Šolska ambulanta

Ambulanta je velik prostor s posteljami. Na eni izmed sten so vrata, ki vodijo v prostore šolske zdravnice, madam Pomfrey. Če je kakšen študent ali profesor poškodovan ali bolan, ga zdravnica zelo hitro pozdravi, saj pozna veliko urokov, napojev in zelišč, ki hitro in učinkovito pomagajo bolniku.

Mike je prihitel do ambulante, zdelan od boja s trolom. Legel je na posteljo, a ga je preveč pekla rana na vratu, da bi počakal. Stekel je do umivalnika in nekaj robčkov, ki jih je pričaral zmočil. Pritisnil jih je ob rano. Čez par minut je v sobo stopila madam Pomfrey in zagledala bolnika. "Ja kaj je pa tebe zdelalo," je vprašala. Trol, ti trola! Mike je klavrno izdavil: "Padel sem in na tleh so bile nekakšne bodice. Madam mu ni popolnoma verjela, a ga je vseeno oskrbela. Mike se je zahvalil in odšel.

Sarah in Lory sta uspešno prišli do ambulante, učitelji, ki so pomagali šolski zdravilki pa so obe odvlekli. Vse postelje so bile že zasedene, zato so pričarali dodatne. Na žalost sta z Lory končale precej narazen. Sarah je v trenutku, ko se je znašla v postelji od izčrpanosti zaspala. Le na pol je vedela kaj se dogaja okrog nje, je pa čutila, da se ji kot celi, gleženj je že na svojem mestu, zob pa je tudi zrasel. Odločila se je da se ne bo več trudila ostajati vsaj malo budna, zato je popolnoma zaspala.

Loryna se je čez nekaj časa zbudila. Počutila se je zelo dobro. Nekaj časa je strmela s strop, nato pa sedla. Jah, madam Pomfrey ša ima res ta prave lastnosti. Glej, glej; dežek! se je nato razveselila in skočila na noge. Stekla je k oknu. Zunaj je grmelo in se bliskalo, pihal je močan veter in lilo je kot iz škafa, Takrat je opazila prijateljico. Stekla je do njein opazila, da je bila poškodovana. Rahlo jo je stresla, z željo, da bi se zbudila- Upala je, da se bo, in takrat...

Sarah je začutila, da jo nekaj trese. Zagodrnjala je in se obrnila. Hotela je zamrmrati nekaj podobnega kot mami pusti me pri miru, a se je spomnila kje je. Dvignila se je in odprla oči. Tam je bila Lory, živa in zdrava. Skočila je na noge in jo objela. "Kako si," jo je vprašala. "Mene ne boli čisto nič več. Sem bila pa precej poškodovana. Največ zaradi tiste eksplozije," ji je veselo povedala in se pretegnila.

"Tudi jaz" je veselo rekla. "Malce prej sem se zbudila" je povedala ter zazehala. "Prav naporno je bilo" je zamišljeno nadeljevala ter sedla na sosedno posteljo. "Ampak... Mikea in Rhiannon so odpeljali" je žalostno povedala. "K.." Ni mogla nadaljevati. "Samo malce sem še zaspana..." je rekla. Takrat pa je prihitela madam Pomfrey. "Je vse v redu?" je rekla. "Ja..." je zamišljeno rekla Lory.

Očitno nekateri niso bili tako obzirni in uvidevni kot madam Pomfrey. Vrata so se sunkovito odprla in trdo udarila v steno. Ups. V ambulanto je butnila Svetlana in olajšano zavzdihnila. Videti je bilo, da je našla, kar je iskala. ''Končno. Res ne vem, zakaj se morata nahajati ravno tu, ko pa sem jaz bila povsod drugje.'' Sodeč po izrazu na obrazu se je nesmiselnosti svojih besed zavedala, saj je zagnano nadaljevala, pri čemer se je zraven prikradel še strogi ton. ''Z vama se moram pomeniti glede zgodovine. Če slučajno nista vedeli... Obvezno bi morali hoditi k temu predmetu, saj bo ob koncu leta v vajinem spričevalu. Itak je zdaj že prepozno, ker smo eno pomembnejših snovi, Twutilliansko revolucijo, že obdelali. Temeljito obdelali. Namesto teorije, ki je seveda izredno pomembna, se lahko lotita prakse. Pravzaprav druge izbire skorajda nimata, vendar - tako ... zaradi lepšega - rabim vajino privoljenje. Gre za posebno nalogo, ki ni ravno strašansko enostavna in bo bržkone potekala zunaj zidov Bradavičarke. No, kaj pravita?''

