Merjaščeva glava

Tu se zadržujejo nadvse neobičajna bitja in ljudje. Študenti in osebje Bradavičarke ne zahaja sem. Na vhodu je pritrjein zdelan izvesek, na katerem je narisana odsekana glava divjega vepra. Tudi tukaj strežejo maslenušek, vendar ga imajo shranjenega v umazanih, prašnih steklenicah.

Loryna se je odpravila iz šole. Srečala je hišnika, a se je pravi čas skrila. Počakala je na profesorico, vmes pa pregledovala, če je vzela vse. Bilo ji je vroče, a ni smela povedati, kaj je. Opazovala je metlišče metle.

Svetlana je z naglimi koraki stopala po praznih ulicah Meryascoveene. Pa so res bile tako prazne? Prav ta misel ji je rojila po glavi in zaradi nje se je ves čas kradoma ozirala naokrog, kot bi pričakovala, da se bo senca rogovilastega drevesa nenadoma spremenila v čarovnika, ki bi ji na vsak način hotel škodovati. Ko nezaupljivost postane navada, stalno sumničenje način življenja, zapičevanje v na videz nepomembne okoliščine ali podrobnosti pa prosti čas (pri čemer sploh ne gre za preganjavico). V žepu je imela majhen zahrbtovid, kupljen pred natanko desetimi leti. Čeprav bi se to nekaterim odraslim čarovnikom zdelo smešno, se ga profesorica ni čisto nič sramovala, saj jo je že mnogokrat zadnji hip posvaril pred ... dobrim, če je bila ona sama zla ... in pred zlim, če je bila slučajno dobra. Počasi se je večerilo in obrisi stavb so bili vedno bolj nerazločni in zabrisani, k čemur je pripomoglo tudi dejstvo, da se na nebu ni prikazala niti ena sama zvezda. Če bi v roke vzeli koledar, bi lahko celo ugotovili, da je napovedan mlaj.

Naposled se ji je končno zazdelo, da v daljavi vidi tako imenovano 'Merjaščevo glavo', ki jo je bilo za razliko od ostalih, močno osvetljenih gostiln in trgovin - da ne omenjamo Medenega carja, okoli katerega so dobesedno utripale pisane lučke ter prasketale drobne petarde - težko opaziti, saj jo je krasila zgolj ena sama, na okno postavljena oljenka, ki je oddajala medlo svetlobo in ji je po videzu sodeč grozilo, da bo vsak čas ugasnila. Pa ni.

Čarovniška profesorica - na prvi pogled ji nobena od omenjenih besed nikakor ne bi pristajala, saj je bila oblečena v izredno ne-profesorska in mogoče celo izredno ne-čarovniška oblačila: živo rdeča majica, ki je bila nekakšen križanec med flanelasto srajco in svileno bluzo (če si to lahko predstavljate), dolg in precej oprijet plašč v odtenku najtemnejše zelene, ki se tokrat izjemoma ni vlekel po tleh in je bilo zato vidno nekaj centimetrov hlačnic, katerih širina očitno ni bila zanemarljiva, saj so se pod njimi nahajali visoki črni škornji, ki jih sicer nisi mogel videti, pač pa si lahko o njih z gotovostjo sklepal na podlagi stalnih pridušenih udarcev ob tlakovano cesto. Kot ponavadi je bila razoglava, kar je verjetno pomenilo, da je mrzel veter, ki je na vsakih nekaj minut nesramno zapihal in poskusil zlesti pod kožo, ne moti kaj dosti. Nasprotno! V njem je celo uživala in na svojem čudaškem plašču je ročno odpela štiri gumbe (na 'srajčasti bluzi' pa samo enega) in mirno dopustila, da jo je prepihalo - je kmalu za tem prispela na cilj.

Šele tu, na svetlobi okenske luči, se je razjasnilo, da plašč vsekakor ni bil le zaradi lepšega označen s 'čudaški'. V bistvu je nadomeščal torbo, nahrbtnik in potovalko. Dobro, no. Malce pretiravanja pač ne more škoditi. Dejansko je bilo nanj prišitih neskončno število žepov - od tistih skrivnih do naravnost gromozanskih - in praktično vsi so bili maksimalno napolnjeni, kar mogoče ni bilo tako nenavadno, saj druge prtljage ni imela. Ne da bi se ozrla po oguljenem izvesku ob vhodu, je pritisnila na kljuko in se previdno preselila v notranjost Merjaščeve glave in se razgledala po prostoru. Točaja ni bilo na spregled, Loryna pa je na srečo bila.

Sarah je porabila malo več časa za odhod, saj je komaj našla svoj ubogi Čistomet. Tako je bila poznejša od Lory, ki je najbrž ušla hišniku. Sarah mu vsekakor ni. Nekaj je začel godrnjati, ob omembi profesorice Svetlane, pa je raje odšel stran. Pot do Meryascoveene je bila odprta, zato se je podvizala in prispela do krčme v trenutku, ko so se zaprla vrata za profesorico. Hitro je vstopila. V krčmi sta bili seveda že obe, profesorica Snape in Lory. "Spet sem najpoznejša, kaj?" je nezadovoljno zamrmrala in vprašujoče pogledala profesorico.