Velika dvorana

To je najverjetneje največji prostor na Bradavičarki (če odštejemo sobano KŽTD). Zapolnjujejo ga štiri doga omizja, po eno za vsak dom. Prosi njim pa gleda še eno omizje, ki je namenjeno profesorjem. V tej dvorani učenci in profesorji zajtrkujejo, kosijo in večerjajo, med obroki pa je to tudi super kraj za učenje, zabavo in druženje. Velika posebnost šole je v začaranem stropu Velike dvorane, ki kaže nebo točno tako, kot je zunaj.

Drznvraansko omizje se je širilo zraven spozgradovaskega na levi strani dvorane. Na sredi skupaj z Pihpuffovskim omizjem. Mike je prikorakal in sedel nekje na sredino omizja, nad katerim so bile razobešene modre zastave. Sedel je in si privoščil kanček pečenega piščanca. Počakal je, da pride še kdo.

Luciane je stopila v veliko dvorano in pojedla kos kruha namazan z maslom. Zakaj je sploh 1+1=2? Zakaj so nekatere stvari tako logične? Zakaj ni 1+2=2? To pa ni logično? Nekatere stvari so logične, druge pa ne...Zmajala je z glavo in stlačila v sebe še približno deset koščkov kruha z maslom. V mislih pa je niso mogle zapustit misli kot je:Zakaj sem jaz človek? Zakaj jaz nisem žival? In podobne izvirne in logične stvari. Po glavi so se ji vedno podile neke podobne stvari in menila je da ji je to prirojeno. Zarežala se je in njen nasmeh je segal od enega ušesa do drugega. Počasi je vstala, pobrala torbo in se odpravila k pouku.




[kok zanimiv post. naudušena sem nad njim]

Loryna je stopila v dvorano. Na sebi je imela kratko krilce črne barve, tako dolgo, da ji je prekrilo spodnje hlačke in črno majčko z smrtno glavo. Bila je tudi naličena, lase je pa imela spete v čop. Komaj je čakala, da pride še kdo, saj se je tega plesa veselila.

Mike je počasi prikorakal v dvorano. Vedel je, da bo Amber zamudila zato je rahlo žalosten sedel na klop in segel po bedri piščanca. Povsod s obile buče in zdelo se je, da se je Mike oblekel podobno okrasju. Imel je športni telovnik - ne pre-uraden, a nisi ga mogel nositi kar tako. Hlače je imel podobne telovniku in v njih je bil rahel pridih, ki se ni videl. Ta pridih se je ujemal z bučami. Sedel je in ugriznil v bedro.

"Hej" je pozdravila Mikea, ko je vstopil. "Luštna obleka" je dejala in sedla na stopnice, ki so vodile na oder. "Torej Amber, kaj? Mislim, da si presrečen, ona pa prav tak" je rekla in se nasmehnila. "Menda bomo na Bradavičarki kmalu opazili kakšen zaljubljen par, ha?" ga je vprašala.

Toby je prikorakal v Veliko Dvorano. Na sebi je imel rdečo haljo, ki mu jo je poslala mama za ples. Ozrl se je naokoli. Zdaj pa bi nekdo že moral biti tu si je misli. Končno je opazil Loryno in Mika, ki sta se pogovarjala. Kakor hitro je moral s dolgo haljo na sebi, pognal proti njima. Kmalu je prispel proti njima. Pozdravil je oba in se Loryni začel opravičevati glede zamude. Kot vedno, sem tudi na to zamudil. Oprosti Loryna, se je opravičeval in jo povabil na ples.

Luciane je počasi vstopila v Veliko dvorano s svojim soplesalcem. Oblečena je bila v črno majico brez rokavau, dolgo črno krilo ki ji sega do tal in srebrne balerinke. Med njenimi vranje črnimi lasmi je bil oražen pramen ki ga je pričarala v dnevni sobi Piffpufa, spet pa je bil s sponko v obliki buče, ki jih je bilo ogromno tudi v Veliki dvorani. Njen soplesalec je bil oblečen podobno, le da ni imel krila temveč hlače, in namesto majice brez rokavov je imel srajco. Luciane se je spomnila da ji je Linoell omenil da ne zna plesati, vndar ga je kljub temu zvlekla na ples. Ne bi mogli trditi da je vanj zaljubljena, vndar bil je edini osebek moškega spola ki jo je poslušal. Opazila je da je Mike že prišel, in zdaj je bila že bolj prepričana vase saj se je hotela pred Mikom izkazati in mu pokazati da ni slaba. Smehljala se je in stopila dol po stopnicah. Najprej je odšla do mize saj je bila lačna. Pojedla je kos kruha, nato pa se obrnila k Linoellu in rekla:"Če ne želiš plesati, ti ni treba." Nasmehnila se mu je in olajšano se je usedel. Tudi Linoell je pojedel kos kruha, nato pa se je obrnil k Luciane in rekel:"Hvala ti, res ne maram plesa." Luciane pa je že jedla drugi kos kruha in v glavi je bila že posvečena svojemu razmišljanju o logičnih in nelogičnih stvareh. Če je 1+100=101, zakaj potem 1*100 ni eneko 101 ampak je enako 100?