"Seveda" je tiho rekla, še vedno presenečena nad profesoričinem prihodu. Kje se pa bo odvijalo? "Sar" je nato prijateljico prebudila iz transa. "Si budna?" se je zasmejala in stresla prijateljico. "Alo, na rit" se je zahihitala.

Ni potrebno posebej poudarjati, da je izredno glasni in burni odziv obeh študentk profesorico Snape strašansko presenetil in vrgel iz tira. Privzdignila je obrvi, se obrnila k Loryni in nataknjeno nadaljevala: ''No, ker stanja tvoje prijateljice ... khem ... ta hip ne ocenjujem za prisebno ali budno, bom obširno razlago prihranila za kdaj drugič. Lahko tudi med potjo, saj sem se odločila, da grem z vama, kar bo gotovo mnogo bolj varno in ... učinkovito. Naloga je namreč dokaj pomembna in ne moremo si privoščiti niti enega spodletelega poskusa. Zanesljivost je važna zadeva in nekateri je ne žal premorejo." Da bi pokazala, kako zanesljiva je ona sama, je vzvišeno frcnila s palico, česar posledica so bile zavozlane zavese s travnato zelenimi pentljami. Zgroženo se je zazrla vanje, se poskusila pretvarjati, da je bil to pravzaprav njen namen in hlastno dejala: "Takoj ko bosta lahko, se spravita iz ambulante in si v stolp pojdita pripravit stvari za na pot. Potrebujeta čarobno palico, kar se da debel zimski plašč, manjšo zalogo hrane - gotovo poznata Marellin seznam izjem, iz zbirke sestavin za napoje vzemita boomslangove luske in nekje poiščita nekaj renčevčevih ščetin. Vse ostalo lahko pričaramo sami. Pričakujem vaju pri Merjaščevi glavi, kjer bosta najprej ponovili nekaj urokov, nato pa se bomo izdejanile oziroma soudejanile - sta že odpravili izpit? - drugam. Za odsotnost odgovarjam jaz, če pa bi vama hišnik hotel preprečiti odhod v Merjascoveeno ... v mojem imenu ga nadrita. Saj je menda šlapl.''

Nekaj jo je treslo in nato reklo "Alo, na rit."Sarah se je zavedla, čeprav si ji ni ljubilo tega pokazati. Zaslišala je glas učiteljice Snape. Razlagala je nekaj o neki nalogi, kar je zbudilo njeno radovednost. Sarah je malo odprla oči. "No, jaz sem zraven," je zdrdrala, ko se je dvignila. Do takrat je po vsem videzu še napol spala, ko pa je učiteljica omenila nadiranje hišnika... "Je še kaj, kar bi trenutno morali vedeti? Če ni, grem lahko pripravit stvari," je povedala in se nasmehnila. Počutila se je odlično in predvsem, zdravo.

Svetlana je z zadovoljstvom opazila spremembo stanja v ambulanti. Sarah se je očitno zdramila in videti je bila polna energije. Kar pa verjetno ne bo trajalo dolgo. Profesorica je pomignila z glavo, kar naj bi pomenilo nekakšno prikimavanje. Za sekundo je pomislila, nato pa odgovorila na zastavljeno vprašanje: ''Ne, zaenkrat vama ni potrebno vedeti ničesar drugega. Razen če ...'' Presenečeno je razširila oči, saj ji je v glavo šinila zanimiva ideja. Pozanimala se je: ''Ali znata dobro uporabljati metle? Seveda ne ravno vrhunskih akrobacij, ampak preprosto, srednje hitro letenje. Mislim, če se znajdeta v zraku?'

"Seveda ZNAMA leteti!" je rekla. "Prav, pri merjaščevi glavi" je pokimala. Zapela si je jopico, saj je bilo ponavadi v gradu strašansko mrzlo in potegnila Sar kvišku. Madam Pomfrey je prišla da bi ju pe enkrat pregledala, a ji je Lory smuknila pod roko in za seboj potegnila Sar. "Pri merjaščevi glavi" je ji še enkrat rekla in odšli sta iz ambulante.

Rahlo šokirano je pogledala učiteljico. "Točno tako kot je rekla Lory," je dodala k tistemu, kar je rekla Lory. Prišla je madam Pomfrey, da bi ju pregledala, a ji je z Lorynino pomočjo uspelo uiti.

((Juhuhu, blablabla, Mika nezavestnega prpelejo sm, zdravnica čist zaskrblena, zdj čakamo Amber z gorjačo!))

