Sedela je na tleh pred belim marmorjem. Črna tančica ji je zakrivala obraz in skrivala solze, ki so polzele iz njenih lešnikovo rjavih oči. Njeno črno krilo je plapolalo v vetru, a ne veselo, kot jesensko listje, temveč žalostno, v zadnjih izdihljajih. Njeni neukrotljivi rjavi lasje so bili urejeni do potankosti, a ni ji bilo mar. Spominjala se je prelepih trenutkov, ki so jima bili namenjeni. Spominjala se je njune ljubezni. Njunega plesa. Njunih fantazij in sanj. Idile, ki sta si jo ustvarila. In trenutka, ko je vse izginilo.
Z od solz motnim pogledom je drsela preko marmorja, prečudovitega marmorja, ki se je v soncu lesketal srebrno, kot njegovi lasje. Drsela je preko drobnih kamenčkov ob marmorju, razsutih po tleh, sivih kot njegove oči. Pogled ji je za nekaj trenutkov obmiroval pri črni, vgravirani vrtnici, ki je bila zataknjena med dva ujemajoča, prepletajoča se prstana. Pogledala je še malo bolj levo in zajel jo je nov, še hujši val solza.
° Flashback °
Objeta sta ležala pod mogočnim hrastom in odtujeno, vsak ovit v kokon svojih misli gledala proti jezeru. Bil je eden njunih zadnjih dni na Bradavičarki. Minilo je nekaj minut, ki pa so se jima zdele kot ure, nakar je ona spregovorila.
»Kdaj pomisliš na…na prihodnost?«
Še vedno je bila napol izgubljena v mislih, a je vseeno pričakujoče oprezala za njegovim odgovorom. Preteklo je nekaj trenutkov in ozrla se je k njemu. Gledal jo je in na njegovem obrazu se je risal mali podzavesten smehljaj.
»Kaj vidiš, Draco?« je še enkrat vprašala.
»Kaj ti vidiš, Hermione?« je vprašal tudi on. Narejeno jezno ga je premerila.
Njegov nasmeh se je še malo bolj raztegnil in ozrl se je okrog sebe.
»Tebe,« je zašepetal. Obrnil se je k njej in jo pogledal v lešnikovo rjave orbite, ki so mu tako zelo prirasle k srcu. Tudi ona se je nasmehnila. »Vidim tebe.«
° End of Flashback °
Neštetokrat je preletela črne črke, vklesane v marmor. Bile so neovrgljiva potrditev tistega, česar se je bala odkar sta si priznala, da se ljubita. Zakaj ji ni bilo dovoljeno, da bi se enkrat samkrat v življenju zmotila? Zakaj je morala vedno imeti prav? Zakaj, oh zakaj? Spomini so ji spet zdrsnili nazaj na poletje po maturi, ko sta se pripravljala na plesno tekmovanje. Poletje po maturi, ko sta se prvič resno sprla. Prepir, ki ga je obžalovala bolj kot vse, saj je zdaj vedela, da je imel prav.
Začutila je še nekaj vročih solz, ki so si utrle pot po njenih licih in se spraševala, če jih bo sploh kdaj zmanjkalo. Verjetno nikoli. Le kdo ne bi objokoval najlepše stvari, ki se mu je zgodila v življenju? In izginila…
° Flashback °
Po turško je sedela na tleh in ga opazovala. Bela majica brez rokavov se je oprijemala njegovega izklesanega trebuha in prsi, ko je razširil roke visoko v zrak. Konca dolgih črnih hlač sta plapolala za njim, ko se je vrtel. Njegov obraz je bil zbran in lasje razmršeni, da so štrleli v vse smeri neba.
Vstala je, da bi si šla po kozarec vode, ko je spregovoril.
»'Mi, pridi, še ti poskusi.« Oklevajoče se je obrnila in si začela gristi spodnjo ustnico. Zasmejal se je, zdela se mu je ljubka.
»Ne vem, no…polomila se bom,« je zašepetala z dvomom v glasu. Sprehodil se je do nje in jo prijel za dlani ter popeljal pred drog.
»Daj, saj zmoreš. Potrebujeva le eno pirueto. Eno samo za celo koreografijo. Daj, 'Mi…«
Skoncentrirala se je in poskusila. In padla. Odločena, da ji bo uspelo, zase, zanj, je vstala in poskusila še enkrat. Tokrat se je uspela ujeti za drog, da ni zgrmela po tleh. Draco ji je govoril navodila, trike, olajševalne besede, besede zaupanja.
Minila je ura, minili sta dve, a ni ji uspelo. Ni zmogla narediti popolne piruete. Nikakor, pa čeprav se je trudila. Takrat je imela vsega dovolj.
