Nevihtni grad

Amber in Ellie sta hodili tako dolgo, da se nista znašli pred ogromnim gradom. Ustavili sta se in se najprej temeljito razgledali naokoli. "Poglej tole!" je nenadoma rekla Ellie in pokazala na temno zastavo, ki je plapolala v lahnem vetriču. Amber je na njej opazila znak. "Enak je grbu na prstanu!" Amber je pokimala. "Pa res. Ampak to ne pomeni nič dobrega ..." Kar zmrazilo jo je ob misli na to, da sta se znašli pred nekakšnim zakletim gradom. Tedaj je izza oblakov posijal žarek sonca. O, ne, sonce, je pomislila Amber. Na soncu se začne vampirjeva koža svelikati ... Zares je na roki opazila rahlo svetlikanje. Brž je skočila v senco gradu in lesk je ugasnil. Upala je, da Ellie ni ničesar opazila. "Potrkajva in vprašajva, če lahko ostaneva tukaj do jutri. Grozno sem zaspana!" je zazehala Ellie. Amber je resno zmajala z glavo. "Nisem prepričana, da je to najboljša ideja. Če je prstan res nekako povezan z gradom, potem je to v resnici zares slaba ideja." V tistem se je iz gradu zaslišalo zavijanje, ki je bilo zelo podobno zavijanju volkov. Amber se je stresla. "Mislim, da je najbolje, da se čim prej spokava stran od tu."

"Ah, daj no!" je ugovarjala Ellie. "Jaz sem resnično utrujena! Saj ne moreva prespati kar ob cesti, za pot nazaj pa nimam dovolj energije." Še enkrat je na široko zazehala. "Pa še privide imam! Prej se mi je zdelo, da se svetlikaš!" je še mimogrede navrgla Ellie. "Kak napoj?" je sarkastično vprašala in se nasmehnila. "Briga me, če so v tem gradu vampirji! Saj podnevi spijo, ne?" se je zasmejala Ellie, ki si je spomnila neke bunkeljske knjige, ki je podrobno opisovala vampirje. Zgrabila je Amber za zapestje in še preden bi ta lahko ugovarjala glasno potrkala na vrata. Ko po nekaj minutah nihče ni odprl je Ellie previdno odškrtnila vrata in vstopila, za sabo pa potegnila Amber. Zavel je močan veter in vrata za Ellie in Amber so se z glasnim treskom zaprla. "Lumos!" je zašepetala Amber in soj svetlobe njene palice je osvetlil prašno pohištvo in prazne okvirje slik. Ellie se je nenadoma zavedla, da ima čisto suha usta. "Poglejva, če je na tem gradu tekoča voda!" je predlagala Ellie in pokukala v bližnji prostor. Nasmehnila se ji je sreča, saj je planila prav v kuhinjo. Amber ji je nekoliko obotavljaje sledila. Ellie je odprla pipo a iz njej je voda zelo počasi kapljala umazana voda. Ellie je odprla nekaj predalov. "Amber, poglej to! Vsi so polni hrane!" je presenečeno zavpila Ellie. Odprla je pečico in vanjo je bušnil topel zrak in zadišalo je po sveže pečenem kruhu. "Poglej ti to!" je navdušeno vzkliknila. V kredenci je našla steklenico bučnega soka. Narezala je svež kruh in natočila dva kozarca pijače in jih nato postavila na mizo. Dekleti sta lačno planili po hrani. Ko sta se najedli je Ellie spregovorila: "V tem trenutku mi je vseeno, če mi tisti temni vampirji ali čigav gred je že to, spijejo čisto vso kri... Jaz grem spat!" je odločno rekla in se zleknila na zofo v kuhinji.

