Nominacije....
1. post - Jayden Mercury Clearwater
Po tem, ko ga je Snake ujel nepripravljenega in to tudi izkoristi, so Jaydna neslavno rešili Jedci. Seveda je raje ležal zvezan kot pa mrtev, toda vseeno je bil njegov ponos več kot ranjen. Le kako ga je lahko onesposobil ... učenec? Odločil se je, da se raje s takšnim in drugačnim vprašanjem ne bo več ukvarjal in bo odkorakal neposredno do Mikea, se mu nasmehnil in ga spravil pod rušo.
S takšnimi lepimi mislimi je glasno brcnil v vrata - da bi jih nežno odprl je bil malce preslabe volje - in na vidnem polju se mu je kmalu zarisala iskana oseba. Ki pa je bila v precej slabšem stanju, kot je Jayden pričakoval. Vsaj pol ambulante mu ne bo treba razstreliti, da bi zraven odpihnil še življenje Snaka. A na poti do uresničitve cilja, se je nenadoma pojavila ovira. Pravzaprav dve, če smo natančni. Prva je bila neka učenka, ki se je tragično sklanjala nad ponesrečenca - le čemu je bil deležen takšne pozornosti, se mu še sanjalo ni. Druga pa skorajda nemočna zdravilka, ki je imela v roki namesto palice šop zelišč. Toplo se ji je nasmehnil, kar je ponavadi učinkovalo, in spregovoril z blaženim glasom, ki sploh ni bil tako lep. "Madam Pomfrey. Bojim se, da vas potrebujejo na Qudditch igrišču. Nezgoda pri tekmi, kolikor mi je znano." Seveda je zdravilka v nekaj sekundah zapustila prostor in ga prepustila samega z dvema tragičnima osebama. "Izvrstno izpeljana akcija Snake. Seveda je to bilo pričakovano - le kako bi se lahko otrok kosal s takšnimi pritiski in napori, kot je služenje Mojstru?" Stopil je le nekaj korakov stran od njegove postelje, na nasprotni strani kot Blackova - če si je pravilno zapomnil. "Upam, da se zavedaš, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo Jedci zopet napadli Bradavičarko in tokrat ne sami. Seveda bi ti z veseljem predal pozdrave Mojstra," pri tem je veselo zavrtel palico med prsti, "a predvidevam, da se je novica o prihodu slavnega Snaka hitro razširila. Zato seveda ne bom zapravljal časa. Seveda bi te z veseljem pospravil. Najraje bi ti namesto zdravila podtaknil strup. Toda, če se malce zlažem - nenazadnje si ti ljubljeni osebi lagal precej dolgo - se mi smiliš. Pa še brez palice si." Malce je privihal ustnice, kar mu je uspelo z zelo malce napora, saj je pri takšnih pogovorih vedno užival. Toda le kako ga je lahko zvezal otrok?
2. post. -||-
Najbrž ne bi obžaloval, če bi v isti sekundi vanj izstrelil zelen curek, a se je prepričal, da to le ne bi bilo tako pametno. Nenazadnje mu je sam Mojster zabičal, da je Mike njegov. Zato je palico pospravil v žep plašča, saj se je Spolzgadovka zraven njega zdela čisto odsotna. "Očitno si mi prirasel k ... srcu." Poskušal je najti kakšno ustreznejšo besedo, a je bil njegov besedni zaklad trenutno na psu. "Kaj se je zgodilo? Dobro vprašanje. Seveda bi raje rekel, da te je Mojster pospravil, a na žalost sva še oba v telesih - ti sicer malce manj kot jaz. Palici si se očitno tako prikupil, da je izvedla samomorilsko dejanje." Z veselim pogledom je ošinil trske v njegovih rokah. "Ko je Voldemort vate poslal kletev, se je precej močno zabliskalo, ti, Mojster in vsi Jedci, ki so še pred sekundo stali na nogah, pa ste si vzeli malce počitka. Na srečo sem ostal pri zavesti, za to se lahko zahvalim drevesu, se osvobodil vrvi," pri tem se je zopet spomnil znanega vprašanja, "ti v roke potisnil dvernik in puf, pristal si v ambulanti. Oziroma nekaj hodnikov stran. In ne, sem skromen in ne pričakujem zahvale za življenje." Ko je omenil izjemne čarovnike si ni mogel kaj, da ne bi ust raztegnil v velik nasmeh. "Sploh ne dvomim o vaši številčnosti in mogočnosti, še posebej ne o mladi Blackovi. Če bo prišlo do tega, bo to zelo trden oreh za streti." Imel je občutek, da mu Mike želi nekaj storiti, a ga je zanemaril. Le kaj bi mu sploh lahko storil? Ga piknil s trskami, ki so nekoč sestavljale palico? Zdaj, ko je videl njegovo klavrno stanje, se je počutil izredno bolje. Skoraj čudovito.
