Olchenbatova prodajalna čarobnih palic

Albus je pritekel v trgovino. Ko je videl, kako očitajoče ga je pogledal Olchenbat, se je ustavil ter se opravičil. Nato mu je Olchenbat rekel:"No pa poskusimo z češnjo in samorogovo dlako, 28 cm." Albus jo je prijel v roke ter jo zavihtel. Imel je občutek, kot, da bi bil s to palico že vekomaj. Olchenbatu je plačal in se poslovil od starca.

Acholate je previdno vstopila v malo trgovinico, ki je bila vse naokrog obložena z majhnimi škatlicami, v katerih so bile lepo zložene palice. "Halo?" je vprašala, saj nikjer ni nikogar videla. Takrat se je prikazal na pogled prijazen star mož, ki je bil verjetno Olchenbat, lastnik te trgovine. "Oh, mlada dama," je rekel in hitro, kot se je prikazal, je tudi izginil. Acholate je debelo gledala. "Glede na tvoj videz imam nekaj, kar bi ti bilo všeč," je rekel in ji pred nos pomolil škatlico, v kateri je ležala palica. "Hrast, vylin las, 30 cm." Acholate je previdno zgrabila palico in počasi zamahnila z njo. Star stol na njeni desni se je zlomil. "Žal mi je," je rekla Acholate. "Nič za to," je rekel in izginil, ter se vrnil z novo palico. "Smreka, feniksovo pero, 28,5 cm." Acholate je tokrat bolj pogumno pograbila to palico, saj je vedela, da mora biti prava. Bila je najlepša od vseh, to je vedela. Zamahnila je z njo in stol se je zlepil skupaj in sploh se ni videlo, da bi se kdaj zlomil. "Odlično!" je rekel Olchenbat. "Vzela jo bom," je rekla Acholate, se nasmehnila, mu plačala in odšla.

Meci se je odsotno sprehajala po Prečni ulici. Nakupila je že knjige, ostale pripomočke in sestavine za razne napoje. Čakala jo je le še palica. Stopila je v trgovino mojstra palic in v trenutko zagledala star in zguban Olchenbatov obraz. Vljudno ga je pozdravila, on pa jo je premeril z mirnim pogledom.
"Prišla sem po palico." je tiho dejala in se pri tem počutila kot tepka. Po kaj drugega pa bi hodila k Olchenbatu? Moški se je nasmehnil in ji v roko potisnil sorazmeno kratko palico, in ji pomognil naj z roko nekam zamahne. To je tudi storila, a zgodilo se ni nič. Stari prodajalec si je nekaj mrmral v brado in se skril za visoke police tisočerih palic. Čez kakšno minutko se je nadvse zadovoljen nad samim sabo vrnil in v rokah držal škatlico iz katere je vzel srednje dolgo palico. Merci se je dotaknila najbomembnejšega čarovniškega predmeta in po telesu je začutila veselje in obenem silovitost palice, ki jo je držala v rokah.
"29 cm, vrba, samorogova dlaka," se je ponosno izvilo iz Olchenbatovih ust. "No, poskusi!"
Merci je usmerila palico v vazo z ovenelimi rožami in te so vzcvetele.
"Mislim, da bo prava!" je navdušeno rekel prodajalec, navdušen nad svojo pravilno izbiro. Čarovnica se je le nasmehnila.

Noelle je bila prestrašena. Je tokrat končno v pravi ulici? . Povedali so ji namreč, da potrebuje svojo lastno palico. To jo je navdajalo z navdušenjem in strahom hkrati. Vendar ulice ni in ni mogla najti. Šele zdaj se ji je začelo dozdevati, da je verjetno na pravi poti. Zagledala je kup čarovniških trgovinic. ''Končno mi je uspelo'', je pomislila. Trgovino Olchenbata je na srečo našla takoj. Nekaj časa je stala pred vrati in zbirala pogum. Nato pa so se vrata sama odprla in ni ji ostalo drugega, kot da vstopi. Trgovina je bila čisto drugačna, kot si jo je predstavljala. Predvsem manjša. Nekaj časa se je razgledovala po prostoru in kmalu je zagledala moškega, ki je zrl vanjo. ''Von Nistelrooy?'', je vprašal. ''Ja'', je začudeno dejala, ''Noelle von Nistelrooy.'' Nastala je tišina. Končno je spet spregovorila: ''Kako veste?'' Olchenbat se je samo zasmejal in rekel: ''Prišla si po palico, torej.'' V roke ji je ponudil prvo palico. Izmuznila se je njeni roki in padla na tla. Noelle je samo začudeno gledala. Nato je poskusila še mnogo palic. Nekatere so se ji izmuznile, druge so se spreminjale v živali takoj, ko se jih je dotaknila. Skoraj je že obupala, ko ji je Olchenbat v roke podal temno, dolgo in elegantno palico. Stisnila jo je v roko in takoj začutila toplino in prijeten občutek je zavzel njeno celotno telo. ''Kako nenavadno, čudno'', je presenečeno in mogoče malo prestrašeno dejal Olchenbat, ''palica je orehova.'' Noelle je hitro plačala in še hitreje zapustila trgovino. Olchenbat ji ni bil prav nič všeč.