Amber je slišala, da so Mika pripeljali v bolnišnico. Kljub vsej jezi in razočaranju, ki se je kopičilo v njej toliko časa, je bila rahlo zaskrbljena. Dobro, ne rahlo. Precej zaskrbljena. Nazadnje se ni mogla več zadržati in planila je v ambulanto. Takoj ga je zagledala v postelji ob oknu. Spal je. Ko ga je nekaj trenutkov samo tako od daleč opazovala, je začutila nenavaden občutek. Brez dvoma ga je zelo pogrešala. Zavzdihnila je in stopila k njegovi postelji. Sedla je na stol poleg nje. Ni imela srca, da bi ga zbudila, čeprav mu je imela za povedati marsi kaj ...


((Maš srečo, gorjače še nism potegnila iz žepa...))

Vse je bilo svetlo. Skoraj belo. Sredi polne praznine je stal rjavi leseni stol. Mike je počasi sedel na stol. Naenkrat se je vse skupaj zableščalo. Po tem, ko se je otresel sekundne slepote je stal v šolski ambulanti. Tam je sedela Amber. Kako dolgo je že ni videl. Skoraj je ni prepoznal. Nov stil. Nova frizura. Vse. "Amber." Je rekel z nežnim glasom. Z roko je segel po pramenu njenih las. Takrat je začutil hlad. Njegova roka je kar zdrsela čeznjo. Kaj je bilo to? Je umrl? Prešel je na drugo stran. Pogledal jo je v obraz. Pogledal jo je v njene globoke, rjave oči. "Uau." Res jo je bilo strah. Gledal je, kako ga je stiskala za roko. Njena roka je bila tako nežna in čista... sveža. Njegova pa polna krast in ran. Res ne tako, kakor si je vse skupaj predstavljal. Svojo skoraj neopazno roko je položil zraven. Bilo je tako toplo. Tako... ni znal opisati občutka. Z roko se ji je dotaknil lica. Ona pa je samo gledala njegovo negibno truplo. Obupano je legel v svoje negibno telo - sprijaznjen z usodo. Takrat je odprl oči. "A - Amber?" je Otožno rekel. Je to res delovalo?

Amber si ni mogla pomagati. Ko je Mike odprl oči, je olajšano izdihnila ves zrak, ki ga je zadrževala v sebi. "Živijo, Mike," je tiho rekla in gledala v njegove sinje modre oči. Trudila se je, da bi njen glas zvenel vsaj malo hladno, a to ji ob trenutkih olajšanja, ki ga je začutila v sebi v trenutku, ko se je Mike zbudil, ni ravno dobro uspelo. Tedaj je privršala k njegovi postelji madam Pomfrey. "Oh, buden je!" je vzkliknila in mu v roke porinila kozarec neke čudne zelenkaste tekočine. "Spij," je ukazala. "Bolje, da vse naenkrat, okus ni ravno prijeten." Amber je začela živčno mečkati rob svoje majice, rekla pa ni ničesar več.

Odprl je usta, da bi nekaj povedal, a je takrat vstopila starejša zdravilka. Ugriznil se je v ustnico. Med tem, ko mu je Pomfreyeva ponujala pripomočke za ublaženje njegove bolečine, je nekako niti ni slišal. Vse njegove bolečine so izginile ob pogledu na s svetlobo obsijano lepotico, ki je sedela na sosednji sobi. Opazoval je vsak njen gib. Gledal je, kako so njeni urejeni nohti ribali šive na majici. Gledal je, kako so njeni izrazi na obrazu padali na njegovo strgano hlačnico in popolnoma krvavečo nogo. Opazoval je, kako je skozi odprto okno veter kuštral njene lase. Njegov zasanjan razgled je preprečila Pomfreyeva, ki mu je v roke potisnila kozarec nekakšnega nenavadnega napitka, nato pa je odšla. Popil je grenko pijačo. Zakašljal je, da so ga zabolele vse kosti v telesu. Ko je kozarec izspraznil ga je odložil na voziček in segel po Amberjini roki, a je ni dosegel. "Amber..." je rekel razumevajoče, ko je opazil mrk podton v njenem prejšnjem glasu. "Imam ti veliko za povedati... priznati. Najprej ti govori." ji je rekel in malce privihal vrhe ustnic na vrh, kolikor je pač šlo.

Madam Pomfrey je odobravajoče prikimala, ko je Mike spil zeleno tekočino, potem pa se je zasukala in izginila v kabinet. Amber je bila nekaj časa samo tiho, potem pa je počasi spregovorila: "Mike ... najprej moraš vedeti, da sem zelo vesela, da si sploh živ ..." Globoko je vdihnila. "Naslednje pa je, da sem zelo jezna nate. Razočarana. Žalostna. Upam, da imaš za vse to vsaj približno pojasnilo." Glas se ji je zlomil. Odvrnila je pogled od njegovega obraza in se močno trudila, da ji ne bi po licu zdrsnila kakšna majhna solza.