"Ni ravno res, da vampirji podnevi spijo," je tiho zamrmrala Amber, čeprav ni bila prepričana, ali jo je Ellie sploh slišala. Še preden bi jo uspela zadržati, je ta že potrkala na ogromna lesena vrata. Nazadnje se je odločila, da bo kar vstopila, in Amber je povlekla za sabo.
Znašli sta se na temačnem in prašnem hodniku. "Poglejva, če je na tem gradu tekoča voda!" je predlagala Ellie in vstopila v najbližji prostor. Amber ji je sledila, pri tem pa si je zaskrbljeno grizla spodnjo ustnico. Ellie je v kredenci našla polno hrane in jo že začela jesti. Amber bi ji najraje rekla, da naj raje ne je ničesar, toda njena prijateljica je bila očitno čisto preveč lačna.
"V tem trenutku mi je vseeno, če mi tisti temni vampirji ali čigav grad je že to, spijejo čisto vso kri... Jaz grem spat!" je naznanila Ellie in se že zleknila na zofo. "Hm, no pav," je nerada pristala Amber. "Ti kar spi. Jaz bom raje ostala budna in stražila. Nikoli ne veš, kaj te lahko napade tukaj ..."
Ellie je zaspala skoraj da v istem trenutku, kot se je ulegla, Amber pa se je razgledovala naokoli. Prisluškovala je nenavadnim zvokom, ki so se razlegali od bog ve kje. Vsake toliko se ji je zazdelo, da vidi premikajočo senco. Dobro, Amber, ne bodi paranoična, se je oštela. Za vsak primer je v dlani stiskala palico in z njo merila po sobi. Res je bilo, da je vampirka in tako precej močnejša od ljudi, toda če so v tem gradu res strašili odrasli in izkušeni vampirji, proti njim ni imela šans. Še posebej, če jih je bilo več.
Tedaj je nekaj zaslišala. Kot nekakšni urni koraki, ki so se vedno hireje bližali ... "Ellie! Ellie, zbudi se!" je šepnila in stresla prijateljico. Koraki so bili vedno bližje, slišala je škripanje vrat ...

Ellie je zaspano odprla oči. "Pa kaj ti je?" je zazehala. Amber jo je panično stresala. Ellie jo je odrinila vstran, se pretegnila nato pa zagledala, da so se vrata v sobo odprla. Pri srcu jo je stisnilo in skorajda si ni upala pogledati proti vratom. Skozi vrata se zdrsnila temna postava in vrata za seboj glasno zaprla. Postava je dvignila pogled in iz kapuce sta se zasvetili dve rdeči očesi. "Amber Lily Black! Kako lepo, da se spet vidimo!" je rekel s počasnim sarhljivim glasom. Ellie je začudeno pogledala prijateljico. Naznanec se je obrnil še k Ellie. "In koga si pripeljala s sabo? Je tudi ona vampir?" je vprašal neznanec nato pa zagledal Elliin prstan in glasno zajel sapo. "P-p-p-prstan!" je zjacljal in razkril podaljšana podočnika. Ellie se je zvrtelo v glavi. Amber? Amber je vampir! To pojasni zakaj tako hitro teče! In to... to... ta prstan... "Kaj za vraga se tu dogaja?!" je svojo zadnjo misel glasno izrekla Ellie.Pogled je še usmerjala v neznanca, vseeno pa se je odmaknila toliko, nazaj, da se je s hrbtom dotikala stene in da je v vidno polje zajela tudi tudi Amber. Pogled ji je ušel k roki s prstanom, ki je rahlo žarel.
(amber... reši situcijo... )

[gahhahhha, ta bo težka XD btw, a nisi ti zgubila palice u gozdu? ]

