Oxford

Profesor se je uspešno prebil mimo varnostnika in kmalu so stali v stavbi. Sploh ni bilo podobno Bradavičarki. Nobenih živih oklepov, nobenih duhov, nobenih premikajočih se portretov... "Dolgčas," je tiho prijavila in se namrdnila.

Nicholás se je pojavil za Rhiannon in ji zašepetal na uho: "Hej bee-yotch." Nasmehnil se je in upal, da jo je vsaj malo prestrašil. Kot vedno je bil oblečen izbrano, a tipično angleško z dežnikom v eni roki. No ja tu bo vsaj kak bunkelj opzil, da ne nosim navadnih cunj, ki bi jih moja stara mama razparala in nato z njimi pobrisala tla in hladilnik. Pfuit!

Rhiannon se je ob občutku tople sape na vratu rahlo stresla, da bi si zbistrila misli, potem pa se je naslonila na Nicholasa. Ozrla se je navzgor, da ga je videla v oči in se mu nasmehnila. "Salut, mon cherie..." Glavo mu je naslonila na ramo in mu pomignila, naj posluša profesorja.

Jayden je ignoriral opazke in od nekega vodiča, ki je vodil majhno skupinico sunil kataloge o kolidžu. Razdelil jih je med učence in jih sproti seznanil z informacijo: "Morali boste vedeti nekaj o Oxfordu, pravtako tudi o tem kolidžu." Opazil je tudi novega učenca, ki ga sicer še nikoli ni videl, vendar je predvideval, da je učenec na Bradavičarku in ki se je pojavil kar iz niča in odločil se je ignorirati tudi to. "Ne vem, kako ste si vi predstavljali to ekskurzijo, toda jaz si je vsekakor nisem v takšni obliki, da bom jaz neprestano blebetal o nič kaj zanimivih znamenitosti in zgodovini Oxforda. Če želite ravno to, se lahko pridružite temu slepemu bunkeljnu, ki ne opazi manjkajočih katalogov pred njegovimi očali. Če pa tega ne želite, potem se sami sprehodite po kolidžu in se vrnite čez pol ure k tejle udobni, rdeči zofi. In verjemite, vedel bom, če bo katerikoli od vas uporabljal čarovnijo." Udobno se je namestil na zofi in čakal, da se učenci razkropijo po stavbi.

Rhiannon so se zasvetile oči, saj res ni imela namena poslušati raznih bedarij o BUNKELJSKIH zadevah. Nicholasa je potegnila za roko in ga peljala čimbolj stran od sošolcev in profesorja. Ni sicer vedela, čemu bi bilo treba posvetiti pozornost, zato se je sprijaznila s tem, da bo obhod stavbe zadoščal.

Čeprav je Rhiannon že potegnila spolzgadovca stran, je imel občutek, da ga bosta oba slišala brez posebnega naprezanja. "Da ne bomo tratili časa si med sprehajanjem oglejte še arhitekturo zgradbe in jo primerjajte z vašo šolo. Pravtako boste morali imeti napisano poročilo, kaj ste delali v Oxfordu, zato si poskušajte čimveč zapomniti, saj bo tudi poročilo delno ocenjeno. In pa, da vam povem že zdaj, ena naloga v testu bo opisovanje razlik med tem kolidžom in vašo šolo." Upal je, da jim je vsaj malo zagrenil prihajajoči test, ki je načrtovan točno čez osem šolskih ur. Ošinil je uro, katere kazalec se je že čudežno premaknil za 53 sekund, odkar je nazadnje pogledal na uro. Upal je, da se bodo tokrat študenti končno zmigali kam drugam in ne bodo le topo stali pred njim, kakor troli, ki še niso dojeli, da se ne nahajajo več v postelji.

Amber je skomignila z rameni. Torej si bom pač zapomnila čim več. Poskušala je biti vsaj malo radovedna, čeprav je arhitekture niso kaj prida zanimale. Odpravila se je ven iz sobe, kjer je bil profesor, in se povzpela po najbližjih stopnicah. Ozirala se je naokoli. Kako pusto. Nobenih govorečih oklepov, nobenih slik na stenah... Toda že nekaj korakov kasneje je zagledala portret neke ženske. Presenečeno je ugotovila, da je čisto pri miru. Odkašljala se je, a ženska se ni niti zdrznila. Kako čudno... je pomislila. Očitno so bunkeljni preveč zabiti, da bi se njihovi potreti premikali. Opazila je, da so ljudje malo čudno gledali vanjo, ker je kar tako buljila v sliko, zato se je počasi odpravila naprej po veliki stavbi.