Knjižnica

Amber je čutila, da jo je nekaj vleklo stran od plamenov. Vse jo je peklo in v glavi ji je utripalo. "Nehaj me vleči... pusti me umreti!" je hotela reči svojemu rešitelju, a ni mogla iz grla spraviti niti glasu. Čez trenutek je zaslišala, da nekdo kliče njeno ime. Želela je reči, da je tukaj, da je vse v redu in naj ne skrbijo zanjo, toda ni mogla premakniti ustnic. Še vedno je ležala, njene oči pa so bile zaprte. Bilo je, kot bi spala... mirno, spokojno...

"Amber, Amber!" Mike jo je stresal. Ni se zavedal, da je tu in tam potočil tudi kakšno solzo, a ni mu bilo mar, čeprav mu je bilo za to vedno mar. "Amber, Amber!" Skozi misli mu je šinilo, da bi zdajle stresel kakšno šalo o umetnem dihanju, a jo je predsej hitro ovrgel. Videl je, da Amber diha. "AMBER!!!!!!!!!"

Zdaj je Amber prepoznala prijateljev glas. "Nehaj no paničariti! Au, in nehaj me stresati, boli me! A se je res treba tako dreti?! Nisem gluha, veš!" so se ji po glavi podile neizrečene misli.
"Kaj za hudiča se dogaja tukaj?!" Proti njim je hitela knjižničarka, madam Monockell. "Slišala sem hrup celo iz kabineta, ki je z uroki zvočno izoliran!" ko je zagledala Amber na tleh je zavreščala. "Kaj je to? Kaj se dogaja?" je ponavljala. "Po ravnateljico moram!"
"Ne po ravnateljico... Mikove točke... Kaj, če jih spet izgubi?" je premišljevala Amber, a oči še vedno ni bila zmožna odpreti, kaj šele, da bi se premaknila, knjižničarka pa je še vedno vreščala.

Mike je izpustil Amber. Ni padla na tla, Mike pa je tudi ni "položil" na njih. "Gospa knjižničarka, mi, mi, mi, mi... stopil je na palico, čisto po pomoti in pri sebi rekel: "Kako bi zdajle na njej izvedel Leprisis..." Ni imel namena, a iz palice je švignil snop modre svetlobe, ki se je zaletel v knjižničarkino nogo. "Kaj? Leprisis se je izvedel sam?" Urok je že drugič bušnil v knjižničarko. "Še sreča, da noben nebo izvedel! Mike je izvel urok, da se na palici ne da razbrati, da je bil uporabljen ta urok, nato pa rekel učiteljici "Zdaj bo vse v redu. Ne boste šli po ravnateljico in s knjižnico ni nič narobe. V REDU?" Knjižničarka je prikimala in Mike se je zarežal. Knjižničarka je počasi zapustila knjižnico, Mike pa se je vrnil k Amber. "Torej si OK?" jo je vprašal.

Amberine oči so se prav počasi odprle in zagledala je meglen Mikov obraz. "Ja, dobro sem..." je nerazločno zamrmrala. "Kaj... kaj se je zgodilo?" je počasi vprašala, ob vsaki besedi pa so jo od ognja suhe ustnice močno bolele. Telesa še vedno ni mogla premikati. Kaj je narobe s to kjižničarko? Mogoče bi morala vzeti pomirjevala. je neumno pomislila.

"V redu je. Jaz sem poskrbel zanjo. Zdaj pa se lotimo popravljanja knjižnice," je rekel Mike z širokim nasmeškom na obrazu. Pobral je palico. "Argumenti!" Mike je še eden urok izvedel izvrstno. Še nikoli ni videl, da bi ta urok priklical toliko vode. "Paritis!" voda je izpuhtela. Nato so se vrteli popravni in obnovilni uroki: "Reperio! Seleparia! Obnitakras! Sevleus!" Počasi se je vse zdleo spet kot knjižnica. Mike je bil izmučen. Če ne bi bil odgovoren za Amberjine poškodbe in uničeno knjižnico bi zdajle že ležal v udobni spalnici ali pa bral Preroške novice na kavču pri kaminu v Drznvraanovi dnevni sobi. Nato je vprašal Amber: "Si res vredu? Kar močno sem te brc... mislim... močno si se poškodovala." Rahlo se je nasmehnil, a v očeh se mu je videla zaskrbljenost.

"Mislim, da." je odgovorila Amber in se prisilila k temu, da je sedla. Prijela se je za glavo in vrtelo se ji je. "Lepo si pospravil knjižnico." je rekla in se nasmehnila. Njene oči so bile še vedno rahlo rdečkaste, a videlo se je, da spet prevzemajo zlato barvo. "Zapri... knjigo..." je s težavo pokazala proti knjigi, ki jo je spremenila v hudobno vampirko. Nog namreč ni mogla premakniti.