Lyssa je nekoliko ukazovanlo in važno vstopila v najmanjšo trgovinico na prečni ulici. Zacingljal je zvonček. Prihitel je mojster Olchenbat. " Malfoy" je zamrmral, Lyssa pa je je zavila z očmi. " Prišla sem po palico" je zalajala na olchenbata. Slednji ji je v roke nenudoma potegnil palico. " Hrastovina, kačji zob in feniksovo repno pero,30 cm, izjemno ubogljiva, primerna za lepotne in obrambne uroke. Izjemno je posebna. Še nihče je ni mogel prijeti v roke, saj ga je vžgala. Feniksovo pero je od črno belega feniksa, kar je zelo posebno, da mi je uspelo izpuliti pero tega feniksa." Ko je videl, da je Lyssa brez majnše praske, sje bil prisiljen nasmehniti. " Mislim, da bo tale prava." Je zopet rekel. Lyssa je plačala in brez odzdrava odhitela iz trgovine.

Isabelle je vstopila v prodajalno in pozdravila Olchenbata. "Dober dan," je rekel Olchenbat. "Si prišla kupit palico?" jo je vprašal. "Da," je odgovorila in začela poskušati palice. Poskusila je dve palici in nobena od tistih ni bila prava. "Ta bo prava, prepričan sem," je rekel Olchenbat in ji podal sekvojino palico, ki je bila dolga 28 cm katere konica je bila iz pandine dlake. Probala je palico, in Olchenbat je imel prav, res je bila prava. Olchenbat je palico položil nazaj v škatlico in le-to podal Isabelli. Isabelle je plačala palico, odzdravila in odšla.

Hayley je vstopila v trgovinico in zvonček je nežno zažvončkljal. "Dober dan," je rekla in stopila bližje pultu. Naenkrat se je pred njo prikazal stari gospod - Olchenbat. "Dober dan, deklica. Kolikor vem, si prišla po palico, kajne?" jo je vprašal, čeprav je vedel, da je odgovor pritrdilen. "Seveda," je živahno odgovorila Hayley. Šel je do police, ki je bila polna črnih škatlic. "Javor, samorogova dlaka, 28 cm, prožna," je dejal in Hayley ponudil palico. "Hvala," je rekla in jo prijela. Zamahnila je z njo in razbila se je vaza. "Oh, oprostite," je rekla deklica in palico položila na mizo. "Ni prava...Mogoče pa tale," je rekel starec in zdaj vzel še eno palico s črnega kupčka. "Breza, kita zmajevega srca, 22 cm, malo manj ubogljiva," je rekel, ter ji izročil še eno palico. Hayley jo je prijela in zamahnila z njo. Kupček palic na najvišji polici, se je razletel. "Ah, tudi ta ne bo prava. Potem pa... ebenovina, feniksovo pero, 26 cm, dovolj ubogljiva in nekoliko močnejša," je rekel Olchenbat. Hayley je izročil palico in takoj, ko jo je prijela je začutila topel in prijeten občutek. "Prava je," je rekla Hayley in se nasmehnila. Olchenbat - u je plačala, se poslovila z "Adijo," in odšla v trgovino za šaljivce, ki je bila v lasti njenega strica. Tam jo je namreč čakal oče.

