Severni stolp

Amber je bila tistega dne še posebej zdolgočasena, zato se je odločila, da se sprehodi na severni stolp, kar ji bo glede na vse stopnice gotovo vzelo vsaj pol ure. Čim bolj počasi se je vlekla po stopnicah navzgor. Ko je odprla vrata pa je tam že nekoga zagledala. Virginio. Zavzdihnila je. Njo je vendar sovražila! Že se je hotela preprosto obrniti in oditi nazaj dol, da ji ne bi bilo treba zgubljati časa z Gryfondomovci, toda ...

"Zdravo" je pozdravila, še preden je videla kdo je. Takrat je vstopila Amber, in Virginia se je malce namrščila, nato pa spregovorila. "Emm... Ja. Napačen kraj ob napačnem trenutku. Bom raje šla." Stopila je do vrat in jih odprla.

"Stoj," je nenadoma spregovorila Amber, še sama ni vedela zakaj. Ko se je zavedla, da je ravnokar poskušala ustaviti Gryfondomovko pa je stresla z glavo. "Ne, kar pojdi. Raje mi izgini izpred oči." Zmajala je z glavo in se naslonila na steno ter prekrižala roke. Čakala je, da Virginia odide.

[soo, from the beginning ]


..........................................

Amber se je dolgočasila. Zaželela si je početi nekaj prepovedanega. Na misel ji je najprej prišel Prepovedani gozd, toda tam je bila že predvčerajšnjim, ko je šla lovit živali za kri, ki jo je kot vampirka potrebovala za preživetje. Torej se je tokrat raje odločila za Severni stolp. Vstop je prepovedan, saj je stolp že napol porušen in zato nevaren. Amber seveda ni skrbelo, da bi se ji kaj porušilo na glavo, saj je bila izjemno hitra - brez težav bi se umaknila še pravi čas. Poleg tega pa je bila trpežna, tudi če bi ji na glavo padel ogromen zidak, ji ne bi bilo nič. To je samo par prednosti pri tem, če si vampir. Sicer pa je to zoprno in neumno. Že zdavnaj bi morala biti mrtva, stara sem že 116 let, poleg tega pa moram loviti in ubijati živali (ali ljudi), da jim izsesam kri za preživetje. Pa še nihče ne sme izvedeti ... je premišljevala, ko se je vzpenjala po stopnicah. Zgoraj bi sicer lahko bila s svojo hitrostjo v sekundi, a hotela je imeti občutek, da je normalna, kot vsi njeni vrstniki.
S preprostim urokom "Alohomora" je odklenila vsa troja zaklenjena vrata, ki naj bi učence ustavila od namere, da vstopijo v prepovedan stolp, in vstopila.
Prostor se ji je zdel še v slabšem stanju kot prejšnjič, videti je bilo, da se je od sten okušilo še nekaj ometa. Zamišljeno je stopila k oknu, ko je nenadoma zaslišala korake. Lahko bi pobegnila, preprosto skočila bi skozi okno (in čisto elegantno pristala) a tega ni nameravala storiti. Torej je samo čakala in se spraševala, če gre za kakšnega profesorja ...


[ Emma =) ]

Prišla je na vrh stopla in zagledala Amber,''Pozdravljena!'' Čudno jo je pogledala,..''Kaj pa ti tu gor?'' je rekla prof.Emma.Amber je nesamozavestno pogledala.Emma si je mislila: Kaj pa je s to mularijo,da takole hodi na Severni stolp,mar ne vedo,da se ruši,kaj če vsi umremo,kaj če se kaj zgodi in...Hinavsko je pogledala Amber in si mislila svoje.

Amber je najprej zavzdihnila in se šele potem zasukala. Krasno. Spet ta Crangerjevka ... je ugotovila in motrila učiteljico s svojim večno hladnim pogledom. "Prišla sem malo na samo," je brezskrbno odgovorila profesoričinemu vprašanju. "Je kaj narobe s tem?" se je navidezno začudila, kot da ne bi vedela, da je vstop prepovedan. Naslonila se je na okensko polico. Ni ji bilo preveč mar, če bo dobila kazen. Bilo ji je popolnoma vseeno, kot vedno ...


