Graščina Snake

Graščina Snake je velika graščina in edini bivalni prostor, ki je v lasti družine Snake.Družina ima v lasti še veliko dvorcev, a ti so nebivalni oziroma drugonamenski. Tu trenutno prebivata le dva člana družine, Mati Kelly in Mikov na novo rojeni brat Joe. To je že njegov drugi brat. Ima tudi starejšega brata Kyle-a, ki pa dela daleč stran na nadaljevalni aurorski akadimiji poučuje obrambo pred magičnimi silami in le redko obišče svoj nekdanji dom.



V prostorih se odvijajo razni sestanki za podjetje Siklik, ki proizvaja čokoladne žabe, Krikl bonbone in ostale podrobne dobrine. Par soban je oče Gregory Snake dal zgraditi za sestanke za njega in njegovo armado, s katero so se borili proti mračnim silam. Zdaj je zapuščena njegovim sinovom in tam Mike pogosto prireja zabave.



To je Mikova soba. Res, da si jo je pred kratkim rahlo preuredil - snel je slike in namesto njih obesil plakate znanih čarovniških in bunkeljskih skupin. Od čarovniških so mu najljubše Wands 'n' roses, Green Magic in Big Foot Magic, od bunkeljskih pa Siddharta, Metallica in AC DC.



Seveda pri Miku mora biti tudi njegova električna kitara.



To je soba, v kateri se odvija večina sestankov. Ker se v njej skriva posebna dokumentacija, jo je Mikov oče zaščitil z urokom, katerega pozna natanko 9 ljudi, saj deseti leži par metrov pod zemljo. Če to čarovnijo izvedeš, se pokaže prava soba.



Druge sobe so v obliki KŽTD, le da morajo biti to namenske, sepravi stranišče je kakršno si ga zaželiš, a mora biti stranišče. Izjema so sobe ki so v lasti mame ali so prazne.

Amber se je z dvignjeno palico pojavila pred Mikovim domom. Uuu, skoraj tako velika je, kot moja! je pomislila ob pogledu na graščino. In to je vsekakor dosežek! Počakala je še na Anne in potem potrkala na velika vhodna vrata s trkalom, da je odmevalo po hiši.

Tudi Anne se je pojavila pred Mikovim domom. Takoj ko jo je zagledala ji je vzela sapo, saj ni morala vrjeti-ta grščina je bila velika za 10 samostanov v katerih je živela. Pogledala je za Amber. Bila je presenečena, da ni nič vzdihovala za graščino. Stopila je k njej. "Ali ni velika? Kakšno imaš ti?" Potrkali sta na vrata in počakali na Mika

"Velika, velika." se je nasmejala Amber. "Ampak ne dovolj, da bi iz mene zvabila kakšen vzdih." Na svoje domovanje je bila zelo ponosna. Še posebej na hišne vilince, ki so delali pri njih. "Mi imamo nekaj hišnih vilincev. Enega imam celo jaz, samo zase. Sicer sem proti suženjstvu, a če tako hočejo, naj bo tako. Do svojega sem vedno prijazna in poskušam, da bi bila tudi moja starša do njih prijazna. Problem je le to, da jih prezirata. Sploh jim ne dajata imen, temveč številke! Strašno, ne? Mojemu je ime Tomy. Veš kako je srčkan! Še posebej z velikimi ušesi in še večjimi prijaznimi črnimi očmi..." je razlagala. "Pa kje se zdaj obira Mike?!"

Po hiši je donelo. Čez par sekund so se vrata počasi, a ne škripajoče odprla v dolg hodnik, obarvan v pretežno modro - zeleno barvo. Na vratih so visele slike - seveda premikajoče. Med vrati je stal vilinec. Bil je za kakšne 3 ali 5 centimetrov večji od povprečnega odraslega vilinca. Oglasil se je njegov delno cvileč glas: " Želite? " Na sliki na zidu, ki je bil najbolj uperjen proti vratom je bil mož, star nekje med 30 in 40 let. Sedel je na stolu in pogled je ostro in očitajoče najprej usmeril v Anne in nato še v Amber. Vilinec je stresel z glavo in ponovil vprašanje, in še dodal: "Čemu sta prišli, mladi dami?"

