Dolina smrti

Vrtelo ju je levo in desno. Mike se je počutil, kot da bi ga velikan žvečil. Bil je kot žvečilka. Stisnjen. A nenazadnje je še kolikortoliko uspešno pristal. A ne na takšnem mestu kot je pričakoval. Ves čas je mislil, da bo pristal v okolici svoje graščine. A vendar tega prostora ni poznal. Vso drevje je bilo uničeno. Brez enega lista. Vsa narava je bila požgana, in čeprav je bila ura šele pol 9 je bilo tukaj temno kot v rogu. Mika je streslo. Zazrl se je na drevo. Na njem je bilo izklesano znamenje jedcev. Podpisano pa je bilo preprosto. Tom. V okolici ni bilo ničesar razen stare kolibe. Mike je bil odločen, da bosta najprej šla tja. Pogledal je za hrbet, če je Amber bila že tukaj.

Amber je končno nehalo sukati in precej trdno je pristala. Pogladila si je majičko, ki se ji je ob premetavanju malo zmečkala, in se ozrla naokoli. Oči so se ji kmalu privadile na temo in ugotovila je, da stoji sredi gozda. Oziroma nečesa, kar je bilo še pred kratkim gozd. "Hm. Kje pa sva?" je negotovo vprašala, čeprav ni verjela, da bi ji Mike lahko na to odgovoril. Pogled ji je obstal na znamenju jedcev, ki je bilo urezano v drevo. Rahlo se je stresla. Potem je zagledala še nekaj. Staro vegasto kolibo. "Torej, kaj bova najprej?" se je pozanimala in se oklenila palice v žepu.

Poslušal je vse zvoke okoli sebe, vendar razen vetra ni slišal ničesar. Obrnil se je proti Amber in se ozrl okoli. "Ne vem, zakaj... sva sploh tukaj vendar. Pojdiva tja." Je rekel Mike in pokazal na kolibo. Počasi se je odpravil proti njej, A vendar. Počutil se je nekako gol. Brez palice v nevarni opustošeni pokrajini. Z njim je bila Amber - a vendar. Nihče se še ni postavil proti lordu. Videl je, kako so jedci prvič brez težav premagali Amber in ni dvomil, da jo lahko še enkrat. A vseeno. Ta trenutek je bila ona edini vir zaščite in kot prezebla mačka se je postavil za njo. "Greva." je rekel.

Amber je na lahno prikimala in za vsak primer izvlekla palico iz žepa. Z njo pred sabo se je počasi odpravila proti kolibi. Pri tem se je ozirala naokoli in oprezala za kakršnim koli šumom. A bilo ni ničesar, konec koncev je njen vampirski sluh kar zanesljiv. Ko sta tako počasi le prikorakala do kolibe, se je Amber obrnila nazaj k Miku. "Em. Misliš, da je kdo notri? Da bi morala potrkati? Ali kar vstopiva?" je vprašala in trdneje poprijela za palico.

Mike je skomignil z rameni in se napotil naprej. Počasi, a odločno je odprl vrata, da so tečaji močno zaškripali. Ko je naredil prvi korak naprej se je zaslišal resk in naenkrat so se zarjaveli tečaji na vratih udali pravilom fizike in odpadli, vrata pa so padla milimeter stran od Mika. Ta je takoj odskočil, a si je moral priznati, da se je pri tem močno ustrašil. Postal je, saj je pod vrati nekaj zagledal. Namignil je Amber in z očmi pokazal na listek. "Kaj misliš, da je to?" je rekel.

Amber se je zdrznila, ko so vrata odpadla. Pogled je nato prikovala na listek. "Lahko je pismo. Lahko je fotografija. Lahko pa je zaklet listek, ki te ubije če se ga dotakneš, ali kaj podobnega. Ampak tega skoraj da ne verjamem." Skomignila je z rameni. "Če umrem, ti prepuščam vse, kar imam." Stegnila je roko in pobrala listek. Razgrnila ga je. "Prazen je," je razočarano ugotovila. "Ali pa popisan z nevidnim črnilom?" Palico je uperila vanj. "Razkritis!" Nič se ni zgodilo. "Nimam pojma."