[amm, kar si misliš daš u poševni tisk, dear ;) ]

Prof.Cranger je pogledala Amber svoji velikimi modrimi svetlečimi se očmi.''Ja,ampak da hodiš kar takole tu gor,...'' Emma Wenly Cranger jo je še enkrat grdo pogledala. ''Amber,veš laj se bova tmenili? Pospravila in očistila mi boš kabinet,a brez čarovniške pomoči!'' Emma je pogledala in rekla: ''Amber! Danes popoldan se oglasi pri meni v kabinetu,pa potrkaj! Prav?''

Amber kazen ni niti najmanj potrla. Nasprotno, celo zarežala se je. "Seveda, gospa profesorica," je narejeno sladko dejala. "Na vašo srečo za danes še nimam kakšnih posebnih načrtov. Prišla bom." Zanjo je bil ta pogovor končan. Obrnila je profesorici hrbet in se spet zazrla skozi okno. Kot se jaz spomnim, ni omenila, da moram iti zdaj dol s stolpa, torej bom še malo ostala, je pomislila sama pri sebi in se delala, kot da je s kaznijo vse urejeno in da ni nič narobe s tem, da še malo ždi na podirajočem stolpu.

Emma je spet čudno pogledala Amber.Joj,kako je ta smrkla tečna! ''Potem pa sva dogovorjeni za tvoje ročno pospravljanje mojega kabineta,ne? Emma jo je vzvišeno pogledala in čakala na odgovor.''Dobiva se ob približno 17.00''

Amber je še zmeraj gledala skozi okno, ko je ugotovila, da učiteljica Cranger očitno še ni odšla. "Jasno, da je dogovorjeno," je naveličano odgovorila na profesoričino vprašanje, ne da bi jo pogledala. "Ob 17ih bom pri vas, bodite brez skrbi." Zavila je z očmi (a tega Emma tako ali tako ni mogla videti, ker ji je še vedno obračala hrbet) in čakala, da se profesorica spoka iz njenega najljubšega kotička. Sitnoba učiteljska ...

Emma je spet čudno in grdo pogledala Amber,malo se je zamislila...Upam,da se mi ne laže,nujno mora priditi! Kaj pa veš,kdaj se ti zlaže in potem ne pride! Pocukala jo je za rokav in rekla: ''Torej,dogovorjeno!'' Emma je odšla in si mislila svoje.....

Končno sama ... je olajšano pomislila Amber. Presenečena je bila, da je ni učiteljica spodila s stolpa. Očitno ji je dovolj, če me kaznuje, pa čeprav se še vedno izpostavljam nevanosti stolpa ... Imela je občutek, kot da ji Emma ne zaupa preveč, kot da ni prepričana, ali bo sploh zares prišla. Tako ali tako mi je zadnje dni kar naprej dolgčas. Lepo bo spet malo "poklepetati" s kakšno profesorico ... Zamišljeno se je zazrla skozi okno.


[lahko se mi še kdo pridruži .. anyone? ;) ]

(mejbi jss? )
Ellie se je potikala po gradu in umirala od dolgčasa. Nikjer v gradu ni bilo nikogar s katerim bi se Ellie zdelo vredno spregovoriti besedo. Pri številki 115 je nehala šteti korake in dvignila je pogled. Pred sabo je zagledala stopnišče, ki je vodilo v Ellie še neznani stolp, za katerega je slišala, da je prepovedan prostor z učence. Pravila so zato, da se kršijo! se je opogumila in stopila na prvo stopnico. Okej, zdaj res ne gre nazaj si je mislila in hitro premagala še ostale zavite stopnice, ki so jo ločile od pol porušenega stolpa. Elliini koraki so glasno odmevali v praznem stolpu. Ne, stolp ni bil čisto prazen. Ellie je zagledala šop rjavih neukročenih las in se za trenutek ustavila. Zdelo se ji je, da jo je dekle slišala. Nadaljevala je nekoliko počasneje in bolj previdno. Počasi se je približala rjavolaski, ki je zrla skozi okno. "Ellie Brown!" je začela brez uvoda ali napovedi. Ko je dekle zaslišalo Elliin glas se je komaj opazno zdrznilo. Ellie je še enkrat ponovila svoje ime nato pa ponosno dodala ime svojega doma. Znak Spolzgada je opazila tudi na plašču rjavolaske in zadovljno se je nasmehnila. Sproščeno se je nasmehnila in počakala, da se naznanka predstavi.