Amber je zmajala z glavo. "Ker se gospodiču ne da vstati in priti odpret pošilja uboge vilince, ki morajo zanj skakati po hiši!" je zamrmrala bolj sebi kot komu drugemu. "Pa še tako nujno je bilo!" Potem je pogled usmerila v vilinca. "Živjo." je prijazno pozdravila. "Prišli sva k Miku, rekel je, da je nujno." Ko je opazila, kako ju gleda moški s portreta, je jezno priprla oči. Hotela mu je že zabrusiti, da ni vljudno takole buljiti v obiskovalce, a se je zadržala in spet pogledala vilinca in se mu nasmehnila.

Hitro je pokimala Amber. "Jaz sploh ne bi imela sužnjev- Vsi se mi zelo smilijo....Raje bi sama delala." In to samo zaradi tega, ker sem bila v sirotišnici skoraj sama sužnja...Ampak če jim je všeč... Skomignila je. Pogledala je vilinca in se mu prijazno nasmehnila, medtem pa si ga dobro ogledala, saj še nikoli ni videla vilinca. Kakšna je graščina naše družine? Saj m je teta omenila, da si bomo ogledali...Notri se bom lahko preselila šele čez dve leti. Pogledala je slike. Na šoli jih je velkokrat videla, a vendar si je vedno rada ogledala in jih opazovala. Sedaj ni bilo nič drugače.

Vilinec je najprej dejal: " Lep pozdrav nazaj." Odprl je usta a nato jih je zaprl, saj je spregovoril portret: "Sem Jack Snake, Mikov oče. Čeprav sem že mrtev, ima moje branje misli še vedno moč, Amber. In našim vilincem tudi ni nič hudega. Na začetku smo imeli le dva, a ker smo z njimi tako lepo ravnali so prihajali k nam. Imajo tudi svoj stolp in sobe." Jack Snake se je vstal in na levem delu obraza se je šele zdaj pokazala velikanska brazgotina in v prstnem košu manjša luknja. Majco je imel rahlo vžgano. Spet je sedel. Vilinec je rekel:
"O, ja, res smo srečni!" In se veselo nasmehnil dekletoma. Gospodič Cornelius je samo malo stran. Pridita za mano." Vilinec ju je popeljal po velikem stopnišču navzgor. Nato je sledilo še eno stransko polžasto stopnišče. Vilinec je potrkal na prva vrata in jih odprl. Zaslišala se je glasna glasba in Mike je stal pri kitari. Hitro jo je utišal in dejal: "Hoj Toby. Kako kaj." Vilinec je odvrnil: "Gospodič Cornelius, tukaj sta dve dami, ki sta vas prišli obiskat." Mike se je hitro odrezal: "Toby, ne kliči me Cornelius, če me že moraš vikati, me vsaj kliči Mike... V redu pripelji ju notri, prosim. In hvala." Mike je Tobiju v žep dal majhen biskvitek.

Amber se je namrdnila. Že tako je sovražila, da ji je Mike vdiral v misli, da pa bi jih gledal vsak mimoidoči, ki ga sploh ne pozna, to pa je višek! Grdo je pogledala proti portretu in sledila vilincu v sobo. Obraz se ji je malo sprostil ko je videla, kako je Mike lepo ravnal z Tobyjem. "Torej, kaj je bilo tako nujno?" ga je vprašala. In upam, da nimaš cele hišepolne portretov svojega očeta. je dodala v mislih.

Dregnila jo je. Pokazala je na vilinca ki je poskakujoče odšel ves vesel. "Lepo to, da si tako prijazen do vilincev. Redkost je." Še vedno je gledala za vilincem, vmes pa se še na hitro razgledala po hiši. "Lepa hiša. Všeč mi je, da so razni portreti. Čeprav mi prvi pred vrati ni najbolj...." Poškilila je proti Amber. Amber pa tudi ne. "Kaj je narobe?"

"Moj oče je edini, ki zna brati misli od portretov," je hitro dejal Mike. "Bil je res mogočen čarovnik...," je še dodal in se zresnil. Odložil je kitaro. Dvignil je palico in poklical: "Kenny! Pridi sem, prosim!" Naenkrat se je pred njimi pojavil vilinec. Mike mu je nekaj šepnil na uho nato pa je oddrvel ven. Nato je Mike dekleti pospremil po polžastih stopnicah navzdol. hodili so po dolgem, zloščenem hodniku. Slišal se je droben jok in nato veselje, smeh dojenčka. prišli so do velike stenske slike, na kateri je bila dama, oblečena v temno obleko. Mike je dejal: "To je bila moja babica Kerilya. Bila je ravnatelica višje šole za zgodovino čaronvištva na katero si šel, če si želel postati učitelj tega predmeta..." Ko so prikorakali dovolj blizu sta se prikazali dve vilinski postavi. Eden je bil povprečno velik, z izrazito velikimi črnimi očmi, ki so vlekle na zeleno, drugega pa so spoznali za Kennya, povprečno velikega z velikimi uhlji in majhnim, majhnim izrastkom, ki je bil podoben slonjemu repu. Oba vilinca sta se dotaknila enega ramena ženske na sliki, Mike pa je roko prislonil na njeno glavo. Naenkrat se je barva na sliki začela tresti. Mike je dejal: "Pridita za mano!" Skočil je v sliko in izginil. Manjši vilinec po imenu Olly je rekel: "Mladi dami, prosim pohitita, portal se lahko kmalu zapre." Vilinca sta se spogledala.