Zvonček je zacingljal, ko je Samantha vstopila v trgovino.
"Ekhem, je kdo tu?"
"Da mlada dama, upal bi si tako trditi!", je dejal nasmejani gospod Olchenbat.
"Emmm...vidim, ja! Prišla sem po palico..."
"Mlada dama, tudi jaz bi tako rekel", je spet dvoumno povedal prodajalec.
"No, emmm.. si jo lahko izberem ali..."
"Ah, na! Palica izbera čarovnika, to si zapomni!"
"Ja, no kakorkoli, jo lahko vidim"je vprašala Samanthe, ki ji je to že presedalo
"Uh, da! Izvoli! Poskusi tole, vrba, vylin las, 29cm", se je streznil Olchenbat.
Puf! Miza se je prevrnila.
"Ne, ne bo prava!" je poskočil Olchenbat."Poskusi tole, sekvoja, vampirjev zob, 10cm!"
Kranc! Okno se je razletelo v prafaktorje.
"Upsi!"je zrdela Samantha!
"Jej, jej! Kaj pa tale?? Lipa, feniksovo pero, 40cm..."
Zviz, tup! Olchenbatova palica je zletela iz njegove roke in Samantho zadela v čelo.
"Aua!"
"Ne, ta ne bo niti približno prava! Očitno, zate niso navadne palice. Pridi z mano!"Olchenbat jo je peljal v temačno sobico. Tam je stala miza. Na njej je bila temna škatla. Na škatli ni pisalo nič. Olchenbat jo je s tresočo roko prijel in jo podal Samanthi.
"Bukovina, zob najsmrtonosnejše kače, neubogljiva, zelo močna,23 cm. Nihče ne ve, da sem jo izdelal."
Samantha jo je prijela! Bila je kot ulita. Olchenbatu je plačala 30 guldov in zapustila trgovino.

Alex je stopil v trgovinico. "Dober dan! Zanima me, kje bi lahko dobil palico? Je to tukaj?"

Anne je stopila v prodajalno. Zvonček nad vrati je zacingljal in iz za polic se je prikazal nek moški.
"Doberdan gospodična kako ti lahko pomagam" je rekel
"Palico rabim" je rekla Anne in stopila do pulta
"No bova kar začela" je veselo rekel in na dan privlekel prvo podolgovato škatlo. Ven je potegnil palico in ji jo previdno pomolil. Anne jo je vzela in narahlo zamahnila z njo. Luč, ki je videla s stropa se je raztreščila. Anne si je glavo pokrila z rokami da ji nebi kakšen košček stekla priletel v oko. Palico je previdno položila nazaj na mizo.
Nato ji je gospod pomolil naslednjo palico. A tudi ta ni bila dobra, saj je povzročila plaz velikega kupa papirja iz vrha omare.
"V tretjič gre rado" je zamomljal in ji dal tretjo palico.
Prijela jo je....bila ji je kot ulita. Gospod se je nasmehnil
" javor s kito zmajevega srca, 25 cm, prožna in zelo ubogljiva" je rekel in ji povedal ceno
. Anne mu je plačala in zapustila trgovino

Leah je vstopila v prodajalno. Palica ki jo je dobila je bila 28 cm iz bukve in feniksovo pero.
Primerna za uroke. Ji je povedal prodajalec.
Leah je bila prodajalna zanimiiva.
Ko je odšla s palico iz prodajalne je vedela da je prava čarovnica.

Eve je vstopila v prodajalno. Poskušala je vse mogoče palice. Ko je že 99 palic, ki je niso izbrale ležalo na mizi se je že ustrašila da je prišlo do napake in sploh ni čarovnica. Toda stota palica jo je izbrala. Smrekovo leso, 30 cm jedor feniksovo pero ta palica je zelo gibčna prav ti bo prišla. Je rekel prodajalec.
Potem pa se je zazrl v Fewlerja na njeni rami. Potem je pogledal palico. V tej palici je pero tega feniksa, ki ti sedi na rami. Presenečeno je vprašala: Pero v moji palici je Fewlerjevo? V svoji palici imam pero svojega feniksa? Tako je. Je rekel prodajalec. Pero svojega feniksa. Me je zato izbrala ta palica? Je vprašala.
Prodajalec je rekel: Najbrž ne. Mogoče pa tudi. Kot sem ti že rekel palica ti bo prav prišla. Eve je plačala palico potem pa je veselo odskakljala iz trgovine.