[odlično ;) ]


Stolp se je za nekaj minut zavil v zdolgočaseno tišino. Toda tišina ni trajala dolgo. Amber je s svojim izjemnim sluhom že od daleč zaslišala korake, ki so se ji bližali. Slišati je bilo, kot da se na začetku ta nekdo ne more odločiti, ali bi prišel v prepovedani stolp ali ne. Potem so koraki postali odločnejši in poleg Amber je nenadoma stalo svetlolaso dekle. "Ellie Brown!" se je precej glasno in samozavestno predstavila svetlolaska. Dodala je tudi to, da je Spolzgadovka, a to je Amber tako ali tako že opazila. Pri neznancih se njen pogled vedno najprej ustavi na znaku doma, ki ga imajo izvezenega na plašču. "Amber Lily Black," se je po trenutku molka predstavila Amber. Ocenila je, da dekle najbrž ni tako napačno, še posebej zato, ker je konec koncev iz njenega doma. Vseeno se še ni nameravala sprostiti. Nikoli ni zelo zaupala ljudem, še posebej ne neznancem. Nadaljevala je s sorazmerno hladnim glasom, tipičnim zanjo: "Upam, da se zavedaš, da je vstop na tale stolpič prepovedan. Ravno prej je bila tukaj neka profesorica, ki mi je naložila kazen, da moram očistiti njen kabinet. Zelo vspodbudno, ni kaj." Zavila je z očmi in čakala, kaj bo še povedala Spolzgadovka.

"Ah, seveda!" je Ellie zamahnila z roko, ko jo je Amber opozorila, da je stolpič prepovedan.
"Ravno prej je bila tukaj neka profesorica, ki mi je naložila kazen, da moram očistiti njen kabinet. Zelo vspodbudno, ni kaj." "Izjemno!" je tiho zamrmrala Ellie, zazehala in se tudi sama zazrla skozi okno. V prostoru je nastala neprijetna tišina. Ko so Ellie, od brezmadežno modrega neba, začele boleti oči se je obrnila nazaj k sogovornici. "Kar želim si, da bi se tukaj znašla učiteljica, ki bi kazen naložila še meni! Mi vsaj ne bi bilo tako doooolgčas!" je znova zazehala Ellie. Z očmi je preiskovala šolsko posestvo, ko se ji je pogled ustavil na Prepovedanem gozdu. Kljub temu, da veter ni pihal so se drevesa rahlo nagibala zdaj v eno zdaj v drugo stran. "Veš kaj? Mislim, da vem kako se bom zaposlila!" se je zarežala Ellie. Odločno je stopila proti vratom, jih odprla nato pa se obrnila nazaj k Amber. "No,greš ali ne?"

"Kar želim si, da bi se tukaj znašla učiteljica, ki bi kazen naložila še meni! Mi vsaj ne bi bilo tako doooolgčas!" je pripomnila Ellie. Amber se je zarežala. "Točno tako sem rekla tudi jaz. Mi vsaj dolgčas ne bo." Nekaj časa sta samo tiho zrli skozi okno, ko se je Ellie nenadoma spomnila, kako bi se dalo zaposliti. Njen pogled se je ustavil na Prepovedanem gozdu. Že naslednji trenutek pa je skočila k vratom. "No, greš ali ne?" je vprašala. Amber je privzdignila obrvi. Pepovedan gozd, kaj? Tole bi utegnilo biti še zanimivo ... "Jasno, da grem," je pokimala in sledila Ellie iz stolpa.