Amber je hitro rekla vilincema: "Moje ime je Amber, ona pa je Anne. Ni naju treba nazivati z 'mladi dami'. Kajne, Anne?" Potem je gledala, kako je Mike izginil v sliki. Skomignila je z rameni in stopila za njim. Še vedno se je spraševala, kaj je bilo tako pomembnega, da se je tako mudilo... še kosila ni mogla pojesti! Zdaj pa je bila lačna in njene oči so bile črne. Vedela je, da se, če zagleda kri, ne bo mogla zadržati in upala je, da je Mike za to poskrbel.

Mike je vstopil v temen prostor s preluknjanimi zidi. Povlekel je palico iz žepa in začel mrmrati: "Sem Mike Snake, sin Jacka Kylusa Snaka in pripadnik zakonodaje o feniksovem redu. Živim v graščini snake. Moja krvna slika je čisto krvna. Vedno zase, vedno v mislih, vedno tukaj. Ustnice in polt mu je postala bela ko sneg. Po zraku je z rumenim dimom risal petnajsterokotnike in naenkrat se je prikazala velika soba. Spremenila se je iz preluknjane v magično. Najprej je dekleti pospremil do jedilne mize in tlesknil s prsti. Pred Mika je padel Pladenj z ribo na žaru in pečenim kronpirjem ter trije kozarci maslenuška, pred Anne se je dvignil krožnik Z ocvrtim piščancem in rižem z grahom, za piti pa je imela steklenico bučevega soka, Amber pa si je lahko postregla z Volčjim krvavim zrezkom in merjaščevo prečiščeno krvjo. Nato je Mike rekel: "Sklical sem vaju zaradi iskanja delov oživitve. Išče jih tudi Saj-vesta-kdo, da bi postal nesmrten. Kje mislita, da bi lahko bili. Jaz imam že dva." Pokazal je na kito las in na zlati trs iz trolove gorjače.

Amber je osupnila. "Hvala, Mike!" je zamomljala in lačno segla po krvavem zrezku in ga prav po vampirsko raztrgala in pogoltnila. Ko je s kosilom končala in so bile njene oči spet rjavo-zlate, ji je skoraj prisiljen nasmešek izginil z obraza, zamenjal pa ga je sproščeni in živahni. "Oživitve? Tvojega očeta, kajne? Nisem prepričana, da bi rada, da oživi." se je zarežala. še preden ji je Mike uspel kaj očitati je dodala: "Hecam se no." potem se je zamislila. "Od kod imaš že to kito las?" je pokazala nanjo in ga vprašujoče pogledala.

V laseh se je nekaj zableščalo. Mike se ni nasmehnil, Amber sploh ni vedela, zakaj naj bi oče oživel. Ni vedela, da se na portretih ljudje drugače obnašajo. Ni vedela, da potrebujejo enega največjih, najmogočnejših borcev proti mračnim silam tega časa. Starejši bi se sesedli čim bi jih oživeli. Mike se je zbral in dejal Amber: "Kita... No, recimo, da mi je tisti vilinec res pomagal. Ko sem se premlaten vračal domov, sem našel tole, a ne vem še, kako ločiti del od kite." Nato se je malce nasmehnil: "Nekdo iz bradavičarke nam bo pomagal, to mi je povedalo branje misli, pomešano z telekinezo... A ne vem kdo..." Srknil je še zadnji kozarec Maslenuška.

Amber je, ko je videla Mikov obraz, ponovila: "Daj no, samo hecala sem se! Mi pač na portretu ni bil ne vem kako simpatičen! Sem pač občutljiva oseba!" Ko je razložil to o kiti se je zamišljeno zagledala nekam mimo njiju. "Mogoče imajo te dele tisti, ki so umorili koga, ki ti je veliko pomenil." je počasi rekla. "Kaj praviš?"