Loryna se je nasmehnila in vstala. Tobyja je povlekla za roko, in ga zvlekla na plesišče. Ravno takrat so začeli predvajati živahno glasbo. "Upam, da znaš dobro plesati" se je očarljivo nasmehnila svojemu spolesalcu in umaknila pogled z svojih črnih all-stark. "Si za 'divji' ples?" ga je pozvala.

V Veliko dvorano je dostojanstvenih korakov vstopila ženska postava, katere oblika je spominjala na peščeno uro. Dolga obleka, ki se je vlekla po tleh, je bila narejena iz težkega, črnega žameta. Nekaj centimetrov pod vratom je bila tesno zapeta. Če si pogledal z malo manjše razdalje, si lahko ugotovil, da oseba niti ni bila tako zelo dostojanstvena. Ravno nasprotno. Svetlanina hoja je ponazarjala nekoga, ki slučajno nima nobenega boljšega dela in je na ples prišel zgolj zaradi radovednosti in upanja, da bo komu lahko uničil vse veselje.

Njeni ravni - vendar košati - lasje, ki so se ponavadi svobodno motovilili okrog glave in po hrbtu, so bili tokrat ujeti v figo, speto z zeleno rdečim trakom. Toda to ni dosti koristilo, saj se jih je četrtina že uspešno izmuznila iz njegovega prijema. Svetlana je očitno poskušala biti kar se da barvno neusklajena, saj si je okoli pasu privezala tanek živo rumen trak.

Oči so bile rahlo poudarjene z vijolično barvico, drugih dodatkov pa ni imela. Krasile so jo le vzvišeno dvignjene obrvi in zaničljiv izraz na obrazu. Zavzeto se je razgledovala po dvorani in medtem iskala prostor, kjer se bo lahko utaborila ali pa vsaj našla kakšno žrtev, da bi ji izpila živce in dobro voljo. V najslabšem primeru je lahko upala na mimoidočega in nič hudega slutečega grajskega duha, s katerim bi se lahko pomenkovala o receptih za zeljnate juhe, mučilnih napravah, smislu bunkeljske robotike, črni magiji, zdravilnih zeliščih, smrtonosnih strupih, ritotrobih zaribancih ali o kakšni zapleteni in skrajno zanimivi zgodovinski temi. Morda bi lahko celo preizkusila občutek vdiranja v misli duhov.

Mike je dvignil pogled ob vseh prišlekih. Loryana je že hitela plesati s Tobyjem, ko se ples še niti začel ni. Tudi glasbe ni bilo. Luciane je poleg sebe vodila nekega... no, Mike jima ni namenjal pozornosti in nato še prof. Snape. Mike je vedel, da nima namena plesati in se gostiti, a je vseeno pristopil k njej: "Dober dan! Boste res danes učitelji organizirali tudi dvoboje?"

[Nej bi bli po želji tudi dvoboji, učitli bote sodniki...]

Svetlana je Mika premerila od nog do glave in slednjič se je odločila, da mu nameni kanček svoje predragocene pozornosti in odgovori na zastavljeno vprašanje. ''Če bomo učitelji organizirali dvoboje? Najprej bi te vprašala, kje vidiš kakšnega učitelja.'' Pri tem se je namrdnila in zlobno pristavila, da verjetno loščijo čarobne palice ali kaj podobnega.

''Sicer pa se lahko še kdo prikaže. Nikoli ne veš. Morda celo vedo, kako se pride do dvorane in nas bodo prijetno presenetili s svojim nenadnim prihodom sredi vsesplošnega veselja. Evforije. Razuzdanosti. Skratka... Kaj sem hotela povedati? Lahko se zaneseš, da bom po svojih najboljših močeh poskušala organizirati kakšen dvoboj in preprečila množično razširjane bedastih plesov in osladnosti, ki vedno bolj prežema ozračje. Kar čutim jo, kako prihaja. Gotovo bom staknila migreno ali živčni zlom. Tebi pa je všeč, kajne?''