Vrata so se prav počasi odprla in v Amber je zamežikal par rdečih očes. "Amber Lily Black! Kako lepo, da se spet vidimo!" je rekla postava, v rdečih očeh pa je bilo zaznati kanček presenečenja. Toda še bolj je iz njih žarela lakota. Vampir je bil neznansko lačen človeške krvi. "Vladimir," mu je mirno pokimala Amber, čeprav je v njej vrelo. Prav temu vampirju je bilo največ do tega, da bi tisti presneti prstan obdržali. Bil je mnogo bolj zloben od večine Jedcev smrti. Toda Amber in drugi so ga uničili ... In zdaj je v njegovih očeh poleg lakote opazila še nekaj. Željo po maščevanju. "In koga si pripeljala s sabo? Je tudi ona vampir?" je Vladimir z glavo pomignil na Ellie. Amber se je s svetlobno hitrostjo postavila pred prijateljico. "Stran od nje," je zasikala skozi stisnjene zobe. Čutila je, kako se je Ellie stresla ob spoznanju, da je njena prijateljica vampirka. Toda zdaj ni imela časa, da bi ji rekla, naj se ne boji ali karkoli. Vladimir se je zahahljal. Toda nasmeh mu je nenadoma zbledel, ko je zagledal na Elliejinem prstu davno izgubljeni prstan. "P-p-p-prstan!" je vzkliknil, njegove oči pa so se presenečeno razširile, da so bile videti še bolj zastrašujoče. Amber se je samodejno postavila še bolj pred Ellie. "Kaj za vraga se tu dogaja?!" je naenkrat glasno vprašala Ellie. "Ššš, raje bodi tiho," ji je svetovala Amber, ki pogleda še zmeraj ni umaknila z lačnega vampirja. Grozeče je zarenčal: "Grrr ... Blackova, takoj mi izroči prstan te smrtnice, ali pa ..." "Ali pa kaj?" ga je kljubovalno prekinila Amber. "Vladimir, prstana ne boš dobil, pa naj se še tako trudiš. Sicer pa ti ga tako ali tako ne morem dati. Prstan se skrči, če ga da na prst človek, in ne moreš ga dobiti." Vladimir se je počasi zarežal, iz njega pa je sijala norost. "Vem pa tudi, da prstan lahko snameš temu človeku, če ga preprosto ... ubiješ." Premaknil se je tako hitro, da je zmedel celo Amber. Zagnal se je nad njiju, toda mlada vampirka je brž odrinila Ellie vstran in se vrgla na vampirja. Očitno tega ni pričakoval, Amber pa je že šavsnila proti njegovemu vratu. Pri tem je uspela zavpiti: "Beži, Ellie! Beži čim dlje stran od gradu!" Naslednji hip jo je vampir že odrinil od sebe, da je z vso silo priletela ob steno ...

"Beži, Ellie! Beži čim dlje stran od gradu!" je zavpila Amber in se prerivala z vampirjem. "Naj zbežim in te pustim, da umreš?" je zavpila Ellie in gledala kako je Vladimir vrgel Amber ob steno, kjer je zdrsnila na tla glava pa ji je mlahavo obvisela na telesu. "Amber!" je zakričala Ellie in stekla k njej a jo je pred tem prestregel Vladimir. "Oh, ne bodimo no nevljudni! Se ne nameravaš predstaviti?" je je vprašal in ji vztrajno zapiral pot. Ellie ga je grobo odrinila, da je padel na tla in stekla k Amber. Dvignila ji je glavo in ta je rahlo odprla oči. Še je živa! si je oddahnila. Pa vampirji sploh lahko umrejo? Ellie je začela razmišljati a se je Vladimir pognal nad njo in svoje podočnike nevarno približal njenemu vratu. Ellie je obupano segla za pas a palice tam ni bilo. Sranje! Hitro se je obrnila in potisnila vampirja stran od sebe. Ta jo je spustil, ujel ravnotežje nato pa spet skočil proti njej. Ellie se je komaj uspela izogniti pa še to ji je uspelo le tako, da se je vrgla po tleh, kjer je postala še veliko lažja tarča. Vampir je planil nanjo in jo zgrabil za roko. Amber se je med tem že pobrala Vladimir pa se je zasukal tako, da je držal Ellie med sabo in Amber. Vladimirjevi nohti so se zarili Ellie v kožo tako močno, da so se ji na koži zasvetlikale kapljice krvi. "Blackova izgini ali pa tvoji prijateljici spijem kri!" Ob pogledu na kri na Elliini roki se je obliznil.
((sori sem editala pa zakaj me je treba ubit :,( ::DD))

[okii .. jah, ubit te je treba ker ... ker pač mora bit mal zanimivo ]