Mike je govoril skozi grlo. Slišalo se ga je kot neke vrste žabo, vendar so besede prihajale iz srca. Prvič se je čutil zares zlomljenega, čeprav je imel že hujše poškodbe. Kljub zlomljeni nogi, treh zvitih prstih, prebiti bradi in preklanemu stegnu to ni bila največja bolečina; tista druge vrste je bila hujša. Vedel je, kaj mora narediti - maščevati se mora Jaydnu. On ga je zvlekel v to vse skupaj. In seveda se mora temeljito pogovirti z Rhiannon. Ni vedel, kaj je sploh bilo z njo. Nikjer je ni bilo, ko se je uprl vsem jedcem. Ali se je kam izdejanila? Ampak zdaj ga je skrbelo za vse manj kot to. Amber... Le ena beseda mu je ves čas odmevala po glavi. Segel je po palici, da bi ji nekaj pokazal v mislitu, a je namesto lepe, dobro izklesane palice izvlekel prelomljen kos lesa. Kot kaže se le ne mora kosati z Voldemortovo temno magijo. Obupan je odprl usta. "Amber... res te imam rad. Besede ne morejo opisati tega. Ampak to ne bo ublažilo ničesar - zato... moram povedati vse. Na dan tistega velikega napada na bradavičarko. Takrat se je kot kaže nekaj dogodilo. Ne spomnim se niti sam več dobro - vem, da je Voldemort poslal po najboljšega učenca na šoli. Jayden - jedec je predlagal naju z Rhiannon, za katero ne vem kje je. Hotel sem rešiti bradavičarko in sem odšel z njimi. Hotel sem delati pod krinko za nas, da bi lahko ponižali lorda. Tako kot slavni Severus Snape. Ampak takrat se me je nekaj prijelo. Pričel sem delati kot pravi jedec." je začel drdrati. Sploh ni vedel, če mu je Amber sploh sledila. Glas se mu je spremenil. Tokrat je bil res obžalujoč: "Delal sem slabe stvari, Amber. Kradel sem, se plazil po bradavičarki in..." Pogoltnil je slino. "Ubil sem dva mlada Drznvraanca. Ampak nisem bil jaz, Amber! Verjami mi." Bil je že na robu obupa. Nekako je prišel do njenih rok in se oprijel njenih dlani. Zdaj jo je gledal v njene oči. Malce se je ponovno zgubil v njih. Kot globoko, rjavo morje je bilo. "Kot.. da bi bil pod kletvijo. Ne morem pomgati, Amber. Nisem bil jaz." Verjami!

Amber je v sebi premlevala vsako Mikovo besedo. Dlani, za katero se je je oklepal, ni umaknila, čeprav bi to na nek način hotela storiti. V glavi ji je kar šumelo od tisoč različnih misli in čustev. "Tega, kar je bilo, se ne da več popraviti," je nazadnje rekla. "Prav tako ne moreš oživiti mrtvih. Zaradi tebe sta ugasnili dve življenji. Konec koncev pa sem tudi jaz takrat, ko še nisem mogla brzdati svoje žeje, ubila dva človeka. Oba se pravzaprav v teh dejanjih nisva prav dobro zavedala sama sebe. Torej sva si po tej strani skoraj enaka." Bledo se je nasmehnila, čeprav ji je to uspelo zelo težko. "Verjamem, da svoja dejanja hudo obžaluješ. Verjamem pa tudi, da takrat nisi mislil s svojo glavo." Globoko je zavzdihnila. "Saj sploh ne vem, kaj naj še rečem. Karkoli boš kdaj naredil, si ne bom mogla pomagati, še vedno te bom imela rada." Nepremično je gledala v njegove iskrene nebeško modre oči.

"Amber..." je rekel. Vedel je, da bo ta dan prelomen za njiju. Zavedal se je tudi tega, da se bosta o tem še veliko pogovarjala... prav tako trenutno ni nihče živel v Drznvraanskem domu, zato ne bi nikogar prizadelo, če bi kdaj prespala V Drznvraanskem domu. "Pustiva zdaj to." Je rekel na pol obupan. Upal je, da Amber tega ne bo razumela, kot da bi rad pobegnil iz težav. Še bol se je oprijel njene roke. Takrat ga je zabolela krvava roka in pogled mu je spet padel na prelomljeno palico. Vzel o je v roke in si jo podržal pred očmi. "Novo bom rabil..." je rekel. "Zdaj pa Amber... prosim. Povej mi kaj se je zgodilo. Povej vse kar si izvedela...," Glas se mu je zlomil in zakašljal je.