Takrat se je med velikimi vrati prikazala Amber. Ker je pred tem poskrbela za to, da je za nekaj časa postala človek, je bila njena koža normalne barve in njene zelene oči so se svetlikale kot smaragdi. Obleka se je nenavadno lepo prilegala očem, saj je bila prav tako zelena, le da temnejšega odtenka s črnimi in belimi vzorci okrog pasu. Lasje so bili taki kot ponavadi, rjavi in skodrani, le da so bili tokrat veliko bolj urejeni. Na obraz si je nadela smehljaj in se približala Miku, ki je klepetal s profesorico. "Živjo Mike, dober večer, profesorica." je pozdravila.

Rhiannon je stala pred ogledalom na hodniku in neodobravajoče zmajala z glavo. Nikakor ni našla obleke, ki bi ji bila všeč. Poskusila je že vse barve in vzorce, pa tudi modele ter kroje, a enostavno se ji nič od videnega ni dopadlo. V silni frustraciji je zaprla oči. Zbrala se je. Nič, grem kar takale v dvorano, če misli kdo kaj reči, pa naj. Še zadnjič je ošinila svojo podobo v ogledalu in presenečeno vzkliknila. Ni bila več oblečena v sivo, kot prej. Na sebi je imela krvavo rdečo obleko brez naramnic, ki se je je do kolen tesno oprijemala, potem pa razširila in v valovih prosto padala do tal. Okrog vratu je imela pripet rdeč, ujemajoč trak, ki je bil ponekod v robatih gravurah porisan s črno. Tudi njene ustnice so bile krvavo rdeče in sive oči obrobljene s črno. Kar pa jo je najbolj presenetilo, so bili njeni lasje, ki niso bili več ravni, pač pa so ji z ramen padali v velikih kodrih. Samozavestno se je nasmehnila in si še enkrat čestitala za belino svojih zob, potem pa se vzravnala in vstopila v dvorano.

Najprej je opazila profesorico Snape, potem pa še Mikea, kako prešerno klepeta z njo in pa Amber, ki je milo rečeno izgledala bolj kot peto kolo. Sama pri sebi je na hitro skritizirala obleke vseh treh, potem pa se počasi sprehodila do njih in pozdravila.

Hermiona je v dvorano vstopila oblečena v modro obleko, ki je segala do tal. Tudi njene oči so bile modre, istega odtenka kot obleka. Na nogah je imela črne sandale z visokimi petami v katerih jo je malce zanašalo, saj ni bila navajena hoditi okoli v visokih petah. Malce se je razgledala po dvorani in odobravajoče prikimala. Dvorana ji je bila všeč. Lepo je bila okrašena. V dvorani je zagledala Amber, Mika, Rhiannon in svojo sodelavko, profesorico Svetlano Snape. Počasi se je odpravila do njih, kajti ni hotela, da bi padla. Med hojo si je ogledovala pare, ki so plesali in se objemali. V družbo h kateri je bila namenjena se je skoraj zaletela. "Oh, pozdravljeni." je rekla z vedrim glasom.

Charlotte je prišla v dvorano v kostanjevo rjavem plašču, ki se je vlekel po tleh. Pristopila je do učiteljskega omizja in sedla na svoje mesto v sredini. "Dobrodošli na plesu za noč čarovnic," je rekla, njen glas pa je odmeval po dvorani zaradi uroka. "Lepo plešite," Po tem se je usedla in srknila požirek bučnega soka.

Svetlana je zaradi prihoda Amber, Rhiannon in profesorice Watson trikrat zaporedoma zavila z oči, potem pa prenehala, saj se je zbala, da bo začela škiliti. Besno se je zagledala v prišleke in razdraženo odzdravila, čeprav ji ni bilo jasno, zakaj so nekateri tako dobre volje. S skrajno zagrenjenim glasom je dodala: ''Aha, torej se je tukaj zbral debatni krožek. Glavna atrakcija plesa za noč čarovnic? Veličastno, zares.'' Amber je verjetno slabo, saj je vsa zelena, Rhiannon ima nekaj okusa, vendar izgleda kot slaba kopija nekakšne krvave morske deklice, o Watsonovi pa ... nimam besed. Ali naj manj pije ali naj se nauči hoditi ali pa kupi balerinke. Visoke pete vsekakor niso bile pametna odločitev. Ljuba Charlotte se utaplja v bučnem soku in ob tem poskuša biti kar se da ... pokroviteljska? Lepo plešite? Seveda, kar izvolite.

Osebne pripombe je sprva hotela izraziti naglas, toda slučajno ji je zmanjkalo časa. Ukvarjati se je namreč morala z neposlušno figo, ki je vedno bolj spominjala na klobčič zavozlane volne. Prekleto. So moji lasje lahko pet minut pri miru? Ne, še na misel jim ne pride. Takoj ko jih spneš, morajo OBVEZNO iti po svoje. Maščevala se jim bom! Glasno se je pozanimala: ''Verjamem, da pri svojih letih niste sposobni početi, kaj več kot se nesmiselno hihitati in poskakovati sem ter tja... Mogoče vseeno obstaja kakšen kandidat za tako imenovani 'čarovniški dvoboj'?''

