki bi bila skupaj s tem sprejemna... saj veš... varuhinja šole in vse to... šola to potrebuje..." Super, Mike! Isabelle Leroy ima rojstni dan res v kratkem! 7. Novembra! Nasmehnil se je in pričakoval najhujše...

"Aha. In zakaj sta šepetala samo vidva? Meni ali komur koli drugemu pa je bilo to težko povedati? Le zakaj?" se je narejeno zamislila Amber. "Glej, Mike. Ne razumem, zakaj mi preprosto ne poveš po resnici. Kaj imaš od tega laganja? In kaj bi bilo lahko tako hudo, da ne bi zaupal prijateljici?" Njene sumničave oči so postale skoraj žalostne. Saj sem vedela... ne morem imeti prijateljev. Lahko sem hvaležna za ta dva meseca, kolikor je trajalo. Nikoli jih nisem imela in nikoli jih ne bom imela. Prvi in zadnji prijatelj, ki mi ne zaupa več... mogoče je zanj to prijateljstvo končano?

"No, ker ni nihče vprašal, sicer pa sem rekel, da bi učitelji vse izblebetali in prav tako bi kakšna Monica Weasley ali kdo podoben...," Počasi mi zmanjkuje idej... lahko bi počasi prišel profesor Clearwater ali Rhiannon, sicer bom znorel tukaj... Daj no, Amber... POPUSTI ŽE! POPUSTI ŽE!

[Nwm, nimam idej, ti lah še kej napišeš, Amber, sam pol pa bom js čaku na Rhiannon und profesor.]

Upam, da nisem za v umobolnico, je bilo prvo, kar mu je padlo na misel, ko je v glavi zaslišal Mikov glas. A kljub prepričanju, da Bradavičarka ne vpliva nanj ravno dobro in da se mu od vseh tečnob že malce meša in ima v glavi glas učenca, se je Jayden odločil, da bo preveril svoje psihično stanje. Tako so ga noge same odnesle do 4. nadstropja, sam pa je bil tako zatopljen v debato s svojimi mislimi, da se je skoraj zaletel v učenko, ki je prijetno klepetala z Drznvraancem. Ozrl se je okoli sebe in opazil, da stoji natanko pri kipu enooke čarovnice. Na srečo mi še ne bo treba predčasno k psihiatru, si je olajšano mislil in skoraj bi se že nasmehnil. Ko je končno spoznal, da učenka, kljub temu, da je Spolzgadovka, pravzaprav ne spada sem in bi morala biti kar nekaj nadstropji niže, saj je tako ogrožala Mika, Rhiannon, tetko Bello in Jaydena, je takoj nadel resen obraz. "Gdč. Black, priporočam vam, da svoj večerni potep zaključite in se spravite v ljubke ječe, razen če želite preostale večere tega tedna, ki jih je, mimogrede, še ogromno, preživljati v moji, nič kaj prijetni, družbi," ji je skoraj zašepetal izza hrbta. Ta punčara bi se mi še lahko priljubila, je pomislil, s kančkom obžalovanja, ki pa je bil tako drobcen, da ga je že zelo težko zaznal. "Vi Snake, pa boste pobrisali tale hodnik, na katerem se je nabralo kar nekaj svinjarije, za katero ste vsaj malo, če že ne veliko, odgovorni tudi vi," je še naznanil, ko mu je končno prikapljalo, da Drznvraanovec nima nikakršnih privilegij. Razen zdaj.

Amber je profesorju namenila sovražen pogled. Torej je imela še en podatek več. Tudi tale bunkelj torej sodeluje... bom že ugotovila za kaj se gre... Še enkrat je ošinila Mika, potem pa odkorakala v drugo smer. In spet Amber brez prijateljev, kot na začetku. Amber brez prijateljev, Amber brez prijateljev, Amber brez prijateljev, brez prijateljev, prijateljev... ji je odmevalo po glavi. Dlani je stisnila v pesti tako močno, da so se ji nohti zarili globoko v kožo in naslednji trenutek je že izginila za ovinkom.