[Pa ne zj reč da nč ne veš...]

Amber je ob njegovi prošnji, naj začneta z drugo temo, samo prikimala. Skoraj razumevajoče, bi se lahko reklo. "Uboga palica," je nato zamrmrala. "Škoda, da je preminila. Tale diamantna konica je bila res nekaj posebnega. Dvomim, da boš dobil še kakšno točno tako." Potem jo je Mike prosil, naj mu pove, kaj se je zgodilo. Zajela je sapo in začela govoriti. "Bom šla kar od začetka. Ko sta z Rhiannon takrat, na tistem napadu jedcev, izginila, me je bilo zelo strah. Ni in ni vaju bilo, ves čas sem bila na trnih. Potem pa sta se kar naenkrat spet pojavila. Delala sta se, kot da ni nič, a nekaj je bilo, to bi opazil vsak. Nekaj sta prikrivala. In nato sta spet izginila in tokrat vaju kar ni in ni bilo. Počutila sem se tako grozno osamljeno, samo tavala sem naokoli po gradu in nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Čisto nič se ni dogajalo, vse je bilo pusto in prazno, kot bi se vsi vdrli v zemljo. Tako sama sem bila, bila sem prepričana, da se moje dolgo življenje obrača spet na slabše. Ves čas me je stiskalo pri srcu, ves čas sem se spraševala, kje sta, kaj počneta in ali sta sploh še živa. Potem pa sem slišala, da so te pripeljali nazaj in seveda sem se v hipu znašla tukaj. To je vse. Mislim, da je bilo pri tebi veliko bolj pestro." Potrudila se je, da je zadnji stavek povedala kar se da lahkotno. Pogled se ji je znova ustavil na vseh njegovih poškodbah. Zavzdihnila je. "Ves polomljen si. Te zelo boli? Brez skrbi, madam Pomfrey dela čudeže, gotovo boš kmalu spet pokonci." Stisnila je njegovo roko in premogla celo majhen nasmešek.

Mike je malce postokal. "BIla je res posebnost. Moj oče je imel takšno... No ja, kaj moraš." Zavzdihnil je. Spet je pogledal na vse svoje rane in ji odgovoril na vprašanje: "No... hja, boli, seveda, najbolj noga." Stresel je z glavo, kolikor je pač mogel. Poslušal je, kaj mu je Amber pač imela za povedati, vendar je pričakoval kaj drugega. "Še sam ne vem dobro. Ko sem padel na glavo sem malce zbledel. Lahko bi vprašala ravnatelja? [NPC]" Vzdihnil je in nato poskušal povedati, to česar se je spomnil, vendar ga je mučil nori glavobol. "Z Jaydenom sva hodila stran od skrivališča zlobnežev. Dobil sem tretjo nalogo, ki je bila... ne spomnim se več." je rekel in se pogladil po glavi z roko, ki mu ni delala preveč težav. "Takrat sem... sem pomislil na čase, ko sva se zabavala skupaj. Mislil sem nate. Na tiste prve dni bradavičarke z LeeAnne in tabo. Brezglavo sem napadel. Jaydna sem zvezal brez težav. A takrat se je vse začelo svetiti. Zelo grdo so govorili o tebi Amber... Prekipelo mi je. In takrat se je vse še svetilo. Moja palica tudi. Kot bi bila pod uplivom popolnoma novega uroka!" Takrat je nagnil glavo. Edini, ki bi lahko vedel več bi bil Jayden ali pa ravnatelj.

Rose je po pomoti prišla v ambulanto. Še vedno ji je orentacija delala težave. Joj, kam si pa zdaj šla?! se je okarala v mislih in se že hotela obrniti, ko je zagledala Amber. Lahkotno se je nasmehnila in stopila do nje. "Živijo Amber," je veselo pozdravila. Nato je uzrla, da je Amber slabe volje in da stoji zraven postelje, kjer leži fant. "Je vse v redu?" jo je vprašala in jo prijela za ramo. Ob dotiku z njeno hladno kožo je rahlo zadrhtela, vendar je občutek kmalu izginil. Nato se je obrnila proti fantu. "Moje ime je Rose," se je prijazno predstavila, pa čeprav to ni bilo v njeni navadi. Nato se je zopet obrnila proti Amber ...