Tara je vstopila v trgovino. Dober dan. Je pozdravila. Dober dan. Je pozdravil prodajalec. Iščem čarobno palico ali se lahko kupijo tukaj? Tako je. Je rekel prodajalec. Torej začniva s preiskušanjem. Je dodal.
Mogoče ta? Tisovina, feniksovo pero 15 cm. Tara jo je poskusila. Tresk miza se je raztreščila na pet delov. Ta ni prava. Je odkimal Olchembat in že je imel v roki drugo palico. Breza, vylin las 40 cm. Tara je prijela ogromno palico. Tudi ta ni bila prava. Največja omara spalicami se je zlomila in škatle s palicami so popadale po tleh. O ne! Oprostite. Je rekla Tara. Ta ni prava. Je rekel Olchembat čisto brez potrebe saj je to Tara že vedela. Olchembat je vzel tretjo palico. Samorogove dlake, hrast, 30 cm zelo gibčna, nekoliko šibkejša. Primerna za začetniške uroke. Tara jo je prijela. Pok! Zlomila so se Olchembatova očala. Oprostite. Je rekla Tara čeprav je Olchembat vse popravil z enim zamahom palice. Kaj pa ta? Tisovina, feniksovo pero 28 cm. Tara je zamahnila z njo. Palica se je nenadoma usmerila v njen obraz in pok! Iztrelila rdeč curek v njen obraz. Tara je začela kašljati in je pobruhala celo Olchembatovo mizo. O NE! Oprostite. Je rekla Tara. Olchembat je samo z enim zamahom palice očistil mizo. Rekel je: Mogoče bi pa kakšno drugačno palico? Nenadoma se je spomnil samoroga, ki ga je našel. In je rekel: Počakaj tu mogoče bo pa ta palica prava. Le kakšno palico bo prinesel? Si je mislila Tara. Potem se je Olchembat vrnil. Prinesel je ljubko palico. Smrekov les, 29 cm. Jedro je samorogov rog. Samorogov rog! Je pomislila Tara. Previdno je prijela palico. In nenadoma se je popravila miza, ki jo je razbila malo pred tem in cela Olchembatova trgovina se je lepo okrasila. Tara je nenadoma dobila občutek da v roki drži del sebe. Zajela jo je nežna toplina. Ta bo prava. Je rekla. Sem opazil. Je rekel Olchembat. Potem se je zazrl v Taro. Nadarjena čarovnica boš. Ta palica je primerna za uroke, spreminjanje oblike in... Nenadoma se je ustavil. Pred nekaj leti sem prodal eno enako. Eno, ki je sestra dvojčica tej. Kako pa? Saj ima samorog samo en rog. Že toda v tisti palici ni smorogov rog temveč dlaka, ki je lasti istega samoroga kot ta rog. Tara je bila zelo presenečena. Kdo pa jo ima? Je vprašala Tara. Tega ti nesmem povedati. Je rekel Olchembat. Sama boš morala ugotoviti. Nato je Tara plačala 20 guldov potem pa se je odpravila iz trgovine.

Hannah je počasi zgubljala potrpljenje. Poskusila je že približno 16 palic, a nobena ni bila prava. Bunkeljska starša sta se nerodno prestopala za njo in Hannah je bila prepričana da se tudi njima po glavi podijo enake misli. Nisem čarovnica, navaden bunkelj sem, zmotili so se. Olchenbant pa vsaj navzven ni kazal znakov utrujenosti. Živahno je tekal sem ter tja in prinašal nove palice, Hannahinina živčnost pa ga je očitno zabavala. Hannah se je že mešalo od vseh zmajevih lusk, kit zmajevih src in samorogovih dlak. Ni vedela kaj pomenijo vse breze in nekakšna druga drevesa. Bila je manjša od svojih vrstnikov in bala se je, če ima velikost palice s tem kakšno zvezo. Gospodična kaj pa tale, prabezek, fenxovo perje, 31cm ? V roke ji je dal lepo črno palico. Bila je elegantna z majhnimi vrezicami ki so se ovijale okoli palice. Hannah je naveličano zamahnila z njo in namesto da bi razbila kakšno omaro ali svojega očeta spet spremenila v krastačo je v roki začutila prijetno ščemenje in po telesu se ji je razlegel občutek da je najsrečnejši človek na svetu. To je to ! Navdušeno je plačala, plaico previdno spravila v škatlo in s starši so se olajšano odpravili naprej po nakupih.