3. post - Jaz
Mike je govoril skozi grlo. Slišalo se ga je kot neke vrste žabo, vendar so besede prihajale iz srca. Prvič se je čutil zares zlomljenega, čeprav je imel že hujše poškodbe. Kljub zlomljeni nogi, treh zvitih prstih, prebiti bradi in preklanemu stegnu to ni bila največja bolečina; tista druge vrste je bila hujša. Vedel je, kaj mora narediti - maščevati se mora Jaydnu. On ga je zvlekel v to vse skupaj. In seveda se mora temeljito pogovirti z Rhiannon. Ni vedel, kaj je sploh bilo z njo. Nikjer je ni bilo, ko se je uprl vsem jedcem. Ali se je kam izdejanila? Ampak zdaj ga je skrbelo za vse manj kot to. Amber... Le ena beseda mu je ves čas odmevala po glavi. Segel je po palici, da bi ji nekaj pokazal v mislitu, a je namesto lepe, dobro izklesane palice izvlekel prelomljen kos lesa. Kot kaže se le ne mora kosati z Voldemortovo temno magijo. Obupan je odprl usta. "Amber... res te imam rad. Besede ne morejo opisati tega. Ampak to ne bo ublažilo ničesar - zato... moram povedati vse. Na dan tistega velikega napada na bradavičarko. Takrat se je kot kaže nekaj dogodilo. Ne spomnim se niti sam več dobro - vem, da je Voldemort poslal po najboljšega učenca na šoli. Jayden - jedec je predlagal naju z Rhiannon, za katero ne vem kje je. Hotel sem rešiti bradavičarko in sem odšel z njimi. Hotel sem delati pod krinko za nas, da bi lahko ponižali lorda. Tako kot slavni Severus Snape. Ampak takrat se me je nekaj prijelo. Pričel sem delati kot pravi jedec." je začel drdrati. Sploh ni vedel, če mu je Amber sploh sledila. Glas se mu je spremenil. Tokrat je bil res obžalujoč: "Delal sem slabe stvari, Amber. Kradel sem, se plazil po bradavičarki in..." Pogoltnil je slino. "Ubil sem dva mlada Drznvraanca. Ampak nisem bil jaz, Amber! Verjami mi." Bil je že na robu obupa. Nekako je prišel do njenih rok in se oprijel njenih dlani. Zdaj jo je gledal v njene oči. Malce se je ponovno zgubil v njih. Kot globoko, rjavo morje je bilo. "Kot.. da bi bil pod kletvijo. Ne morem pomgati, Amber. Nisem bil jaz." Verjami!
4. post - js z NPCjem
Miku je po glavi lezlo nešteto stvari, na posebnem zidu v gavi pa Amberjina slika. Pogledal je na roko, kjer se je že počasi oblikovalo znamenje jedcev. Amber... Že dolgo časa ni spregovoril z njo. Bil je tako vnet v vse skupaj, da je popolnoma pozabil na to kar mu je bilo res pomembno. Takoj po šoli sta z Rhiannon stekla do tiste stare čarodejke in kipa votle hruške. Zakaj?! Njega ni brigalo za Voldemorta. On je bil zvest nekomu, ki zanj ni nič. Pozabil je na resnično pomembnost v življenju - in zdaj je bila to le ena. Le en pravi odgovor. Imel je dve poti. Kdo je rekel, da bi bila tista, ta prava lažja? In tako, ko ga je Jayden držal za roko je potoval v prepad. Zakaj - Resno zakaj? To ni vedel popolnoma nihče, a vedel je le eno stvar, ki je bila zdaj prava. Njegovo srce je bilo votlo kot hruška na kipcu, tisto praznino pa je polnila zloba. Vendar - ali je on res zloben. "NE!" je zakričal nevede in se otresel Jaydna. Oba sta izvlekla palice, a je bil Mike prehiter za izkušenega učitelja. "Hessrope!" je dahnil in Jayden je že ležal zvezan na tleh. "Nikoli ne bom jedec." Je rekel in pljunil zvezanemu profesorju v obraz. Obrnil se je, a je proti njemu že letel ducat kletev smrti. Vrgel se je po tleh, pri čemer je izgubil palico. Na vse ali nič. "To je za Amber." si je dahnil v brado in skočil za svojo palico.