Mike je prikimal: "Te odnesem k madam Pomfrey?" Hitro je skočil k knjigi in si jo ogledal. V njej se je nekaj bleščalo. Mike je potegnil in hrsknilo je. Mike se je obrnil k dekletoma in dejal: "Imamo tretjega." Nato je zaprl knjigo. Nato je rekel Amber: "Še sreča, da si poduhala prašek, če ne bi bila še bolj nevarna in ne vem, če bi te lahko premagal." Zaskrbljeno se je ozrl po prostoru.

Amber se je v trenutku, ko se je knjiga zaprla, počutila odlično. Brez težav se je dvignila s tal. "Mislim, da pomoč madam Pomfrey ne bo potrebna." se je živahno nasmehnila. "Koliko jih imamo torej vseh skupaj?" Izgubila sem se že v teh številkah! Ampak mislim, da jih ni več veliko...

Mike je sklonil glavo: "Še 9. In ne bo šlo tako hitro kot prvi trije. Preprosto vem. A saj je vseeno. Glavno je, da mi ne umremo." Nasmehnil se je in rekel. Pojdimo. Res ne bi bil več tukaj..." Kar hitro, a ne v teku se je odpravil proti vratom in za sabo pustil velik pok.

Amber je prikimala. "Saj bo šlo. Uspelo nam bo." Sledila mu je proti vratom. "Upam, da se ni knjižničarka izgubila..." je pripomnila in pomignila Anne. Uff, koliko smo mi trije že doživeli vsega... je premišljevala in skomignila z rameni. Potem so za sabo pustili s soncem obsijane knjižne police, ki so bile še lepše kot prej.

"Hja, mene pa to preveč vprašaš" se je nasmehnila. "Komaj danes sem prisepela. In mimogrede; Loryna Malfoy, Gryfondom, prvi letnik" se je predstavila. "Menda niso vsi takšni. Mogoče sta ta dva izjema" je rekla in se nasmehnila, vmes si pa ogledovala vse okrog. "Iz katerega doma pa si ti?" jo je vprašala.

Mike je odprl vrata in zagledal novi dve. Prezrl je Loryano, nato pa je slišal nekaj, kar je bilo podobno blatenju njega in Amber. "Poslušaj, ti paglavka. Na živce mi greš, samo to je. Na živce mi grejo veseli paglavčki. KAMNITIS TOTALIS!" Lorjana je Okamenela. Postala je kip. Še vedno je lahko govorila in gledala, a ni se mogla premikati. "Sploh ne veš, kakšno živjenje živim. Sploh ne veš, kaj se dogaja okoli mene! Mogoče bi ratumela. Antikamnio." Zadnjo besedo je rekel skozi zobe in Loryana se je spet lahko remikala. Odšel je po stopnich navzgor.

"Kaj sem ti pa zdaj naredila?" je jezno zavpila. "Kar naj si misli, da bom to mirno prenašala!" je zamrmrala. "Kamnis totalis!" je jezno zamrmrala in Mike je okamnel. Pohitela je do njega in tiho rekla: "JAZ tega ne bom mirno prenašala! Sanjaj, pa še sanjal ne boš o tem, ker so te sanje PREPOVEDANE! Upam, da ti je vse jasno!" je tiho rekla in opazovala Mikea, kako je na miru stal. "Sedaj pa kar steči, pa povej, kako se izživljam nad tabo, tako kot bi nekateri rekli. Aja, ups! Okamnel si! Nikamor ne moreš! Kar počakaj tukaj, te bo že kdo osvobodil" je še dodala, nato pa odšla. Čez nekaj časa je spet prihitela nazaj: "Aja, še nekaj sem pozabila povedati; nisem jaz kriva, kakšno življenje imaš ti. Morda res ti ni lahko, ampak komu pa je?" Nato je zamrmrala čarobne besede, da se je Mike lahko spet premikal. "In pusti me pri miru!" je nato rekla in stekla.

[sicer sem jaz že šel takrat, tak da me nebi mogla okamenet, samo ok.]

"HROMI!" Je zavpil Mike in Loryana se je zgrudila po stopnicah. Odnesel jo je do vrat doma. Debela gospa je na srečo spala, tako, da je Mike lahko nad Loryano izvedel urok: "Leprisis!," je tiho dahnil Mike. Ne bom se kregal s tabo. Dobra čarovnica si, a ne dovolj dobra. Čez nekaj časa se boš zbudila in zaradi Leprisisa bš mislisa, da si se udarila v mizo. Še vedno te preziram. Počasi je šel v Drznvraansko dnevno sobo.