"Samo še palico si kupim." Je sama sebi rekla Ginny. In mami misli, da bi morala nakupovati z Destiny? Saj znam sama! Je pomislila. Vstopila je v trgovino. "Dober dan." Je rekla. "Rada bi kupila palico." "Dober dan, seveda, seveda prišla si na pravo mesto. Poskusi to palico." Oclhembat ji je dal palico z opisom 31 cm, oreh, upogljiva in primerna za uroke. Ginny jo je poskusila in vaza na mizi se je razbila. "Oprostite." Je hitro rekla. "Mislim, da ta ni prava." Je še dodala. "Seveda ni prava, ampak brez skrbi, redko je prava prva, brez skrbi saj lahko poskusiva še palic.

Uro kasneje:

Ginny je zaskrbljeno gledala na uro. Bila je že šest. "Mudi se mi." Je zavzdihnila. "Ob šestih se dobm s svojo družino pri sladolednem vrtu, mogoče bi morala poskusiti kdaj drugič." "Samo to še poskusi." Je rekel Olchembat. Ginny je prijala palico. Začutila je toplino in iz palice so poletel modre, bronaste, rdeče in zalte iskrice. "Mislim, da je ta prava." Je veselo rekla. "Seveda je." Je rekel Olchembat. Nato je rekel: "Zanimivo, zanimivo." "Oprostite, ampak kaj je tako zanimivo?" "Opis tvoje palice je Leskin les, 28 cm, repno pero feniksa, upogljiva in nekoliko močnejša." Nato se je obrnil k feniksu Fawlesu. "Pero tega feniksa." "Zakaj pa?" "Tega zaenkrat ne more nihče reči, a brez skrbi palica izbere čarovnika in ta vez se nikoli ne zmoti. Obstaja razlog, da te je izbrala ta palica in enkrat ga boš odkrila. A nikar se ne trudi sama raziskati tega. Ugotovila boš po naklučju slučajno, ko ne boš niti pomislila nato. Olchembat ji je ponudil palico, Ginny je plačala in je hitro stekla k sladolednemu vrtu, saj se je bala, da bi mama pomislila, da se je izgubila.

Ellie je za nekaj trenutkov postala pred vrati prodajalne. Globoko je vdihnila se nekoliko tesneje zavila v plašč. Vstopila je v prodajalno. Vrata so se močno zaletela v zid, zapihal je veter in vrata so se glasno zaloputnila. Olchenbat je ves razburjen pritekel iz prostora za pultom. "No, saj ni treba tako razbijati!" ji je očital. Ellie se je odločila, da bo to preslišala. "Prišla sem po palico!" je samozaves dejala. "Vidim!" je zajedljivo rekel starec in pobrskal po policah. Izbral je palico, ki je bila čisto na vrhu. "Oreh, 27 cm, zelo neubogljiva!" se je kislo nasmehnil prodajalec. "Mislim, da ti bo kot ulita!" se je zasmejal in jo tik preden bi jo lahko Ellie vzele odložil nazaj na polico. "Zdaj pa k resnim stvarem!" je rekel in nekaj časa razmišljal. "Ta bo prava!" se je namehnil. "Vrba, 23 cm, Samorogova dlaka... odlična za spreminjanje oblike, precej močna a nekoliko neubogljiva!" je zdrdral in Ellie je segla po palici. Malo jo je potežkala in pretresla in iz palice je poletela majhna bela ptičica, ki je zaokrožila po prodajalni in nato poletela iz prodajalna. "Zanimivo! Uspelo je že v prvem poskusu!" se je razveselil Olchenbat. Ellie je plačala in se s palico za pasom napotila iz prodajalne.