Ko so jedci opazili, kako se je eden izmed najbolj nadarjenih rekrutov za jedca obrnil proti njim so z izjemnimi refleksi in vsi v en glas dahnili: "Avada Kedavra." Mladi čarovnik se jim je za las izmaknil in takrat je veliki lord pobesnel. Dvignil se je s svojega gozdnega prestola in se otresel Nagini. Ta je skočila z njega in se začela plaziti po tleh, za dodatno oviro za mladega Snaka. Iz ust brez ustnic se je oglasil kačji glas: "Jedci ne čutijo ljubezni." je rekel napol srdito in napol ponižujoče. Zgrabil je za svojo palico, trije pa so se postavili predenj, češ, v zaščito. "Le še eden od te zanikrne sluzi, ki misli, da dobrota ni sirota. Še ena mevža si!" Je zasmehujoče rekla Bella in proti njemu izstrelila Imperatorjevo kletev. "Mi imamo to tvojo Sluzasto Amber. To je ponižanje za čarovništvo!" je rekla, po grdo zgrešenem strelu.
Mike je skočil do palice in le zalas prehitel nagini, ki je bila v Prfektni poziciji, da bi ga končala z enim samim ugrizom. Mike je skočil na noge in pohodil Nagini. Poslušal je, kako so ga žalili vsi jedci po vrsti. Tedaj je iz njegovih ust prvič zares iz srca prišla besedica: "Cruccio!" Zadel je Bellatrix, natankanko med oči. Črnolaska se je začela zvijati od številnih naporov, tedaj pa je vsem prekipelo. Zečli so streljati vsepoprek, nekateri so pobili drug drugega, Mike pa je nekako onesposobil preostale. Saj jih niti ni bilo toliko prisotnih. Še vedno so mu v glavi odmevale žalitve o Amber. V oči so mu hotele pritekati solze, vendar jih je držal v sebi, dokler se je vsaj dalo. Takrat pa je pred njim stal veliki Lord Voldemort. "Tvoja sluzasta bunkeljska ženska ne bo nikoli ugledala luči sonca, pa če je zadnja stvar, ki jo storim!" Je rekel. "Ne boš je žalil! Ne dokler sem jaz tukaj!" -"To lahko preuredimo!" je rekel in si zdrdral urok kletve smrti v brado. Palica se je zeleno zasvetila. Miku je blišč zakril oči, nekako pa mu je še prebral misli. Škoda. To je bilo vse. Mike je zakričal, med tem pa v pol transu zbleblal naključen urok, ki se ga je spomnil. Ni vedel katerega. Takrat je bilo vse temno,
5. post - Amber
Amber je ob njegovi prošnji, naj začneta z drugo temo, samo prikimala. Skoraj razumevajoče, bi se lahko reklo. "Uboga palica," je nato zamrmrala. "Škoda, da je preminila. Tale diamantna konica je bila res nekaj posebnega. Dvomim, da boš dobil še kakšno točno tako." Potem jo je Mike prosil, naj mu pove, kaj se je zgodilo. Zajela je sapo in začela govoriti. "Bom šla kar od začetka. Ko sta z Rhiannon takrat, na tistem napadu jedcev, izginila, me je bilo zelo strah. Ni in ni vaju bilo, ves čas sem bila na trnih. Potem pa sta se kar naenkrat spet pojavila. Delala sta se, kot da ni nič, a nekaj je bilo, to bi opazil vsak. Nekaj sta prikrivala. In nato sta spet izginila in tokrat vaju kar ni in ni bilo. Počutila sem se tako grozno osamljeno, samo tavala sem naokoli po gradu in nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Čisto nič se ni dogajalo, vse je bilo pusto in prazno, kot bi se vsi vdrli v zemljo. Tako sama sem bila, bila sem prepričana, da se moje dolgo življenje obrača spet na slabše. Ves čas me je stiskalo pri srcu, ves čas sem se spraševala, kje sta, kaj počneta in ali sta sploh še živa. Potem pa sem slišala, da so te pripeljali nazaj in seveda sem se v hipu znašla tukaj. To je vse. Mislim, da je bilo pri tebi veliko bolj pestro." Potrudila se je, da je zadnji stavek povedala kar se da lahkotno. Pogled se ji je znova ustavil na vseh njegovih poškodbah. Zavzdihnila je. "Ves polomljen si. Te zelo boli? Brez skrbi, madam Pomfrey dela čudeže, gotovo boš kmalu spet pokonci." Stisnila je njegovo roko in premogla celo majhen nasmešek.
[zbrisane so ble use misli in posti v oklepaju, zarad kopiranja...]
Naslov sporočila: Član in post meseca. 
Čet Maj 27, 2010 1:35 pm