[Evo, tk. Zdj me pa ne morš res več napast. Itak me že prej ne bi mogla ampak OK. Zdj te bom mal manj preziru. Sej enkrat bomo frendi ]

Amber je kratek dvoboj opazovala s široko odprtimi očmi. Opa. Paglavska Gryfondomovka je huda! S privzdignjenimi obrvmi je opazovala, kako jo je Mike vlekel iz knjižnice. Toda Miku ni povzročala težav. je zaključila in se zlobno zarežala.

Mary je vstopila v tiho knjižnico. Odpravila se je k policam na katerih je bilo veliko različnih knjig. Hodila je naokoli in iskala knjigo. Videla jo je knjižničarka in je vstopila k njej."Lahko kako pomagam?" jo je po tiho vprašala knjižničarka."Pravzaprav iščem knjigo o volkodlakih, jo lahko dobim?" je rekla Mary. Knjižničarka ji je porinila knjigo potem pa se je hitro odpravila v dnevno sobo.

Eve se je po branju knjige odpravila v knjižnico. Knjigo je prebrala do konca in jo je želela vrniti. Ko je vstopila v knjižnico, je knjigo položila na pult, nato pa stekla na oddelek s knjigami o znanih čarovnikih. Poiskala je knjigo Biografija Salazarja Spolzgada. Na hitro jo je prelistala. Odnesla jo je na pult. Vesela je bila, da je knjižničarka ni ogovarjala, saj se res ni želela posvečati njej, temveč sama sebi. Ko ji je knjižničarka vrnila knjigo, je Eve hitro stekla skozi vrata in se odpravila po hodniku naravnost.

Lissa je prišla v knjižnico. Na hitro se je razgledala po njej. Po policah je iskala kakšno zanimivo knjigo. "Zgodovina čarovništva, Čarobne zgodbe..." "Zgodovina čarovništva?" si je rekla Lissa sama pri sebi. Zna biti zanimiva knjiga je pomislila. Lissa je knjigo vzela v roke, nato pa še vedno iskala kakšno knjigo, ki jo bo brala med tem, ko ji bo dolgčas. Ko je imela že tri debele knjige v rokah, se je odpravila do stola in sedla nanj. Mimo je prišla knjižničarka ki je ošinila Lisso z jeznim pogledom. "Zgodovina čarovništva, Quidditch skozi tisočletja in Kako se obrniti mračnih bitij" je knjižničarka na hitro povedala naslove knjig, ki je Lissa držala v rokah. Lissa je na hitro prelistala knjige nato pa odšla.

Amber je vstopila v knjižnico. Ni imela kakšnega posebnega načrta, kaj naj bi počela tu, ampak vseeno je prišla. Sedla je za eno izmed mizic in gledala skozi okno. Začenjal je naletavati sneg. Amber je opazovala snežinke, ki so se vrtinčile mimo okna. S komolci se je naslonila na mizo in podprla glavo z dlanmi. Zatopila se je v misli ...

"Hej Amber," je veselo pozdravila Rose, ko je videla, da je Amber v knjižnici. "Kaj pa počneš?" jo je vprašala in se usedla poleg nje. "Jaz sem bila namenjena ven, vendar sem se potem spomnila, da rabim neko knjigo in sem šla v knjižnico, potem se ugledala tebe," je vsa navdušena rekla Rose in pogledala skozi okno. "Greš z mano ven, lahko bi se kepale ali pa sankale?" jo je vprašala Rose in se nasmehnila..

Amber se je nasmehnila, ko je zagledala Rose. "Pravzaprav ne vem, kaj delam tukaj. Malo premišljujem," je pojasnila. "Uh. Ne maram snega," se je namrščila. "Od nekdaj ga sovražim. Katero knjigo pa si potrebovala?" je vprašala.

"Knjigo? Aja knjigo po katero sem prišla... Hm, naj se spomnim, neki v zvezi z napoji pa nevem kaj točno," se je zamislila in se namrdnila nad tem, da se bo morala učiti. "In zakaj točno ne maraš snega?" jo je vprašala po nekaj časa.

"Knjige za napoje so tam," je pokazala Amber proti bližnji polici. "Ah, kaj pa vem," je skomignila z rameni ob vprašanju, "ni posebnega razloga. Pač mi ni ne vem kako ljub."

Rose se ji je nasmehnila. "Ah, saj enkrat se bo že stopil, če ne sam pa z našo pomočjo," je je rekla in ji pomežiknila. "Ali veš mogoče katero knjigo moramo prebrati za napoje, ne vem zakaj ampak vedno pozabljam naslove knjig," je rekla in se zahihitala. Stopila je do police z knjigami napojem in začela brskati, vendar ni našla prave knjige..