Katherine je vsa navdušena prišla do Olchenbatove prodajalne palic. Taylor je Katherine hotel pospremiti, vendar ga je ta zavrnila:''Ne. To hočem storiti sama.''
Zvonček je glasno zacingljal ko je Katherine vstopila v prodajalno. Za pultom je že sedel Olchenbat in si Katherine z zanimanjem ogledoval. ''Dobrodošla.'' je dejal in se ji nasmehnil. Katherine je samo prikimala, saj je bila preveč navdušena nad vsem. ''Hm.. pa poglejmo.'' je nadaljeval Olchenbat. ''Zelo simpatična si. Pogumna vsekakor, saj si sama prišla v prodajalno ker nisi hotela da bi te kdo pospremil. Tudi neumna ne deluješ pa izžarevaš nekakšno moč. Zagotovo te bodo vtaknili v gryfondom. Na, poskusi tole... bukev, 28 cm, jedro feniksovega peresa. Prožna in zelo ubogljiva.'' Vendar ko je Katherine slišala v kateri dom bi jo Olchenbat vtaknil, se je ta namrdnila. ''Verjemite Olchenbat. Tale ne bo prava...'' je odločno dejala in prijela palico. Že ko se je Katherine dotaknila te palice je vse vaze v prodajalni razneslo.
Takrat si je Olchenbat Katherine bolje ogledal. Pogleda Olchenbata in Katherine sta se srečala in Olchenbat se je zdrznil. ''Seveda ni bila prava....'' je nato previdno dejal. Odšel je na drugi konec prodajalnce in s sabo prinesel novo palico. ''Poskusi tole. Tisa, 30 cm, jedro iz kite zmajevega srca. Nekoliko močnejša, ampak še vedno izjemno ubogljiva.'' Katherine je s to že bila bolj zadovoljna, zato jo je s ponosom prijela. Vendar še vedno ni bila prava. Ko se je Katherine palice dotaknila se je miza v bližini Olchenbata razletela. ''Jejhata...'' je s presenečenjem dodal Olchenbat. ''Očitno si te želi točno določena palica. Izjemno zanimivo. Palica si te neznansko želi....'' Tokrat je Olchenbat izginil za dlje časa in končno prinesel ven črno škatlico z nenavadnim vzorcem. Tiho si je v brado mrmral, a je Katherine napeto poslušala:'' Češnja, 32 cm, jedro iz baziliskovega zoba. Edina takšna palica na svetu s takšnim jedrom. Nekoliko nenavadna, niso še prizkusili vse njene sposobnosti. Ampak definitivno je palica izjemno mogočna, izjemno mogočna. Prav zanima me...'' olchenbat je s strahoptoštovanjem palico podal Katherine in ta je z njo zamahnila. V trenutku so iz nje začele padati zelene iskre in palica je zažarela. Olchenbat je osupnil.
Katherine je palico plačala in se napotila iz prodajalne. Takrat je Olchenbat za njo zaklical:'' To je izredno mogočna palica. Usojeno ti je, da boš postala mogočna čarovnica. Delala boš izjemne stvari...'' Katherine se je obrnila k Olchenbatu in mu ponudila predrzen polovičen nasmešek. ''To že vem....'' mu je odvrnila in ponosno odkorakala iz prodajalne. Ni slišala več kaj ji je Olchenbat še dodatno zaklical. V šipi prodajalne je videla samo njegov odsev, ki se je zdrznil, zavzdihnil, zaprl oči in povesil glavo.

Victoria je vstopila v prodajalno in s pogledom ošvrknila police. Bile so polne zaprašenih škatel. Olchenbat se je prikazal izza police in ji rekel:"No, tebe sem pa že videl. Vylin las??" ji je rekel in nasmehnila se je :"Da. Zlomljena. Bitka." je pojasnila in Olchenbat ji je rekel, z obžalovanjem:"Oh, pa tako posebna palica je bila. NO, poskusi tole" dal ji je palico temne barve. Zamahnila je z njo in pomislila, da ni prava. Olchenbatu se je počasi nabral cel kup škatel. Mrmral je:"Zahtevno, zahtevno." Spomini s jo priklicali nazaj, ko je prvič vstopila.Takrat je bil še večji kup. Upala je, da bo dobila tisto, ki jo bo znala najbolje uporabljati. Prejšnja je bila tako temna, da je bila čisto črna.Takrat je bila še čisto navadna punčka. Sedaj pa....Olchenbat jo je prebudil iz spanja z palico, ki je imela na koncu vrezano kačo, ki je bila kot ročaj. Bial je popolnoma bela. Breza in feniks. Zamahnila je z palico in popolnoma zbujena se je pogreznila v stanje zen. Rekla je:"Tole. Pa brez škatel." je pograbila palico, plačala trinajst guldov, se zasmejala in stopila skozi vrata trgovine, kjer je zazvončkljal zvonček, ki je bil mehek in prijeten.