Rhiannon je srečno hopsala po hodniku proti četrtemu nadstropju in skoraj doživela infarkt, ko je opazila Amber. Hitro je smuknila v najbljižji prehod za tapiserijo, počakala, da je šlo dekle mimo, potem pa se je z olajšanjem vrnila na hodnike in v rekordnem času prispela do kipa enooke čarovnice, kjer sta jo Jayden in Mike že čakala. Ni se ji zdelo primerno obirati se.

"No, kakšen je plan?"

Jayden je usmeril pogled proti fantu, ki pa očitno ni nameraval spregovoriti zakaj bedasti dvernik že ne leži pred njegovimi nogami. Zato je raje kar sam stopil do kipa in se spraševal, če bi bilo preveč glasno za razstrelitev. Sam pri sebi je skomignil in se odločil, da bo najprej poskusil kip le odmakniti. Dotaknil se je hladnega, malce zarjavelega železja in kip je brez upiranja gladko zdrsnil stran. Za njim je bila le majhna luknja, v kateri je počivala, že na mnogih mestih odkrušena čaša. Zavil je z očmi in se spraševal, kaj takega je bilo pri odstranjevanju kipa težkega. Malce je povzdignil kazalec in kelih se je počasi dvignil v višino oči. "Saj vesta kako to gre." Dotaknil se je dvernika, kip čarovnice pa je počasi zdrsel nazaj na svoje prejšnje mesto, zakrivajoč vse skrivnosti.

Mike je zavil z očmi. Pogledal je Rhiannon in ji izzivalno rekel: "Greva?" Pri tem je zmanjšana trupla za pasom in v zadnjem žepu oddal z urokom ostanka in močno sta se pritrdila na svoji mesti. Še enkrat je stresel z rokami in zgrabil za čašo ter izginil v nič. Že je stal v istem neznanem gozdu.

Rhiannon je dvernik spet zgrabila v zadnjem trenutku. Pismo ej...je meni res usojeno vedno skoraj zamuditi dvernik? Baba nesposobna, se je na tihem oštela in sploh ni opazila, kako jo je odneslo v neobstoj, potem pa je spet treščila v realnost in prvo kar jo je zadelo, je bila močna bolečina, ko je trdo priletela na tla.

Loryna je prišla na hodnik. V zadnjem hiu je opazila Amber, ki je bila žalostna. Stekla je za njo ter rekla: "Živjo. Zdiš se nekako... žalostna" Pogledala jo je. "Mike in Rhiannon" je vprašujoče rekla. "Prav imam, kajne?"

Amber jo je prestrelila s pogledom in pesti še močneje stisnila, da so ji nohti predrli kožo. "Spelji se." je ostro zamrmrala in pohitela mimo nje. Kaj njo sploh to briga? Presneta Gryfondomovka, vedno se vtika tja, kamor ni treba! Samo pri miru naj me pusti, pa bo v redu!

Cindy je sama hodila po dolgem hodniku. Kako sovražim biti sama je razmišljala med tem ko so njeni čevlji odmevali po praznih hodnikih. Slike so jo neprijetno gledale, nekatere pa so se ji smejale."Kako patetično" je zašepetala sama pri sebi in pospešila korak. Na koncu hodnika je stalo dekle z dolgimi svetlimi lasmi. Drznvraan najvrjetneje si je sama pri sebi mislila Cindy, ko jo je opazila. "Živjo." jo je zamorjeno pozdravila Cindy. Ni se družila z ljudmi iz drugih domov. Najraje je bila v družbi Spolzgadovcev, kjer so skupaj opravljali ljudi na šoli. "In ti si?" je vprašala Cindy neznano dekle, pri tem pa pogledovala svoje vijolično modre nohte.