»Draco…ne grem se več! Ne zmorem in konec! Ne gre…«
»Ampak 'Mi, uspelo ti bo! Samo vaditi morava. Daj, uspelo nama bo!«
Sesedla se je v kupček na tleh, razočarana nad neuspehom, ki je bil pri njej tako redek in jezna nanj, ker ni hotel odnehati. Ni zmogla. Preprosto ni šlo.
»Draco, popolna pirueta v mojem slovarju očitno ne obstaja. Daj, razumi, prosim te…« je moledovala, on pa je bil prepričan, da jima bo uspelo.
»'Mi, kdaj si izgubila zaupanje vase? Take te ne poznam…« je razočarano dejal, kar pa jo je še bolj razjezilo.
»Veš kaj? Zatakni si to tvojo koreografijo nekam!! Popolne piruete NI!! Slišiš? NI! Ne obstaja!« se je zadrla in odvihrala skozi vrata.
° End of Flashback °
Sklonila je glavo in potiho ponavljala besede, zapisane na njegovem grobu. Dumbledorejeve besede. Harryjeve besede. Njihove besede, ki so jim med vojno prinašale upanje, ki so jih gnale naprej. Ljubezen porazi vse. Da, ljubezen porazi vse, le smrti ne.
»Mami…plidi sem, stlic Harry je našel hlošča! Mami!«
Rahlo se je nasmehnila ob otroškem glasku svoje hčerke. Mala jo je vsakič znova presenetila, pa čeprav je bila stara šele dobra štiri leta.
° Flashback °
Prvič se je zgodilo, ko je gledala njegove slike, njune slike. Zaslišala je stopicanje malih nožic in v naslednjem trenutku je rjavolasa, skuštrana glavica pogledala izza vrat. Čimbolj potiho, da ne bi motila svoje mamice, se je priplazila k postelji in se skobacala nanjo. Zagledala je sliko in jo nekaj časa pozorno opazovala, potem pa vprašujoče pogledala mamico. Hermione se je zazrla v sive oči, Dracove oči. Mala je s prstom pokazala na sliko in prepričano ter z dvignjeno glavico oznanila: »Tole je pa oči, kajne?« Hermione je bila sposobna zgolj prikimati.
Naslednji šok je doživela, ko je naslednje jutro prišla zbudit malo dekletce in je z glasnim krikom opazila, da njeni lasje niso več rjavi ampak srebrno-blond, kot Dracovi. Mala se je ob njenem kriku prebudila in vse skupaj preprosto pojasnila. »Hotela sem biti kot očka.« Hermione ji je lase poskušala spremeniti nazaj v prvotno barvo, pa ni šlo. Kmalu je odnehala in pustila svoji hčerki, da je z vsakim dnem bolj podobna Dracu.
° End of Flashback°
Hermione je, brez da bi se obrnila, poklicala malo k sebi.
»Pirouette! Pridi, boš pozdravila očka.«
Deklica je z glasnimi cepetajočimi koraki prišla k njej in se ji obesila okrog vratu. Mokro in nerodno jo je poljubila na lice, saj je zdaj že dobro vedela, da je mamica vedno žalostna, ko gresta pogledat očka.
»Živijo, oči! Veš, da zdaj znam že pliplaviti stvali do tega, da lebdijo in to blez palice, ne kot mami.« Malo je pomislila, potem pa govorila naprej. »A ti je všeč moje klilce? Čisto sama sem plišila ložice gor!« je navdušeno povedala in zraven podržala svoje zeleno krilce, da bi ga lahko videl, kjerkoli že je.
Hermione se je smejala. Mala se je kmalu naveličala, saj ji ni nihče odgovarjal, zato je stekla nazaj k Harryju, ki je kvačkal dolgčas na bližnji klopi. Hermione se je še enkrat obrnila k belemu marmorju.
»Vidiš, Draco…mala je čista slika tebe. In priznam, motila sem se. Rekla sem, da popolna pirueta ne obstaja. Samo poglej si jo! Pirouette je najbolj prikupen otrok, kar sem jih videla, tudi Harry in Ginny tako pravita.«
Zasmejala se je ob spominu na malo, ki se veselo valja po blatu in se zraven pritožuje, kako bo umazana. Hermione je vstala, poljubila konice svojih prstov in potem isto dlan pritisnila na mrzel kamen.
»Pridem spet naslednji teden, prav? Pirouette verjetno ne bo, saj Ginny in Harry njo in svoje štiri peljeta v Park Iger…«
Obrnila se je in naredila nekaj korakov stran od marmorja. Potem pa je zasukala glavo in s solzami v očeh zašepetala: »In Draco…
…videla sem tebe.«
Tole bo v kratkem objavljeno na Bradavičarskih pripovedkah tko d boste vsi pridni in boste šli komentirat tja
Naslov sporočila: Prilepi 
Ned Okt 25, 2009 5:17 am
phpBB | free forum support | Kontakt | Report an abuse | Create your blog