Sienna je vstopila v trgovino. Snela si je kapuco popotnega ogrinjala, ki jo je varovalo pred soncem. Olchenbat se je zazrl v njene zlate oči. Sive oči so živčno preskakovale po njeni celotni podobi. "Ah, vidim da se nisi spremenila niti malce. TOrej, to je že tvoja sedemnajsta palica, kajne?" in zmajal z glavo. "Če bi vsi ravnali tako kot ti, bi bil bogataš." Podal ji je prvo palico, ki je bila prožna palica iz glogovega lesa. Zamahnila je z njo in ratreščila steklo. "Ne, ne, ne. Sienna, kaj niti enkrat ne moreš delati vsaj kaj dobrega? Zadnjič je šlo pol trgovine k hudiču!!" je rekel in zaklel. "No, no, Olchi, da te ne bo razneslo!" je rekla Sienna z blagim glasom. Podal ji je novo palico. Javor. Ni bila vredna omembe. Nato pa ji je podal palico, sestavljeno iz robide, samorogove dlake in ovta s srebrom, ki se konča z žlahtno smaragadno konico. Zamahnila je z njo, in celotna trgovina se je uredila. "Ja. To bo prava." je rekla in jo pospravila v notranji žep plašča. "Hm, torej, les, samorogova dlaka, smaragd, in srebro. Torej, 10guldov za les, 20 za dlako, 60 za smaragd in 10 za srebro. 100 guldov, prosim!" je rekel Olchenbat z nasmeškom na njegovem gubastem obrazu. "Ej, Olchi, stalno se podražuješ." je rekla Sienna. "Ha, ti pa kupuješ dražje palice od večine. In ne kliči me Olchi!" jui je vrnil. "Kaj, morem, če imam okus, Olchi??" ga je podražila Sienna. Dala mu je 105 guldov in mu rekla:"Ja, izvoli še pet guldov. In imej pripravljeno novo palico."

Rose je skupaj z mam Hermiono vstopila v majhno temno trgovinico. Bilo jo je malce strah. Ko sta vstopili se je od kdo ve kod prikazal mož,majhne postave. "Kako kaj gospa Weasley? Je to vaša hči?" je Olchenbat vprašal njeno mamo. " Zelo v redu hvala. Tukaj sem s hčerko Rose. Radi bi kupili palico." je odvrnila Roseina mama. "Ah,seveda,seveda" je rekel Olchenbat in Rose v roke potisnil prvo palico. " Črni trn, kačji zob, 23.5 cm" Rose je kar streslo. Kač ni preveč marala. Zamahnila je s palico in mami skoraj osmodila lase. "Ne,ne ta že ni prava" je rekla Hermiona. Naslednja je bila iz češnje jedro pa samorogova dlaka. Pomerila sta že kakšnih 30 palic. Nato je Olchenbat (že ves obupan) rekel "Ebenovina, zmajeva srčna kita,20.14 cm." Rose je palico vzela v roke.,ki ji je zelo trepetala. Mislila si je : Kaj pa če ne bom našla palice? Ne bom mogla na Bradavičarko?" Vendar naenkrat jo je preplavil občutek kot,da je doma in iz svoje skodelice sreba svoj najljubši čaj. "Ta je prava" je rekla in skupaj za mamo plačala ter odšla iz trgovinice.

Takoj ko je Claire vstopila v prodajalno, jo je ta očarala. Že od nekdaj je imela rada majhne zakotne trgovinice in ta se ji je še posebej priljubila. Radovedno se je razgledala naokoli, a ker ni nikogar našla, je že mislila oditi. Kar naenkrat je zaslišala hrup in se počasi obrnila. Zagledala je starejšega moža s kopico škatel v roki. Stopila je do njega in prijela nekaj škatel, ki so skoraj padle na tla. ''Hvala za pomoč. Predvidevam da potrebuješ palico?'' jo je vprašal Olchenbat. Prikimala mu je in lotila sta se iskanja prave. Po veliko neuspelih poskusih je Claire že pomislila: Kaj če ne najdem prave?. A sreča se ji je kmalu nasmehnila. Ko jo je po telesu oblilo ščemenje, je vedela, da bo ta prava. Še plačala je zanjo in vsa vesela odšla iz trgovine.

Daniela je vstopila v prodajalno. Videla je Olchenbata ki je šaril po policah. Vprašal jo je če je prišla kupit palico. Daniela je odgovorila pritrdilno. Gledal je po policah in izbiral palico. Dal ji je palico iz breze 22cm dolgo zmajeva luska. Daniela je zamahnila z njo in skoraj zažgala prodajalno. Poiskusila je še nekaj palic ampak nobena ni bila prava. Nato ji je dal palico iz javorja 30cm samorogov rog. Daniela je zamahnila s panico. Iz palice so prihajale srebrne bleščice. Ta bo prava je rekel Olchenbat. Dal jo je v škatlo. Daniela je plačala in odšla v nasljednjo trgovino.