"Zakaj bi kito našel sredi poti?" jo je zavrnil Mike... "In tudi pre težko bi bilo. Moja rodbina je zelo velika. Imam 5 tet in dva strica, nevem koliko še mrtvih, Obe babici, dedka, Vse prababice, pradedka, Na milijone bratrancev...," ni vedel ka bi... In če je tako jih Lord MR.....tisti pač, tudi išče...

Amber je skomignila z rameni. "Samo predlagala sem." Spet se je zamislila. V neki povezavi z nečim mora biti! preprosto mora! "Povej še kaj več o tem." je rekla Miku. "Mogoče lahko iz tvojih podatkov kaj pametnega razberemo. Razen, če imaš še ti kakšno idejo, Anne?" se je obrnila še h Gryfondomovki.

Razmišljala je o tem kje bi našli tretji del. "Najprej moramo vedeti kaj iskati. Ne moremo se odpravljati na slepo...Vsekakor mora biti nekaj prožnega, da se vsi trije delci lahko sestavijo skupaj..." Pogledala je tla. "Gorjačin les je zelo prožen prav tako kita. Po veliki, zares veliki možnosti je to rastlina, najbrž kakšna šiba, ali pa mogoče zelena rastlina. " Pogledla je prijatelja. "Po moje da ga lahko iščemo samo v čarovniškem svetu, torej okoli šol, vendar ne Bradavičarke. Mrlakenstain bi ga že našel."

Mike je invterveniral: "Vse ni prožno!" nato je pokazal na počrnel rubin, ki ga je našla Amber. Trd je bil. Res trd. Razlegla se je tišina, nato pa Mike še v obupu dodal: "Še tega ne vem, kaj bomo potem morali z njim. Ga uničiti, bo pokazal, kam moramo iti, ga bo moral pojesti sorodnik umrlega..." Poglobil se je vase, nato pa dejal: "No morda bi potrebovali kakšno nadmoč. Imaata kakšen magični predmet pri sebi ali na bradavičarki?"

Zavzdihnila je. "Čarobni rubini so le na zunaj trdi. Znotraj njih se preliva čarovnija, zato so navznoter prožni." Se je razburila. To bi lahko vedel iz knjig. Zamislila se je glede predmeta. Že res da je imela kar nekaj spominkov. Npr. sliko na kateri so se premikali ljudje...Njen oči, mati, in še drugi možje...V bistvu jih je bilo skupaj šest-trije moški in tri ženske. Vsi so se smejali. Pomislila je na moža, zraven neke ženske. Čudno, a bil je podoben tistemu moškemu s portreta ob vhodu. Sliko ki je vedno imela ob sebi je potegnila iz žepa in se zazrla vanjo ob tem pa obnemela.

Mike je videl bledi obraz Anne in o vprašal: "Je vse v redu?" Nato si je ogledal še rubin in ji dejal: "Že, že, a tale je ležal v samorogovi krvi, zato me je morda zmedlo..." Ošinil je Amber, če se mu je morda zlagala, kje ga je našla, ali pa sploh ni bil tretji del sestavljanke... Ali oboje, ali nič od tega.

Anne je še naprej strmela v sliko. Svet okoli nje se je za trenutek ustavil. Obstajali so samo še ljudje na sliki. Vsi so se objemali in smejali...Kot najboljši prijtelji. Pogoltnila je slino. Pogledala je Amber, nato par na sliki. Zares jima je bila podobna...In tisti s portreta...Isti človek je! To so vendar naši starši! Od Mika Amber ter moji starši!

Mike je rahlo udaril po mizi in krožniki so se stresli. Rekel je: "Anne, pri Merlinovih spodnjicah, kaj je s tabo?" Vstal se je in odkorakal do njene strani mize. Pogledal je v sliko. Videl je svojega očeta, kako mu maha iz slike. Pogled mu je zamrznil in nato ošinil dekleti. Vse se je še bolj zapletlo.

"Mislim da so vedeli..." Ni mogla nadeljevati. Prevelik šok. Še nekrat je pogoltnila slino in se zbrala. "Mislim da so vedeli, kje je še ne del. Tako se zdi." Poškilila je proti Amber. Bila je tiha, kar ji ni bilo nič podobno. Še enkrat se je zazrla v sliko. So vedeli da bodo umrli? So vedeli kje je še ne del? Morda š vedeno upajo, da ga mi najdemo, ter jih oživimo. Morda?