Amber se je po udarcu hitro zbrala in že je planila pokonci. Hotela je zavpiti Ellie, naj se ne dela junakinje in naj se za vraga že spoka iz gradu, toda bila je malo prepozna. Vladimir je namreč že zgrabil Ellie in ji zaril nohte globoko v kožo. Prostor je napolnil slasten vonj po človeški krvi ... kako dolgo že ni okusila človeške krvi ... tako omamno diši ... "Blackova, izgini ali pa tvoji prijateljici spijem kri!" Amber se je zdrznila. Sranje! Ne smem razmišljati o slastni krvi svoje prijateljice! se je oštela. Skušala je ohraniti trezno glavo, medtem, ko je v njej kar brbotalo. Na eni strani se je borila sama s seboj in svojo lakoto, na drugi strani pa je mrzlično razmišljala, kako naj reši Ellie iz te godlje. "No, saj jo boš ubil v vsakem primeru, kajne?" je rekla, da bi pridobila več časa. Vladimir se je zlobno zahahljal. "Ja, najbrž imaš prav. Toda lahko pa vplivaš na to, ali bo umirala boleče, ali bo stvar opravljena hitro. Verjemi mi, ljudi brez težav mučim tako dolgo, da moledujejo, naj jih vendar pustim umreti." Amber je kar zmrazilo. Vampir je to opazil in v rdečih očeh se mu je poblisnilo. "Bolje, da odideš. Sicer boš priča bolečemu umiranju tele brezvezne smrtnice." "Ni brezvezna," je tiho rekla Amber. "Ljudje niso brezvezni samo zato, ker niso nesmrtni, kot si ti, Vladimir." Posmehnil se je. "Zares? Pred nekaj leti nisi tako govorila." Amber je zarenčala. To je bilo čisto res. Včasih je ljudi pobijala kot za šalo, v tem je celo zelo uživala ... a na to ni bila nič kaj ponosna. To je morala nekako popraviti. "Spusti jo. Pozabi na prekleti prstan!" je skoraj zavpila. V hipu je bila pri njem, in preden bi sploh uspel ugotoviti, kaj se dogaja, ga je že odrinila stran od Ellie, da je padel po tleh. S palico mu je merila naravnost med zlobne rdeče oči. "Ellie," je potem čisto mirno spregovorila. Vladimir se je poskušal osvoboditi, toda Amber ga je z vso močjo pritiskala k tlom z eno samo prosto roko. "Prosim te, pojdi. Zaupaj mi, sama se bom izmazala. Reši svojo kožo. Postavi se na zelo močno sonce, ker to oslabi vampirje, in varna boš. Samo pojdi, hitro. Od tega je odvisno tudi človeštvo. Noben vampir se ne sme dokopati do prstana. Noben. In to je zelo pomembno. Zdaj pa teci!"

"Prosim te, pojdi." je tiho rekla Amber. Ellie je poskušala nadaljevati ampak Amber jo je utišala. "Zaupaj mi, sama se bom izmazala. Reši svojo kožo. Postavi se na zelo močno sonce, ker to oslabi vampirje, in varna boš." "Ampak Amber, ubil te bo!" je rpestrašeno zavpila Ellie. "Ja, Blackova, poslušaj no svojo prajateljico!" je rekel Vladimir, ki je težko dihal. "Samo pojdi, hitro. Od tega je odvisno tudi človeštvo. Noben vampir se ne sme dokopati do prstana. Noben. In to je zelo pomembno. Zdaj pa teci!" Amber se ni zmenila za Vampirja. Ellie je obotavljaje naredila nekaj korakov proti vratom, se še zadnjič obrnila k Amber nato pa prijela za kljuko in odprla vrata. V tistem je Vladimir divje zakričal, se rešil Amberinega prijema in stekel proti vratom. Spotaknil se je in padel po tleh koliko je bil dolg in širok Ellie se je v trenutku domislila. Upala je, da ni česa spregledala ampak zdaj ni bil čas, da bi pregledala vse podrobnosti. Vampirja, ki se je pobiral je močno brcnila, da se je zvil nazaj po tleh, zgrabila Amber za roko in si v mislih predstavljala čarovniško vasico Meryascoveeno. Vladimir je poskušal zgrabiti Ellie za roko a njegova roka je zajadrala skozi zrak. Obupano je zakričal v tistem pa sta Ellie in Amber trdo pristali na sredini Meryascoveene. Ellie je bila enkrat za spremembo hvaležna očetu, za dolge ure učenja, kako se izdejaniti. Pomagala je Amber na noge. "Pridi, spraviva se proti Bradavičarki! Spotoma mi razloži vse! Mislim, da mi to dolguješ!" je rekla Ellie in dekleti sta se napotili proti šoli.
(evo, sori sam nisem imela več idej v gradu... sicer pa se mi je zdelo, da bi lahk ta vladimir- zakaj si ga poimenovala vladimip ?, prišel kdaj na Bradavičarko al pa kej takega?? Mejbi da naju bi čakal pred šolo? ti se nekaj izmisl=

[hahh, lahko tud pride u Meryascoveeno.. ti napiši, če ti bo fajn da pride ma nwm, ime Vladimir mi je prvo padlo na pamet, ko sm pisala un post okeyy, nadaljujem u Meryascoveeni]