Rhiannon je mrko premerila prof. Snape, saj se ji je zdelo, da na tihem kritizira vse prisotne. Ob pogledu nanjo ji je ušel mali hahljaj, saj jo je profesorica spominjala na srednjeveške služkinje po gradovih, sploh pa se je morala nasmejati njeni frizuri, ki se zelo očitno ni strinjala z njenimi posegi. Profesorici je pomežiknila in z urokom stabilizirala njeno vse bolj smešno figo, potem pa je zaslišala vprašanje.

"So dvoboji samo za profesorje ali tudi za učence?" se je pozanimala in se z narejenim interesom ozrla po zbranih.

Svetlano je teatralni preobrat videza njene frizure spravil v nenadno navdušenje. Haaa! Toda kmalu je sklenila, da se takšno obnašanje zanjo nikakor ne spodobi. Žal malo prepozno, saj je pomotoma izjavila: ''Uff... hv ... eee ... hvalisanje je skrajno zoprna lastnost!''

Po nekaj trenutkih tišine se ji je zazdelo, da je s tem stavkom usekala malo mimo, zato je težavo poskusila rešiti s strogim pogledom, ki naj bi preprečil nadaljnje spraševanje ali terjanje pojasnil. Da bi preusmerila pozornost, kar se ji je zdel izjemno zvit načrt, je preudarno in brez vsakršne ostrine ali cinizma dejala: ''Komu so namenjeni čarovniški dvoboji? Pravzaprav predvsem učencem.'' Kar se tiče mene ... ne bo v poštev prišel nihče. Tisti novi profesor Jayden bi bil interesanten, samo kaj ko ga ni od nikoder. Sploh pa: V bližnji prihodnosti si moraš povrniti dostojanstvo! Takšni nastopi, kot smo jim bili priča sedaj, so naravnost nedopustni!

Rhiannon se je na široko zarežala, potem pa se odločila, da profesorce ne bo več spravljala v neugoden položaj, zato se je obrnila k Mikeu.

"Alo, a se bova udarila? Hitro se spomni tvoje nagrade, jaz zase že vem," mu je pomežiknila, potem pa se pomešala med druge in navdušeno zapazila mizo z maslenuškom, zato je odslalomirala tja ter si postregla.

Mike je bil takoj za. Nekaj, kar nikoli ne bi zavrnil, je izziv. To ga je včasih pripeljalo tudi v težave. Hmm... Lahko bi... njena mačka je delec preživetja... mogoče bi šlo nekako, da je ne bi ubili... no, bomo videli... "Seveda! Pravila poznaš? Brez žrlelih, sodi učitelj..." Mike se je vražje nasmehnil.

[Pač, od tistega, čigar posti so kvalitetnejši tist zmaga. Nikjer ne smeš napisat DA ZADENEŠ... to bi določal sodnik - za to predlagam svetlano in Amber.]

"Ni problema! Kaj je tvoja želja če zmagaš? Jaz zahtevam tebe...za danes..." Pretkano se je zarežala in čakala na odgovor.

Mike je najprej reagiral zelo... agresivno. Na plan mu je po pomoti planila leva pest, a ni udarila. Mike je imel nekaj v mislih. "Poglej, zmenjen sem bil z Amber... Prav - a v zameno želim tvojo mačko. Morda ti jo vrnem po nekaj časa." Mike se je enostransko zasmejal, medtem ko je desna stran obraza ostajala hladna se je leva konica prešerno raztegnila v nasmeh. Pogledal je Amber. Ni bil več nasmejan. "Moram," je šepnil.

"Zmenjeno. Samo pazi, da ne boš presenečen...Lady Stacia ima svoje možgane, veš." Tudi Rhiannon je en kotiček privihala navzgor in ga hladno premerila, potem pa se ozrla k Amber in se ji tiho opravičila. Spet si je nadela popolnoma brezbrižen izraz in se obrnila proti pfor. Snape. "Boste sodili, profesorica?"

Amber je zavila z očmi. Torej se bo, če zmaga Rhiannon, danes precej dolgočasila. "Dobro." je počasi prikimala. Mike mora zmagati! Prvič zaradi Stacie in drugič zaradi mene... "Potrebovali bi oder in občinstvo." je ugotovila. "Vidva poskrbita za oder, naj se nariše tukaj, na sredi dvorane, jaz pa bom ostale zadolžila za gledalce." Zarežala se je in stopila k Loryni. "Prideš gledat dvoboj?" je vprašala in ne da bi počakala na odgovor že odšla naprej in spraševala vse po vrsti.